Marijan Močivnik – Močko

 
Pred mesecem mi Aleš dopolni Akorde z magnumom. In obratno – magnume z Akordom. Mi stisne težko flašo v roko, pove da je izbral nekaj, česar verjetno še ne poznam. Nakar opazi za sabo vsa Šturmova vina, ravno pripravljena za fotografiranje. Ja, poznam.

Prinese namreč Oti, ne prvič in ne edini, pred časom k nam dve flaši. Še brez etikete, eno takoj odpremo, belo vino, skupaj probamo, mlaskamo, se gledamo in gledamo v kozarce, vrtimo, gledamo, solze na steklenih stenah so hudo krepke, komentiramo, se pogovarjamo tudi glede imena, izmed predlogov navijam za Noe in si tako tudi označim drugo flašo, ki še zdaj stoji na polici v kleti, blizu prvega Movia Lunarja, ki je takrat bil še Luna. In čaka na svoj dan. Pravzaprav bolj verjetno na svoj večer. Ker se od takrat dalje, tako se je potem odločil Oti in tako mu umestimo na etikete, namesto Noeta pije Akord. Običajno ob večerih.
 

 
Suh predikat, pojasnjuje Oti. Z ritke Sv. Ane, pojasnjujemo na zadnji etiketi. Poleg podatka o uradnih, navzdol zaokroženih 14,5 % alkohola. Dejansko namreč še nekoliko več, 14,8 %. Vgrajeno notranje gretje. Zvrst. Rumeni muškat in traminec, oba vsaj jagodni izbor, kraljevina vsaj pozna trgatev. Vino bogato s tovrstnimi zaznavami. Dober teden macerirano (tanini mehki, zreli, rahlo osušijo jezik), tri leta v rabljenem lesu (umirjeno, zrelo vino), v flaše brez filtracije. Jože po lanskem Nepozabnem večeru revije Vino pri Šturmu javno objavi moje mnenje: eno najbolj odštekanih slovenskih belih vin.

Podpišem to ponovno. Tudi po tej, pred kratkim izpraznjeni flaši. Odbito. Brezkompromisno. Drzno. Ja, tudi težko. Hudo vino. Ga sprejmeš takoj ali nikoli. Je Stojan enkrat pripovedoval, kako si ni predstavljal, kakšno je vino, kateremu na ocenjevanju prisodiš 14 pik. Dokler ni ocenjeval v Beli krajini tam nekje blizu Šturma. “Je vino, pa ni vino. Kislo, vodeno. Brez napake a tudi brez vsega drugega.” Ni čudno, da mi Akorda še nihče na slepo ni prisodil v tiste kraje. Niti približno. Osemintrideset gramov suhega ekstrakta na liter pove marsikaj. Osemintrideset, dragi moji. A tega ni potrebno vedeti. Tudi za javnost tega nikjer ne piše. Razen v lanskem Otijevem intervjuju za revijo Vino.

 
Potem, ko smo se včeraj pomenili z njim, mu natančno pojasnili način, razloge, smo mu, enemu od dveh izbranih poznavalcev, še pomagali natovoriti v avto po eno od vseh triintrideset prispelih rebul. Da bo z njimi lahko dopolnil svoje siceršnje mnenje, svoj izbor najboljših sedem za poletno številko revije Vino.

Najpogostejša vprašanja – FAQ – vinarjev:

Kdo bo izbiral?
Niti izbrana poznavalca ne vesta eden za drugega.

Zakaj bi moral sodelovati s svojim vinom?
Moral? Ni potrebno. Res ne. Ponujena je zgolj možnost, da vinar, če želi, seznani oba poznavalca s svojim vinom. Če želi.
Morda je vinar prepričan, da poznavalec njegovo vino pozna. Morda ga res. Zakaj bi torej sodeloval.
Morda želi z nesodelovanjem pokazati svoje nestrinjanje s katerim od prejšnjih izborov. Zakaj pa ne! Le da ne vem, komu to pokaže. Poznavalcemu, s katerim se morda ni strinjal, na tak način zagotovo ne. A vendar - zakaj bi sodeloval, če mu ni do tega?
Morda mu je preprosto vseeno. In pač ne sodeluje.

