Pacient

 
Vljudno vpraša po njej, si potem želeno fotografijo ogleda kar malce nižje na tem blogu, in je menda dobra, ustreza mu, „… se vidi, da ste profesionalec …“ (v bistvu nisem, mi je to bolj hobi kot zaslužek) „… slika je odlična …“ (hvala, hvala!). Mu pošljem datoteko za objavo v njegovi reviji.

Komu izstavim račun?

Račun? Prvo naslednje e-sporočilo me z velikimi krepkimi rdečimi črkami poduči, da me bodo vendar v reviji pod sliko podpisali. Jaz bi jim pa računal! V kolikor se ne strinjam, bo pa našel drugo rešitev.

Ga prepustim radostnemu iskanju druge rešitve. Ki je očitno ne najde prav takoj. Koliko bi pa stala objava? Bo namreč poskusil poiskati sponzorja zanjo. Za objavo ene fotografije. Sponzorja. Lahko pa mi namesto plačila tudi objavi oglasno pasico. Le povsem preprosto plačal mi ne bi.

Ne sporočim cene. Poberem mladiča in se spokava v Ljubljano poslušat Pata Methenyja.

Pozno popoldan

 

Piana, sauvignon 2010. Včeraj proti večeru. 50 mm, F/2, 1/250 sek. Nagibanje objektiva je nagnilo ravnino ostrine in ta ni več vzporedna z ravnino slike. Ostrina tako steče po trtah proti opazovalcu in v zamahu zajame še drevo. Scheimpflugov efekt, oplemeniten z zelo odprto zaslonko, s številnimi pomanjkljivostmi slabega lečja in z vpadom neposredne sončne svetlobe v spodnji desni vogal slike.

Enaindvajseti

 
E-pošta. Matija. Na začetku meseca: „Včeraj videl 21. 21 tokaj seveda … Mislim da ga nimaš še na listi …“ Nimam. „Predlagam obisk Gradu Kromberk da ti ga dajo za probat … 🙂 Tam sem ga namreč sam zasledil.“ Sprejel predlog in ob priliki res skočil v Kromberk do Aleša in sva se z Barbi prepričala na lastne oči in na lastna želodca – naročila in pri kosilu spila ta tokaj. Prijeten. Ime pa seveda tudi dodajam na seznam: T. F.

Prazna flaša: Kristall Kellerei, Paradise Flycatcher 2009

 
Zazvoni telefon. V studiu. Neznana številka. Slučajno odsedim tam delavno uro ali dve na praznik konec aprila, v dvomih sem, naj dvignem ali ne. Dvignem. Vljudni Dober dan!, moški glas se predstavi, ne poznam, mojo, našo številko je dobil v Namibiji (možganske sinapse se mi zganejo) in da so mu dali eno flašo vina zame (sinapse na hitro izvedejo še nekaj uspešnih preklopov) in vse mi je jasno. No, vsaj marsikaj. Se mi zdi. Ker je vprašanje, koliko česa je tu lahko komu jasno. Primož v zvezi s tem nekaj dni kasneje globoko metafizično določi: slučajev ni, vse ima namen. Recimo. Namreč: nekdo iz sosednje vasi, nikoli prej se nisva srečala, nikakor ne pije vina, spozna v Namibiji, državi za štirideset Slovenij, vinarja, edina Namibijca, ki ju poznam, in mi pritovori od tam spodaj tale Paradise Flycatcher. In jaz sem na tisti praznični dan v studiu natančno od le od malce pred tem do malce po tistem, ko me nepričakovani kurir pokliče v zvezi s tem. Heh.
 

Michael Weder (Kristall Kellerei, Namibija), tokrat ne s svojim vinom, temveč s svojim res dobrim tropinovcem - Napa (Namibian Grappa). 20 mm, F/10, 1/6 sekunde, fleš

 
Z Namibijcema Michaelom in Katrin Weder se medsebojno zataknemo lani v Španiji. V duhu dogodka, konferenca o vinskem turizmu, se Michaelu predstavim z izvodom revije Vino, december 2008, Michael seveda vljudnostno odpre, slučajno takoj natančno na sredini. Ker pa slučajev seveda ni (glej zgoraj), z nekim meni neznanim namenom trči naravnost v intervju z Wesselom du Toitom, oba ga (slučajno?) poznava in je to odslej ena od stičnih točk, ki nas druži naslednje dni. Slučajno? Poleg skupnega neznanja španščine, ki nama z njegovo ženo vred določa našo skupno, na angleščino vezano selektivno prisotnost in neprisotnost na konferenčnem dogajanju.
 

