Marijan Močivnik – Močko

 
Hvar. Zadnje dni septembra 1997. Začetek trgatve rdečega. Drugič tisto leto tam doli. Z Barbi, Sandro in Robertom sedimo v pisarni v Svirčah na Hvaru, Andro Tomić nam da vsakemu po list belega papirja in ko vidi, da vemo, zakaj, pač za lažje opazovanje barve vina, pogovor mehkeje, bogateje in bolj sočno steče. Med drugim poskusimo tudi njegov in Plenkovićev - njun skupni – plavac 1991, ki je bil, kot sem zasledil, nekaterim hrvaškim piscem še nedavno najboljše hrvaško vino doslej.

Nekaj let kasneje. Spet v Svirčah, tokrat Suzana in Marko, mene se magister Andro seveda ne spomni, Barbi mu je znana, poskušamo takratna vina, omenim tisti plavac in se zareži, tudi sam ga menda že dolgo ni odprl in ga spijemo v peklenski vročini. Še piten. Andro zna.

Predlani spet v Svirče, a je pridelavo medtem preselil v Jelso. Pač mi potem tja, cela klapa, Barbi je magistru znana, mene se seveda ne spomni, plavca 91 se tokrat ne lotimo, ne tako in ne drugače, po degustaciji vin in ogledu še ne povsem zgrajene nove kleti je tale Sv. Klement ena od flaš, ki gre z nami.

Ga pred dnevi prinesem iz kleti, eno od vin na izbiro k večerji, odpremo takrat nekaj drugega, Klement ostane potem v kuhinji, pride Klemen in zaradi imena vrže oko nanj. Barbi odpre, pridem s šihta nekoliko kasneje, na mizi sta še dva rdeča Dalmatinca iz druge kleti, poskusim vse tri, eden od ostalih dveh je pretirano konjski, res pretirano, (glej članek Konji v kozarcu, revija Vino, 1/2010, stran 28), včasih smo bili mi bolj odprti ali vina vseeno manj cepljena s tem smradom, danes ga ne toleriram več toliko. Vedno manj. In se niti ne trudim potruditi se z njim. Drugi primerek je bolj čist, a trd, taninast, če bi bilo na mizi še kaj primernega za med zobe morda, tako pa ne in med njimi ostanem pri Sv. Klementu. Ime ima po največjem od hvarskih Paklenih otokov, od koder prihaja grozdje zanj in katerega star zemljevid je tudi motiv na zgornji etiketi.
 

 
Ga pijem potem še dva dni, lepo počasi, zadnji dan je sicer že brez težav in povsem razumljivo zaznati tudi oksidacijo, prej pa lepo sočno in sadno prepletanje merlota in caberneta, bordojska sestava z dalmatinskim karakterjem, tanini lepi, ne pretirani, zreli. Ne povsem brez prej omenjene konjenice, pehaji (pH) so tam visoki, še bo potrebno delati. A omenjeni konjski znoj tu komaj zaznaven, povsem sprejemljiv, kvečjemu manjše žrebe namesto konkurenčine celotne konjušnice. Letnika ni, vino je označeno kot namizno, a naj to ne prevara. Hrvaška zakonodaja predpisuje postopke, ki zahtevajo tudi čas, da se vino in predvsem vinogradna lega dokažeta in prebijeta višje na formalni kakovostni lestvici, kar se potem sme označiti na etiketi. Če kdo to pogreša. Cena vina seveda zaradi tega nikakor ni namizna, Tomićeva vina tudi sicer res niso prav poceni. A, kot pravi slogan vinarije, pije se na ure, ne na litre.