Mi izbranima poznavalcema zgolj posredujemo prispela vina. Vinar pa s sodelovanjem verjetno poveča možnosti izbora svojega vina. Tako preprosto je to.

Zakaj po 4 steklenice?
Po ena za vsakega poznavalca, ena za fotografiranje in ena za rezervo (recimo napaka zaradi slabega zamaška …). Če je to sploh treba pojasnjevati. Štiri steklenice pač. Tak je pogoj. To je poleg dostave edini vinarjev, uvoznikov, trgovčev strošek. Vsak ga zase primerja z možno koristjo in se odloči za sodelovanje. Ali za nesodelovanje. Preprosto.

Za triintrideset rebul so se vinarji tokrat odločili, da jih predstavijo poznavalcema. Poznavalca bosta upoštevala tudi vse ostale rebule, ki jih poleg teh še poznata. Izbrali smo dva, ki rebule poznata. Vsak svoj izbor bosta utemeljila. In se podpisala. To bo njuno mnenje. Najboljših sedem po mnenju enega in najboljših sedem po mnenju drugega poznavalca. Sedem, četudi je odličnih rebul dejansko ali po mnenju katerega od njih morda osem, devet, osemnajst ali štiriindvajset ali več. Izbrati jih morata vsak sedem. Sedem. In to bo to. Pika. Subjektivno? Da! Nepravično? Ne vem. Zanesljivo se marsikdo z njima ne bo strinjal. Verjetno bom tudi sam glede vsaj katerega od vin drugačnega mnenja. Pogosto sem. Tudi sicer, ne zgolj glede teh naših najboljših sedem. A to je to. Pika.

 
Skočiva v soboto z Zoranom v Brda do Brandulina, posnamem Zoranu nekaj različnih motivov, pri vinarju smo, ne gre torej potem brez nepogrešljivega sprehoda skozi klet, na hitro, pozna sva že, starejši mladič ima rojstni dan in sem prisegel na skupno družinsko kosilo, prej moram še v Snežeče do Robija (Dobuje), na hitro seveda tudi tam tudi čez vina, popoldan morava z Barbi še v Kranj, Nepozaben kulinarični večer pri Matičku, zato od Brandulinovih le tri rebule iz sodov, trije letniki in pojamra Boris da 2006 še ni polnil in zato tokrat ne bo seznanjal s svojim vinom naših dveh poznavalcev, ki bosta za poletno revijo Vino izbrala vsak po sedem najboljših rebul, sicer bi ju, ostali vinarji so se lepo množično odzvali, okroglega pol kubika kartonov je trenutno, ocenjeno čez prst, v sosednji pisarni – pri Andreji, mimogrede naletimo zunaj na mimo vozečega Andreja, ki pove, da svoje rebule ni uspel pravočasno dostaviti in seveda ni problema, lahko pripravi tiste potrebne štiri flaše meni, jih stisnem danes Andreji na obstoječi kup, tako ali tako je trenutno zaradi logistike pomembno le, da oddamo poznavalcema vse rebule hkrati, in kaže, da bomo oddajali to v četrtek in do takrat se lahko kateri od zamudnikov še odloči. Pestro bo, pripele so doslej mlajše in odležane, macerirane in klasične, mirne in peneče, suhe in sladke rebule, vipavske in briške, med njimi Brda in Collio. Tiste omenjene štiri Andrejeve flaše pa nama z Zoranom seveda pomenijo na hitro skozi še eno klet.

Boris Kristančič (vina Brandulin). Nad kletjo. Dokumentirano zidarsko in krovsko delo Zoranovih fantov. Boris zadovoljen. Zelo zadovoljen. 12 mm, F/6,3, 1/100 sekunde, 2 fleša - eden od spredaj v Borisa, drugi od zadaj, da se Boris ne zlije z manj osvetljenim še neometanim zidom za njim. Zoran in Borisov sin pa slučajno v ozadju, ne pozirata, spontano ju vključim v ta posnetek.