Sitges, Španija. Pozdravno vreme enega od tamkajšnjih konferenčnih dni. Veter pihlja 160 km/h, ne prav mirno a zato bolj fotogenično morje. 105 mm, F/14, 1/500 sekunde

Sitges, Španija, povsem drugačne razmere kot za zgornji posnetek. 50 mm, F/8, 25 sekund. Dvanajst tisoč petsto krat daljši osvetlitveni čas ob nekoliko bolj odprti zaslonki

 
Michael se je namreč pri Wesselu iz Južne Afrike vinarstva učil, slike za intervju z njim sem pa, ker je bilo to takrat najlažje in najhitreje, jaz v našem vinogradu in pod kakiji za mizo na našem vrtu ob domači panceti in vinu (sauvignon selekcija Marjana Simčiča) posnel. Razen uvodne celostranske pokončne, ki sem jo škljocnil ob Wesselovem drugem obisku pri nas, ko je v Ajdovščini odpredaval tukajšnjim študentom vinarstva in smo po enem od nepozabnih obiskov pri Jošku Gravnerju večerjali pri drugem Jošku, tokrat Sirku, Pri Lovcu, La Subida. Krasen večer.

Na konferenci je Michael tudi v živo predstavil Namibijo, z degustacijo šestdesetih odstotkov vseh takratnih polnitev namibijskih vin (tri od petih :-)) in svojega res dobrega tropinovca, Napa (Namibian Grappa). Poleg tega je zase v Španiji iskal primerne sorte vinske trte. Vinogradniško in vinarsko znanje jim namreč prihaja predvsem iz južne sosede, Južnoafriške republike, a naravni pogoji so precej drugačni – ekstremna vročina in suša ob pogostih zmrzalih. Bolj podobno sušnim in vročim predelom Španije, kot recimo Stellenboschu. Res ni za razmišljati o sauvignonu kot nečem značilno namibijskem. 

"We like and we might request your assistance with our labels, if we may?" mi še sporočita Michael in Katrin potem, ko vidita etiketo naše Piane. Zakaj pa ne.

 
Odčepim prejšnje dni flašo, ko se dostavljeno mi vino v kleti malce umiri od popotovanja čez ekvator, o imenu vina izvem iz prve roke: „the name we took from a beautiful bird that nests in our garden“. Ni pričakovanj, zgolj radovednost. Zvrst. Ruby cabernet (križanec med cabernet sauvignonom in carignanom, cenjen predvsem zaradi odpornosti na sušo), cabernet sauvignon (poznamo) in tinta barroca (sorta, znana predvsem iz Portugalske, deloma tudi iz Južne Afrike, pogosta v portovcih, cenjena zaradi dobrega prenašanja občasnih lokalnih ohladitev v na splošno sicer precej vroči dolini reke Douro).

Pollitrska steklenička za navojno zaporko a zaprta s silikonskim čepom, Michael mi je nekaj pripovedoval o njihovih težavah z nabavo, a nekoliko bolj sem njihov smisel za praktično improvizacijo dojel šele zdaj. Vino lansko, a je našemu dojemanju vinskega letnika treba vinom izpod ekvatorja dodati še pol leta (“… we finished our harvest in mid-February and we have already bottled our Colombard …”), steče, hmmm, teče, gladko, paprikaste arome, marsikateremu vinu bi to zameril, tokrat ne, pitno, Barbi prihrani nekaj požirkov do jutri še Klemenu, enakega mnenja je potem kot midva, les je zaznaven, iz ozadja spomina se mi prikrade misel na čips, spomnim se Michaela, ko pripoveduje o taki vročini in pomanjkanju vlage, da jim leseni sodi, bariki, preprosto popokajo, zato ne gre tako, in da ja, zdaj se spomnim, pač iskreno pove, da uporabljajo čips. Vino jemljeva najprej kot zanimivost, potem me Barbi zadolži, da zrihtam še flašo, daj kar dve, po naslednjem kozarcu ob kosilu je naročilo povečala na karton, na koncu flaše sva pri dveh kartonih. V zameno za kolekcijo naše Piane, kar sem pa Michaelu tako ali tako obljubil. Že pakiramo.

