Obvestilo

 
Ko sem objavil predprejšnji zapis, ko sem torej lepo pozdravljal iz Wajdušne, je bila naša razglednica, s katero o preselitvi poleg cegelca na vratih na prejšnji lokaciji, obveščamo naše stranke, že poslana v tisk. Prej sva z Anito skajpajoč na relaciji Katovice-Ajdovščina mlela osnovno idejo in prišla do končne rešitve. Marko je hitro natisnil, dva barvi spredaj, isti dve zadaj, spredaj še plastifikacija, tudi s  podpisovanjem v studiu prisotni nismo ustvarjali zamude, še največ časa je vzelo zbiranje, iskanje, pisanje, tipkanje naslovov. Zdaj bi morala naša razglednica že biti v rokah naslovnikov. Razen tistih nesrečnikov, ki so se uspeli te dni odklopit nekam na lepše. Mi namreč medtem garamo dalje. Prva Ninina številka revije Vino, letošnja pomladanska, odhaja v tisk, druga je tudi že intenzivno v pripravi in s tem bi morali že imeti ujet tudi ritem nadaljnjega izhajanja.
 

Naša razglednica, za pošto je to uradno dopisnica. 20 mm, F/13, 0,8 sekunde. Dva studijska fleša. Za ozadje sem koristil zgolj vodilno luč enega od flešev. To mi je dalo možnost daljšega osvetlitvenega časa, s pomočjo katerega sem zabeležil premikanje razglednice v moji roki. Drugi fleš je bil uporabljen z bliskom, kar je izrisalo ostre dele slike. Ker pa ima vodilna luč drugačno barvo svetlobe kot bliskovna luč, sem moral bliskovno luč korigirati z ustreznim oranžnim filtrom in za pravilne barve fotoaparat nastaviti na umetno svetlobo. In to je, glede na to, da slika pač res ni uporabna za nič drugega kot za tale zapis, bolj ali manj vse.

 

Mišičnjaka

 
Se pred veliko nočjo oglasi Julijan, vrne kalibrator za monitor, barve so mu zdaj precej drugačne, pravi, navrže še sir, odpremo, narežemo, dober je, grem gor v hladilnik po nekaj konkretnega, ne morem se odločit, prinesem dol dve flaši in se lepo po vrsti, eno za drugo, odločimo za obe.

 
Prazna flaša: Terpin, Stamas Bianco 2003

Petnajst odstotkov. Za vola ub’t, bi rekli v teh krajih. Ni za vroč poleten dan. A po drugi strani že imam nekaj izkušenj s tem števerjanskim vinarjem in njegovimi vini – pa tudi to seveda še ni vse, nepozabno je bilo vsaj še njegovo rdeče 2003, ki nam je pred letom in pol pri večerji gladko povozilo enega boljših in ne ravno poceni rdečih Siciljancev in rdeča nit njegovih mišičnjakov je bila vedno neka prijetna mehkoba, pitnost. Kot zdaj ta. In nobene starikavosti.
 

 
Bo res treba v kratkem če mejo do Francota. Je povabil že lani. Na starejše letnike. Pa še ni zneslo. Je sicer zadnjič, ko se srečava na Oslavju pri Prinčiču rekel, da se spet oglasi on pri nas. Pa tudi še ni zneslo.

 
Prazna flaša: Ščurek, Pikolit 2003

Potem, ker pač dosti izbire zdaj po onem Terpinu ni, odčepim še Ščurka. Tudi njegov pikolit, eden redkih suhih pikolitov je to, tako redek, da se je Andreja pred časom kar v Brdih, ne prav zelo daleč od Ščurkove kleti naposlušala, da to sploh ne obstaja. A obstaja. Je. Fotografiral sem enkrat to njegovo grozdje pred trgatvijo, značilno za sorto komaj kaj oplojeno, prestreljeno, samo tu in tam prezrela jagoda, ostalo v glavnem pecelj. In luft. Precej neprivlačno, na prvi pogled.
 