Pri Brandulinu Zoran ob odhodu naroči zase en mešan karton in enega še jaz in med pakiranjem flaš se pojavi ena z imenom Jordano, ne poznam, pogledam gor in na sodu še vedno s kredo po starem piše tokaj, nimam svinčnika in se odločim za vtisnjenje Jordana, ime po lokaciji Jordano, v spomin. Uspe. Očitno. Tudi zato, ker potem zvečer pri Matičku, spet slučajno, spoznam še Brandulinovega soseda Boruta, ki mi skuša razložiti, kje v Brdih je Jordano, in jaz to seveda vem. Že od dopoldan.

Toni mi je prejšnji spisek bivših tokajev dopolnil in zaključil: “Dvajseti pa je: ………” In moj okrogli dvajseti bivši tokaj je Jordano. Če je 20 okrogla številka. En dan je recimo 24 ur in mi je teh 24 nekoliko bolj okroglo kot 20 ur, in 12 mesecev je 1 leto in mi jih je tudi teh ducat bolj okroglo kot 10. A recimo. Vsaj bolj ali manj okroglih 20 imen so torej doslej pridelali briški in vipavski pridelovalci bivšega tokaja, potem ko je država polizala Hunom rit in potem, ko so jim vzeli tudi Točaja. Jim posvečam zdaj posebno stran. In kot berem v ravno prejeti in prebrani Leonovi delovni verziji intervjuja z Miranom Sirkom (Bjana) za poletno Vino – služi mi za vsebinsko orientacijo glede bližnjega fotografiranja – je ravno izgubo prepoznavnosti Miran tam navedel kot enega od razlogov za slovo od Vinje, ki je seveda tudi eden od bivših tokajev. Za zamenjavo z modrim pinotom. V vinogradu. Začetek tokajevega konca? Ali začetek resnejšega reševanja nastale situacije?

 
Pravzaprav ne prihajajo. Jih dovažajo. Prinašajo. Na Revijo Vino. V Ajdovščino. Za izbor najboljših sedem rebul v prihodnji številki.
 

Brda. Rebula. Konec lanskega septembra. 50 mm, F/9, 1/250 sek, fleš.

 
Do vključno predprejšnje številke je en poznavalec po svoji presoji izbral, določil, utemeljil svojo odločitev. Izbori so bili odmevni, občasno posamezne izbire tudi polemične. A vedno podpisane. 
 

Brda. Rebula. Konec septembra lani. 13 mm, F/9, 1/250 sek, fleš.

 
Potem smo se odločili za dve spremembi. Dopolnitvi.

Namesto enega, gremo od prejšnje številke v izbor najboljših sedem vin z dvema poznavalcema. Da bo bolj pestro. Ali da bodo, v primeru enakih izbir, te imele še večjo težo. Zgolj teoretično smo ob odločitvi za dva poznavalca dopuščali skrajno možnost - a nikakor resno računali nanjo - da oba ocenjevalca izbereta vsak zase, neodvisno, po sedem povsem istih vin. In da jih povsem enako ocenita. Nakar sta se nam zgodila poznavalska brata dvojčka in že prvič se nam je udejanilo natančno to. Nimamo resnih pričakovanj, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi pri rebulah. Prej obratno. Prej bliže dvema precej različnima izboroma. A počakajmo.
 

Rebula. Vipavska dolina. Konec lanskega septembra. V steklenice bo šla kot ena od maceriranih rebul. 12 mm, F/10, 1/30 sek., fleš.

 
Z drugo dopolnitvijo dajemo vsakemu vinarju možnost seznanitve poznavalcev s svojim vinom. Tokrat seveda z rebulo. Z macerirano ali pač ne, s krepko ali lažjo, enostavnejšo, mirno ali penečo, suho ali sladko, lansko ali dolga leta odležavano. Pač z rebulo. Vsak vinar ima možnost, da svoji rebuli prepreči biti spregledana.
 

Rebula. Brda. Medana. Lanski december. Redkost. Nenadoma stisne nekaj dni mraza, grozdje zmrzne in Bužinelovi se odločijo, da poskusijo pridelati ledeno vino. Prvo v Brdih doslej. 20 mm, F/8, 1/25 sek, fleš.