Cvetoče

 
Pravzaprav zdaj, te dni, že ne cveti več. Trta. Morda še kje kak zapoznelček, a v glavnem je mimo. Sem pa glede tega zgrešil že tisto soboto, ko sem v Godnjah fotografiral Edvina za objavo v poletni številki revije Vino. Suvereno sem mu takrat namreč zanikal letošnji začetek cvetenja pri nas, od daleč ga pač še nisem opazil, nakar me je že naslednji dan, med trebljenjem zalistnikov na laž postavil sivi pinot. Ki ga potem zvečer pridem ovekovečit.
 

Sivi pinot. Cvetenje. 105 mm, F/13, 1/100 sekunde, fleš.

 
Pri tem trebljenu zalistnikov se namreč teh drobcenih cvetov ne da zgrešiti. Opravilo sicer ne zahteva izjemnih umskih sposobnosti, zgolj skrbno od trte do trte, od poganjka do poganjka na njej, in po vsakem od njih od lista do lista, od nodija do nodija odstraniti, kar skuša trti zrasti izza listov. Dol do nastavkov grozdov. Ročno. Vse skrbno prešlatano. Vsak trta, vsak poganjek. Po nekaj urah lahko postane duhamorno. Če sonce lepo žge, je ta učinek še večji. Zato nisem pretiraval. Sem pa na pamet preračunal številne odločujoče parametre in določil, da je do intenzivnega cvetenja Svetlikove rebule, ki sem jo ob ostalem cvetju po brežinah vingrada imel še posneti dvesto metrov višje na pobočju Čavna, še okrogel teden dni časa.
 

Rebula. Bela sorta, belo cveti? No ja, ... merlotovi cvetovi so v bistvu enaki. Cabernetovi tudi. 105 mm, F/7,1, 1/250 sekunde, fleš.

 
Moja kalkulacija čez prst je bila izjemno natančna, po osmih dneh se prejšnji ponedeljek zapeljem do ciljnega vinograda in res naletim na intenzivno dehtenje in z Edijem in lučkarjem, ki je bil tokrat Jaka, lahko med fotografiranjem po vinogradu in ob iskanju in ovekovečanju cvetočih blazinic materine dušice pod trtami vohamo nežne, na lipo spominjajoče vonjave cvetenja vinske trte. Nakar seveda spijemo kozarec ali dva. Morda tri.

Polz

 
Vse je že kazalo na to, da se lahko poslovim od nameravanega ogleda razstave Kontraverzno – pravica, etika in fotografija (do včeraj na Dunaju). Premalo časa. Nakar Barbi najin ogled ene boljših razstav zadnjega časa poveže z vinsko-turističnim obiskom pri Polzu, Južna Štajerska, Avstrija in se odpraviva. Najprej Vogau, kmalu po Šentilju, tam Vinofaktur (vinoteka, delikatese, pribor za vinoljubce, literatura …), kratka predstavitev, zanimivi načrti, zajetna nadaljnja investicija, v mislih primerjava z neobstoječim primerljivim pri nas, ponujena degustacija, kaj lahko izberemo? karkoli v hladilniku, Ok, vinsko zainteresiran del zbranih – v glavnem torej Barbi, Bruno in jaz – se brez pomisleka med možnim klasično odločimo za vse, strežno osebje ugodi, najbolje jo po našem mnenju odnese kar prvi vzorec, svež, precizen, nepretenciozen a prijetno piten Jöbstlov laški rizling 2009. Preden končamo, nas po štirinajstih vzorcih vštevši pozdravno vino odpravijo proti kraju in hotelu Pössnitzberg. Posestvo Tscheppe. Restavracija Kreuzwirt. Z naše strani dostop sicer precej enostavnejši in bližji preko mejnega prehoda Jurij. Nekaj kilometrov do grebena in tam je to.
 