 
Kako je to šlo pri chardonnayjih za pomladno številko revije Vino? Ne vem. Dejstvo je, da le enega izmed izbranih sedmih najboljših chardonnayjev niso dostavili v pokušino vinarji, uvozniki ali trgovci. Vse ostale so. In še marsikaterega drugega. Skoraj zagotovo bi poznavalca katerega od izbranih uvrstila med najboljših sedem tudi sicer, morda celo vse, a tega seveda na vemo. Kar vemo, sem pa zapisal: na kar šest od sedmih izbranih in v reviji objavljenih najboljših chardonnayjev so vinarji, trgovci, uvozniki opozorili sami.
 

Stojan Ščurek pomaga polniti prešo z Bužinelovo zmrznjeno rebulo. Rezultat? Še ne vem. 20 mm, F/5, 1/60 sek.

 
Rebule torej prihajajo. Po štiri. Vsako pošiljko potem nekdo od nas iz studia pregleda in odbere tisto steklenico, ki nam bo povzročala najmanj preglavic pri fotografiranju. Zaplenimo torej najlepšo – najbolj čisto steklenico, z lepo nalepljeno nepoškodovano etiketo, z lepo nameščeno kapico, s šivom steklenice na primernem mestu … Zmečkana etiketa na sliki pač običajno ni ravno najbolj želen način promocije vina ali vinarja.
 

Obrane in odbrane grozdne jagode sušene rebule. Rozine. Cvibe. Februar 2010. Štokelj, Planina, Vipavska dolina. V flaši se to potem imenuje Ambrosia. 50 mm, F/8, 1/100 sek., fleš.

 
Po ena od preostalih treh steklenic bo po zaključenem zbiranju dostavljena na degustacijo k vsakemu od obeh tokrat izbranih poznavalcev, zadnja, četrta, ostane pri Andreji. Za vsak slučaj (recimo in v večini primerov je tak slučaj napaka zaradi čepa pri katerem od obeh poznavalcev). Zato torej, v pojasnilo vsem tistim, ki to sprašujejo: od prejšnje številke dalje se potrebuje od sodelujočih po štiri steklenice. Tudi, če so magnumi.

Rebule prihajajo. Še do konca tedna.

 
Pred dobrim tednom Robert zvečer zaključi skajpanje: “Jaz pa sem danes od 6.15 pokonci in si grem odpret eno flašo …”

Jaz naslednje jutro njemu: “Upam, da si imel včeraj s svojo flašo srečo. Jaz sem po četrtem odpiranju obupal … 4 nepitna SLO rdeča vina 2 dežel, 4 letnikov, sorte in zvrsti. Bljak.”

Redko me potegne ravno na odpiranje in pitje rdečih, tokrat me je. In držalo me je cel teden. Ne vem zakaj, se niti ne sprašujem. V naslednjih dneh poskusim v tem smislu še z dvema flašama rdečega. Čisti mazohizem. Mučenje. Brezup.

Dokler si predvčerajšnjim zvečer ne odprem tega Velikega. Prej, pred tem, je bilo Veliko rdeče in Veliko belo in so bile težave s prevodi, mi je enkrat razlagal Aleš, in je zdaj samo še Veliko. Z rdečim ali belim podčrtano. Veliko prenesejo tudi preko luže. Saj ne, da bi vedeli, kaj pomeni. Sprejmejo pa. Zadaj sicer potem z vsemi ostalimi podatki (alkohola 12,5 %) piše na moji flaši tudi RDEČE. Na ameriški pa? Ne vem. Veliko Red?
 

 
 
Eni Movie ne pijejo. Ker je Movia. Drugi pijejo Movio. Ker je Movia. Jaz sem ga pil. Ne ozirajoč se na prve. In ne na druge. Spil. Najprej odprl, ker se pač nič drugega našega rdečega, v enem tednu odprtega, zgoraj omenjenega, ni dalo spravit po grlu. Tega Velikega rdečega sem ob dveh večerjah potem izpraznil sam. Če mu že kaj rahlo zamerim, je to zelo zelo zažgan sod. Kar je po drughi strani marsikomu všeč, a za moje dojemanje vseeno nekoliko dimljen. Prvi večer nekoliko preveč, drugi večer manj preveč. Morda zaradi enodnevnega zračenja pol prazne ali pol polne flaše ali zaradi bolj pikantne pice. Vse ostalo mi sede. Mi steče. Ker je Movia ali kljub temu, da je Movia. Kot je komu ljubše. Tokratna pica z Velikim rdečim 2000 pa: perverzno.

 
Pravzaprav tokrat niti ne gre toliko za bezeg. Včeraj pač namesto večerje naletim nanj. S fotoaparatom, tremi objektivi in flešem. Grm, grm kot grm, me je ustavil z enim razcvetelim socvetjem in enim še zaprtim. Kar tako. Že zakaj. Umaknem nekaj travnih bilk, moteč list ali dva. In se ga lotim. Brez posebnega namena. Kar tako. Dokler se z neba spet ne odloči padat mokrota. Ne posnamem celih metrov filma, ker smo pač v digitalni dobi. In verjetno jih ne bi posnel niti, če ne bi bili v digitalni dobi. Ker bi bilo predrago. Tako pa se lahko igram. Včasih. In se. Torej grm, fotoaparat, večerna okoliška svetloba in fleš. Vse spodnje posnamem tokrat iz roke, na stojalo nasadim fleš.

Večino posnetkov seveda potem zavržem. Nekaj jih zadržim za spodaj. Morda kateri od njih prestane tudi kasnejše, strožje selekcije. Morda.
 

15 mm, F/9, 1/40 sek, fleš. Učinek trde svetlobe fleša je precej izražen, povsem prevlada nad okoliško večerno svetlobo. Slika mi je preveč kontrastna.

15 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš. Občutljivost nastavljena višje, nekoliko spremenjeni ostali parametri osvetlitve, do izraza pride več obstoječe večerne svetlobe, slika je mehkejša.

Spustim se nekoliko nižje, v zgornji del slike zajamem še nekaj ozadja. 15 mm, F/10, 1/20 sekunde, fleš.

Še vedno isti dve socvetji. Tokrat bočno. Pogled skušam skozi zmeren teleobjektiv usmeriti tako, da je svetlo socvetje izrisano na temnejšem delu ozadja, nerazcvetelo, temnejše socvetje pa na nebu, ki je svetlejše od preostalega ozadja. Premikam se po centimetrih in uspe mi prikazano. Zaslonka precej odprta, ozadje zato mehko, neostro. 105 mm, F/5, 1/50 sek., fleš.

Pozicija podobna kot prej, jaz nekoliko nižje in bližje, a s širokokotnim objektivom in bolj zaprto zaslonko. Več scene, več perspektive, več ozadja. 20 mm, F/8, 1/20 sek., fleš.

 
Tečem včeraj, petek, po enem tednu spet zvečer iz službe domov, previdno sicer, z levo nogo sem dogovorjen, da se mi potrudi, a ji ne zaupam še povsem, prejšnjo soboto se je mišica po treh, štirih kilometrih nekaj sprla z mano in ni hotela več odrivat in me je morala prit Barbi z avtom pobrat in odtovorit domov in sem imel potem nogo nekaj ur na ledu in sem zato tudi letošnje Okuse Vipavske izpustil, le v nedeljo zvečer sem tik pred koncem, ko so mnogi že pospravljali, tam v dobre pol ure odšepal nekaj vinskih vzorcev.

Je bilo pa včeraj poleg noge tudi vreme nekaj ur aktualnemu letnemu času primerno in v Žabljah že rahlo prešvican pomislim, da se je ta dan uspel za nekaj ur tudi luft dovolj osušiti, da prvič letos spodobno zavoham cvetoči bezeg. Prva misel ortodoksnega vinoljubca? Sauvignon. Jasno. In prva misel vinoljubca ob takem sauvignonu? Bezeg. Jasno.
 

Bezeg. 105 mm, F/13, 1/80 sek. Lani. Studijsko.