Zjutraj. 12 mm, F/9, 1/160 sekunde

 
Ključi od sob za nas ki prenočimo, če kdo želi se lahko zapelje s kolesi ali vespami, tokrat ne hvala, kdaj drugič pa – zakaj ne?, če kdo jutri želi masažo, se lahko napove, se torej napovemo, v petek dopoldan se izkaže, da je bila odločitev dobra, maserka res obvlada, za nocoj je pa napovedana še tiskovna konferenca, ki potem, nam ne v pretirano žalost in nejevoljo, prijazno in učinkovito ostane pri nekaj nujnih pozdravnih besedah, bistvo seveda sledi in napovedano dogajanje naj bi samo po sebi povedalo več. In je. Pokušina vin, spet izberemo in poskusimo vse, potem po nesreči na koncu sladkega pozabim, a ker ga že poznam, ni pretiranega metanja na zobe, sploh ne, začnemo z Mirom Mundo, s Polzi imajo skupno podjetje in ta večer so to edina slovenska vina, Gerhard, še ga bomo spoznali, po večerji pove, da so zaenkrat tudi edina v restavraciji Kreuzwirt. Vina Miro so krepkejša od večine primerljivih ostalih, več telesa, več hrbtenice, Tscheppe so lažja, precizna, z višjimi kislinami, novi slog Štajerske, nam pojasni Erich Polz, delajo na svežini, aromatičnosti, predstavljena vina Polz pokažejo večji razpon, med drugim primerjamo tri sauvignone, Hochgrassnitzberg (vino iz enega vinograda) je najmočnejši, usta se nam razlezejo v nasmeške, malce mu zamerimo ostanek cukra, Miro trdi, da ga ni, a vajeni smo takih krepkežev, skoraj bi stavili, da ne gre zgolj za sladkasto zaznavo glicerola, Erich potem potrdi naše mnenje, navede 6 gramov in to je to. Ko navrže spodobno dolgoživost tamkajšnjih vin ga vljudno in iskreno radovedno stisnem v kot. Erich sprejme izziv in kmalu z nasmeškom odpira flašo sauvignona 1967. Barva zelenkasto rumena, Erich pove, da mu to za 43 let nazaj označi takratno grozdje kot zrelo, a brez botritisa. Ostanka sladkorja vino ne skriva, Erich skomigne, taka so bila takrat tukajšnja vina. Tudi slovenska. Itak. Vrtimo kozarce, zračimo, uživamo. Krasno. Svilnato, gladko. Meni poleg firneža rahlo potegne na kosmuljo, Erich navrže zrele jagode, ja drži … In ja, prosim, seveda bom še en kozarček. Ne izpljunem, ne odlijem.
 

Erich Polz. Sauvignon 1967. 20 mm, F/8, 1/30 sekunde, fleš.

 
V sobi hotela, kjer na vsako strani postelje raste po ena trta, zaman čaka predvidena uglednejša uniforma za napovedano večerjo, frišna srajca, gate, zokni, hlače. Debata z Erichom se s kozarci v rokah namreč zavleče in še bi lahko a predlaga ponoven obisk, pokazal bo vse kar nas še zanima in za mize v Kreuzwirtu sedemo v dosedanji opravi.
 

Pol prve navedbe nocojšnjem na jedilniku: omaka Vichy z zeleno, tatarec zlatovčice, goveji mozeg in ikre. 105 mm, F/8, 1/200 sekunde, dva fleša. Posneto za mizo.

 
Izzive nadaljuje Gerhard Fuchs, tukajšnji chef. Dveh ali treh pozdravov iz kuhinje niti ni na nocojšnjem jedilniku, prvo jed postrežejo v dveh hodih, najprej omako Vichy z zeleno, tatarca zlatovčice, goveji mozeg in ikre, zatem še marinirano zlatovčico in tanko narezana gosja jetra prelita z oljčnim oljem, jabolčnim kisom in mandlji. In tako razvajajoče nadaljuje cel večer, vin seveda tudi ne manjka, od Fuchsovih mojstrovin naj omenimo vsaj še raviole z rumenjakom, parmezanovo emulzijo in kremno špinačo, krožnik, ki nas po okusu odstreli desetletja nazaj v mamine kuhinje, nekdo od gostiteljev očitno opazi moje akrobacije s fotoaparatom in Brunovo obmizno asistiranje s flešema, sledi vprašanje in odgovor je ne, ravno tega krožnika nisem posnel, prehitro se mi je sesedel, nama ga za ovekovečenje pripravijo povsem na koncu še enkrat, posnameva takrat in ga z neprikritim užitkom tudi ponovno zmaževa. Vsak pol.