 
A bezgi (Sambucus sp.) so, mimogrede, prebivalci naše, zgornje, severne poloble. Sauvignoni, znani, tudi dobri, pa prihajajo tudi od tam spodaj. Nova Zelandija, Južna Afrika …, od koder je do prvega bezga lahko tisoče kilometrov. Jih tam, tiste bezgaste sovinjone, opišejo enako kot mi? Za nas, naučeno, morda. Pa oni sami zase? In kako mi naša vina zanje? Ali za nekoga tretjega? Kako Inuitu opisati aromo sveže malvazije ali macerirane rebule? In kako bi jo on nam?

Lani, blizu Barcelone, degustacija španskega penečega vina (cava), rose. Med svojimi prvimi asociacijami njene aromatike navržem češnje. Anthony pogleda Michaela, ta skomigne z rameni. Michael je iz Namibije. In ne ve, kako dišijo in kakšnega okusa so češnje. 105 mm, F/11, 1/200 sek., studijski fleš.

 
P. S.: V Sloveniji poleg črnega (Sambucus nigra L.) rasteta še divji bezeg (Sambucus racemosa L.) in smrdljivi bezeg (Sambucus ebulus L.). Prepoznate med njimi tistega s sovinjonastim vonjem cvetja?

 
Hvar. Zadnje dni septembra 1997. Začetek trgatve rdečega. Drugič tisto leto tam doli. Z Barbi, Sandro in Robertom sedimo v pisarni v Svirčah na Hvaru, Andro Tomić nam da vsakemu po list belega papirja in ko vidi, da vemo, zakaj, pač za lažje opazovanje barve vina, pogovor mehkeje, bogateje in bolj sočno steče. Med drugim poskusimo tudi njegov in Plenkovićev - njun skupni – plavac 1991, ki je bil, kot sem zasledil, nekaterim hrvaškim piscem še nedavno najboljše hrvaško vino doslej.

Nekaj let kasneje. Spet v Svirčah, tokrat Suzana in Marko, mene se magister Andro seveda ne spomni, Barbi mu je znana, poskušamo takratna vina, omenim tisti plavac in se zareži, tudi sam ga menda že dolgo ni odprl in ga spijemo v peklenski vročini. Še piten. Andro zna.

Predlani spet v Svirče, a je pridelavo medtem preselil v Jelso. Pač mi potem tja, cela klapa, Barbi je magistru znana, mene se seveda ne spomni, plavca 91 se tokrat ne lotimo, ne tako in ne drugače, po degustaciji vin in ogledu še ne povsem zgrajene nove kleti je tale Sv. Klement ena od flaš, ki gre z nami.

Ga pred dnevi prinesem iz kleti, eno od vin na izbiro k večerji, odpremo takrat nekaj drugega, Klement ostane potem v kuhinji, pride Klemen in zaradi imena vrže oko nanj. Barbi odpre, pridem s šihta nekoliko kasneje, na mizi sta še dva rdeča Dalmatinca iz druge kleti, poskusim vse tri, eden od ostalih dveh je pretirano konjski, res pretirano, (glej članek Konji v kozarcu, revija Vino, 1/2010, stran 28), včasih smo bili mi bolj odprti ali vina vseeno manj cepljena s tem smradom, danes ga ne toleriram več toliko. Vedno manj. In se niti ne trudim potruditi se z njim. Drugi primerek je bolj čist, a trd, taninast, če bi bilo na mizi še kaj primernega za med zobe morda, tako pa ne in med njimi ostanem pri Sv. Klementu. Ime ima po največjem od hvarskih Paklenih otokov, od koder prihaja grozdje zanj in katerega star zemljevid je tudi motiv na zgornji etiketi.
 

 
Ga pijem potem še dva dni, lepo počasi, zadnji dan je sicer že brez težav in povsem razumljivo zaznati tudi oksidacijo, prej pa lepo sočno in sadno prepletanje merlota in caberneta, bordojska sestava z dalmatinskim karakterjem, tanini lepi, ne pretirani, zreli. Ne povsem brez prej omenjene konjenice, pehaji (pH) so tam visoki, še bo potrebno delati. A omenjeni konjski znoj tu komaj zaznaven, povsem sprejemljiv, kvečjemu manjše žrebe namesto konkurenčine celotne konjušnice. Letnika ni, vino je označeno kot namizno, a naj to ne prevara. Hrvaška zakonodaja predpisuje postopke, ki zahtevajo tudi čas, da se vino in predvsem vinogradna lega dokažeta in prebijeta višje na formalni kakovostni lestvici, kar se potem sme označiti na etiketi. Če kdo to pogreša. Cena vina seveda zaradi tega nikakor ni namizna, Tomićeva vina tudi sicer res niso prav poceni. A, kot pravi slogan vinarije, pije se na ure, ne na litre.

 
Prispejo prejšnji teden letošnje etikete za lansko Piano. Poštar dostavi dva paketa v studio, kar pomeni, da so v tiskarni dobili našo razglednico in jo skrbno prebrali in vzeli resno in nam namesto v Dobravlje, potiskane role poslali v Ajdovščino. Tudi prav. Letos gre Piana prvič povsem zares in uradno v prodajo, lovimo poletje, in sem moral s pripravo za tisk pohiteti bolj kot lani. In sem. In bi tudi morale etikete prispeti iz tiskarne že prej, pa se je orodje za izsek po lanskih načrtih delalo letos še enkrat, tokrat z uporabo nekoliko sodobnejše tehnologije. Nekje v Nemčiji. Lanska štanca za predlansko, poskusno Piano, namreč ni bila povsem idealna, določil in želel sem ostre vogale, tiskarna pa je tudi želela manj težav pri odstranjevanju odvečnega papirja z role. Pa je predvidena letalska dostava sovpadla z Eyjafjallajökullovo jezo in je bilo treba počakat, da se izniči razmeroma slabo predvidljiv vpliv izbruha islandskega vulkana na etiketiranje našega vina. Štanca je pa zdaj res izdelana v nulo.
 

Letošnje etikete. 105 mm, F/7,1, 1 sekunda, 3 studijski fleši: eden za (zeleno) ozadje, drugi z vrha za role etiket, tretji presvetljuje viseča odvita traka etiket. Posnetek iz roke. Tako izgledajo etikete po prihodu iz tiskarne. Nekatere. One za Prinčiča so recimo, zaradi drugačne etiketirke, navite ravno obratno, z etiketami navzven. In njegove sprednje in zadnje etikete se ne ponavljajo, kot naše, ena za drugo na isti roli. Za Valdhuberjevega Falota pa recimo zadnje etikete niso potiskane, ker Janez sam s pomočjo posebnega tiskalnika natisne potrebne podatke. Za sortne Falote pa bo sam dotiskoval tudi ime vina na sprednji etiketi.

 
Sprednje etikete Piana smo zaenkrat pustili nespremenjene. Torej lanske. Prvotna ideja je sicer bila, da za vsak letnik oblikujem nove etikete, kovačeva kobila naj kljub vsemu dobi svoje, Barbi si tako razmišljanje pač očitno lahko privošči, in sem bil zaradi stalne preobilice prostega časa seveda nad tem takoj izjemno navdušen, pa se je potem Barbi odločila, da se lanske etikete še ni nagledala in ker gredo vina letos prvič uradno v prodajo, lanska etiketa na nek način torej seveda sploh še ni bila resno uporabljena. Recimo. To da jo Robert Pungračič v pomladanski številki revije Vino (v tisku) šteje med tri najlepše etikete slovenski vin očitno tudi ni argument. Tako je je tudi za letos ostalo pri lanski, ki je bila, mimogrede, delno tudi uspešen poskus ustreznosti motiva na naslovnici monografije Vipavska – barve, vonji, okusi. Od Piane 2010 dalje pa se bo menda že delalo po prvotni ideji.
 

Rose Piana 2009. Opremljen. 105 mm, F/5, 1/125 sek, fleš. Razmeroma odprta zaslonka je omogočila selektivno globinsko ostrino – ostra je etiketa samo na eni steklenici.

 
Na zadnje etikete pa si drznemo zapisati, da bosta sauvignon in rose Piana 2009 največ ugodja nudila letos. Ker je to namenoma res. Seveda ni kaznivo tega istega vina arhivirati za desetletje ali dve, a globjega smisla to res nima. In naj se to pač ve. Pošteno?