Okus mamine kuhinje v 21. stoletju: raviol z rumenjakom, parmezanovo emulzijo in kremno špinačo. 50 mm, F/14, 1/40 sekunde, dva fleša. Posneto za mizo. Po večerji. Ko so krožnik še enkrat pripravili prav v ta namen.

 
Ob glavni jedi (dušena srnjačkova krača) nam Gerhard med drugim ponudi kolerabo, krasno, kje se jo recimo dobi na mizo pri nas?, zaključi s krožnikom treh sladic, poiščemo ga potem za kratko debato in na suho ne bo šlo, naroči nam in zase rose mehurčke iz modrega pinota, prijetno vince, le preveč se ne sme ogreti, prej je chef na tiskovki, ki potem na srečo to ni bila, povedal, da ga bolj zanimajo kulinarično pogledi na jug kot proti Dunaju, Brunotu takrat uide spontani bravo!, za kar sta takrat oba nagrajena s smehom in aplavzom, vprašam zdaj kako daleč na jug, tri ure z avtom, toliko da se še lahko pogovarja o svežem, potem o gosjih jetrih, razlaga kakšna mora biti vzreja gosi in z razmaknjenimi dlanmi kaže, kako velika jetra ne smejo biti in potem roki primakne bolj skupaj in kaže, kako velika smejo biti in o krompirju in kolerabi in cenah v restavraciji, primerljive so z našimi najboljšimi, vinska karta je obseeeeežna, pretežno avstrijska, cene pa … hja dragi moji, več kot zmerne. Še en primer v razmislek vsem, ki pri nas po moje še vedno radi pretiravajo. Preveč pretiravajo. Raje prodam celo steklenico, kot le kozarec vina, pravi Gerhard. Po kozarcu so gostje morda zadovoljni. Po steklenici so pa dovolj zadovoljni, da se potem vračajo. Vključno z mano.

Gerhard Fuchs in Miro Munda. 20 mm, F/6,3, 1/13 sekunde, fleš.

Še en obvezen cilj za tukajšnje dobrojedce. Posebej za tiste, ki tradicionalno dvomijo v kulinariko na senčni strani Alp. Je čas, da pogledamo še tja čez. Ker morda sploh ni naključje, da menda najboljša restavracija na svetu ni več spodaj v Španiji, temveč razmeroma daleč zgoraj, v Kopenhagnu.

Zjutraj potem zelo spodoben zajtrk, tudi izbira čajev me zadovolji, že omenjena masaža, krasno, v bazenček jaz tokrat ne, namenjena sva namreč na Dunaj. Tale postanek na pol poti je bil pa nadvse prijeten. Tudi poučen. Tako se dela vinski turizem. In marsikomu je do Pössnitzberga precej bližje, kot meni.

Prazna flaša: Bjana, Cuvée Prestige 2005

 
V zadnjih dneh tri take flaše. Izpraznjene. Prvo odpreva z Zoranom, ko se turobna vrneva s snemanja za njegovo brošuro. Tam vroče. Gradbišče. Streha. Eden od njegovih delavcev uspe z nje odkotaliti tri moje objektive. Najprej kaže da samo (samo?) dva, nakar pogrešim in najdem še tretjega. Srečanja s tlemi niso preživeli v dobrem stanju. Sploh ne. Če mi je to sploh treba omenjati. Sedem metrov je pač sedem metrov, beton je beton, gravitacija je gravitacija, steklo je pa steklo. Jebat ga.
 

Pol ure pred tolažbenim odpiranjem penine. Ko so oni objektivi še bili objektivi. 20 mm, F/14, 1/250 sekunde. Fleš, da se mi niso na prežganem nebu izrisale zgolj silhuete.

 
Odpreva potem v vlogi apaurina v studiu eno hladno Bjano, Cuvée Prestige 2005, nekaj malega odstopiva še Tjaši in Primožu, in ko jo bližava koncu, se nama posveti: delovišče je vendar zavarovano! Nekaj poizvedovalnih telefonskih klicev in kaže, da bo morda finančna rešitev res lahko šla preko zavarovalnice. Izprazniva potem, zdaj že skoraj veselo, flašo do konca. Štorija sicer še nima epiloga (čakam, z našimi zavarovalnicami imam nekaj res slabih izkušenj, eno od njih vodim v svojih spominih kot nategovalnico in nje zastopniki so zelo visoko na spisku onih, katerim nameravam njihova lastna črevesja zavozlati v debele knedle, če bo to kdaj dovoljeno, posebej in počasi in skrbno vsakemu od njih v en knedel debelo in posebej v drugega tanko črevo), a penina je v prvih travmatičnih trenutkih žalostnih pogledov na že bivše objektive opravila svoje.
 

Bjana - po narečnem imenu za vas Biljano

 
Druga v teh dneh, vsaj zelo močno se mi zdi, da je bila tudi ta, je bila ena od onih njegovih penin, ki sva jih počasi pila in popila, ne povsem sama, z Miranom na fotografiranju pri njem, za nastajajočo številko revije Vino. In manjkajoče za nastajajočo spletno stran. Popoldan, najhujša vročina je že pojenjala, v kleti sva končala na dvorišču še ne, opraviva še tam, potegneva v večer in začetek noči. Na terasi pihlja, greš poslušat Methenyja?, jasno, in tako naprej, Jaka – tokratni lučkar – se igra s fotoaparatom, jaz sem svoje z njim za danes končal. Užitkarsko.
 

Miran v novi kleti. Macerirana rebula. Pove, da pravzaprav še ne ve, kaj bi in kaj bo z njo. 20 mm, F/10, 1,6 sekunde. Stojalo zaradi dolgega časa osvetlitve, kar mi na jasno definirano ostro ozadje mehko izriše Mirana v gibanju. Trije fleši.

 
Tretja flaša pa je bila ona, s katero mi je Miran potem ko mu povem zgornjo štorijo, nadomestil apaurin iz začetka tega zapisa. Ker očitno deluje. Kajti, kaj mu bo živčen fotograf turobnega razpoloženja? Spijeva jo z Barbi kmalu, krepkejša penina je to, kompleksnejša od večine ostalih naših penečih, grozdje zanjo iz starih vinogradov rebule in chardonnayja, osnovno vino dobrega pol leta v hrastovih sodčkih, potem na drugo vrenje in vsaj za slabi dve leti na zorenje v steklenici. Zmore precej več kot zgolj aperitiv ali ribji karpačo, tokrat recimo kar celo večerjo. Morda je najboljša celo predvsem v tej vlogi. Čeprav meni sede tudi na prazno, kadar me bicikel temeljito prešvica.

Še o Akordu

 
Mi poemejla Aleš:  “… ma si me zrajcal s tem blogom, sem moral kar eno flaško odpret. Je res dober.”

Očitno res.

Nakar se danes napove in pride malo prej Oti do nas in mi s polnim magnumom refundira tistega nedavno izpraznjenega Akorda. Lepo sem se zahvalil. Iskreno. In hitro pospravil flašo. Da si Oti slučajno ne premisli. Vem, da si ne bi. Pa vseeno :-).

Odklop

 
Včeraj spet ne naredim izjeme. Ne pridružim se kolesarskim maratoncem na Franji, ne grem se sončit na stadionsko evharistijo v Celje in ne spremljam nogometne tekme. Menda the tekme. Odločim se za Predmejo, ki je ena od obveznih vsakoletnih točk mojega kolesarjenja. Če se mi je uspe lotiti, pomeni, da sem našel dan, ko lahko odklopim malo bolj kot sicer. Ker pač zahteva nekoliko več časa. Tudi energije. Kondicije. Blazno zahtevna Predmeja res ni, povsem nedolžna pa tudi ne. Kilometri do Lokavca ogrejejo in potem se cesta postavi pokonci in ne odneha in ne odneha vse do vrha. Ki lahko to je, lahko se pa poganjanje pedal potegne še višje, recimo vse do koče na Čavnu. Vmes do Predmeje zgolj dva mostička skupaj sestavita morda dvajset ali trideset bolj zravnanih metrov, vse ostalo je klanec.

Letos imam zgonjenih precej manj kilometrov kot običajno sredi junija. Začela se je sicer moja letošnja sezona tri tedne prej kot lani, a je potem nebo scalo in scalo in selili smo studio in se mi je urnik spremenil, prej sem včasih skočil nad kilometre kar med delom, zdaj ne več, pa sem precej prejšnjega kolesarjenja zamenjal za popoldansko večerni tek iz službe domov.

Včeraj ob odhodu že precej žge. Peč beraška, je temu rekel pokojni Tomaž Humar. Pred leti tak čas odkolesariva z Gregom to isto pot in na vrhu naju, prešvicana pregreteža, nenadno sneženje v nekaj sekundah pretvori v nič manj prešvicana premraženca. Ki takšna od tam ne moreta nikamor. Za včeraj dopoldan so napovedane nevihte, zato vržem eno oko v nebo, žge, nič ne kaže na upoštevanje vremenarjev, vržem še drugo oko, tudi nič, žge, dopolnim zalogo zraka v pnevmatikah, posledice trših gum seveda potem vsaj deloma čuti znani kos telesa, ki nalega na sedež, a kotalno trenje je tako manjše, oprijem vročega asfalta pa dober.

Švic se začne kmalu po Lokavcu zbirati v potočke in ko dosežem prve resnejše zaplate senčke, snamem čelado. Tega sicer ne počnem. Res rinem v klanec in moja hitrost nikakor ni nevarno visoka, a izkušnje me silijo tudi v upoštevanje premnogih nepredvidljivih soudeležence v prometu (v zasebni rabi jim sicer namenjam drugačno, sočnejše izrazoslovje). Danes recimo okrogla stotnija švicarskih motociklistov, od katerih jih nekaj še ni uspelo ukrotiti svojih hormonov in se občasno kateri od njih, poln adrenalina, s prekurjenimi možganskimi varovalkami, ne povsem po nesreči, hrupno (domnevam, da je to pri motociklizmu zelo bistveno, ključno), močno nagnjen v ovinek, znajde ne moji strani ceste.

Na pol vzpona napajališče. Ocenim trenutni pretok: liter studenčnice na sekundo. Osvežujoče. Druga polovica vzpona je bolj senčnata, gozdnata, pomirjujoča, če odštejem omenjene Švicarje in subjektiven občutek pomanjkanja kisika. Dva tunelčka že nakazujeta bližino cilja, kapelica napove zadnji ovinek pred njim in kmalu zatem razjaham. Žge. Se pa osemsto višinskih metrov razlike od doma pozna, klima je prijetnejša kot spodaj, kar je še veliko intenzivneje kot doslej, čutiti ob spustu. Dan je primeren, odločim se še za nekaj dodatnih kilometrov, ovinek na Col, do tja od Predmeje ni velikih klimatskih sprememb, od tam pa do Ajdovščine postaja vedno bolj vroče, pregreto … Doma osvežilna hladna prha.

Današnja poraba? Kos rženega kruha in deci kefirja za zajtrk, dva deci in pol vode na kilometer vzpona, prijetno družinsko kosilo na Majeriji. Ki se nepričakovano zaključi z naročilom za naš studio. Barbi se zjutraj odloči, da danes ne bo kuhala, sreča Mateja, rezervira mizo in potem popoldan tam na Slapu rahlo presenečena gledava mlajšega mladiča, ko se brez dosedanjih predsodkov in nestandardnega spravi nad goveji karpačo in zmaže tudi vse ostale krožnike do konca. Le pri mlincih mu pomagam, ker bi sicer omagal že pred telečjim kotletom in sladico za njim. In on nama z dovoljenim mu požirkom pomaga izprazniti flašo Sutorjeve bele Burje 2007. Starejši mladič je pa mlad voznik in se mu zahteva nula nula in s kozarcem pridno in pravilno vztraja na vodi in metinem sirupu in ni mu hudega.
 

Majerija. Mnogo bolje, kot obeta spletna stran. Vredno obiska. Namig: če je Matej pri volji in vas spusti v klet, v vinoteko, si je vina za na mizo najlepše izbrati kar tam. Odslej lahko tudi našo Piano. 20 mm, F/13, 1/8 sekunde, stojalo. Posneto pred časom, tokrat nisem strašil s fotoaparatom.

 
Doma mi potem zvečer po dnevniku povedo, da seveda že vsi vedo, kako se je končala the tekma. Nisem vedel.