Pikolit. Precej tipičen grozd iz Ščurkovega vinograda sem pred leti posnel v studiu. 105 mm, F/32, 1/25 sekunde. Studijski fleš.

 
Vino razganja od enako dosti na etiketi zapisanih alkoholov kot Terpina. Krepkih petnajst. Isti letnik, enaka, ne glede na izkušnje, vedno nepričakovana pitnost. Eteričnost, nekaj predikatnega je v tem vinu, spomni me aromatika na belokranjski Šturmov Akord, na to suho belokranjsko zvrst iz prezrelega grozdja. Komaj ohranim v flaši nekaj požirkov Ščurka za naslednji dan, da ga preverim še enkrat. Nekaj let ga zdaj namreč nismo, tole je bila na žalost zadnja flaša. Drži.
 

 
Tista njegova poskusna potica iz pinjol, ki jo Julijan omenja ta večer in potem čez nekaj dni res prinese probat, bi šla lepo k temu pikolitu. Ali pikolit k njej.

Lep pozdrav iz Ajdovščine!

 
Lep pozdrav iz Ajdovščine! Iz Wajdušne. Imamo se fajn. Vreme je lepo. Natančno ob 7.21 se danes sonce vzpne dovolj visoko, da me pogleda skozi okno v studio.

Zjutraj se zdaj odpeljem na šiht. Prej sem petnajst let, približno, leto gor ali dol, šel delat. Peš. Dol. Po štengah. Ob vsaki uri. Kar je bilo v začetku fino in se je zdelo normalno in sta mladiča vedno vedela, da je nekdo doma in če je se je zataknilo z domačo nalogo ali če sta se zmlatila, sem bil tam. Ali Barbi. Nakar smo zrasli in se prerasli in se spotikali sami ob sebe in smo prejšnji teden potem končno šli s firmo na lepše in bo lepše tudi doma. Dva kamiona robe sta šla z nami, v resnici sicer ne dva, šel je en kamion dvakrat, in ni šel, peljal je, in še zdaj, po enem tednu, občasno dostavimo polno gajbico ali dve v nov studio. 

Marko je dobil v tisk naše obvestilo strankam, razglednico. Jo še podpišemo. Moja obilnost, Barbi, Primož in Tjaša. Anita je opravičeno odsotna, je na Poljskem, Debora pa se preklada med Zidanim Mostom in Šempasom in se verjetno ne bi ujeli in se niti ne bomo lovili. Bo veljalo kljub temu.

S fotografiranjem vinskih steklenic za Robija smo že krstili foto studio, tam smo tudi že ovekovečili Nino in Iztoka za revijo Vino, Martin že ima na sejmu v Italiji tu zasnovane zgibanke in Miran je tu, na lepšem, že potrdil zasnovo svoje spletne strani in včeraj sta Primož in Tjaša od tod oddala časnik v tisk.

Doma se pa tudi že uspešno privajamo na nove razmere.

Prazna flaša: Šturm, Modra frankinja 2000, magnum

 
Peljemo to flašo na veliko noč s Primorske na Štajersko in ni prave prilike, da bi jo odprli in jo zvečer pripeljemo nazaj in je prilika in se je lotimo. Za magnum je pač potrebna količinsko in kakovostno primerna in primerno razpoložena druščina. Zamašek OK. Zračenje kar v kozarcih, brez vmesne karafe, se je izkazalo za dobro rešitev. Nekaj malega je vina v steklenici ta večer namreč ostalo, in ni prav dobro preneslo dodatnega zračenja do naslednje večerje.
 

 
Prvi večer pa vino gladko, žametno, zrelo. Ni več za čakanje. Barva bolj sveža, bolj viola, kot sem pričakoval, odpustil bi ji tudi precej več opečnatosti. Temni gozdni sadeži, meni najbolj potegene na borovnice. Pitno. Seveda. Sicer ne bi tu pisal o tem. Kozarac, dva, trije na pivca. Sicer pa Otmar v Beli krajini že leta dokazuje, da je frankinja lahko več kot le vince, da je lahko zelo spodobno rdeče vino. Z malce več telesa bi tole našo frankinjo skoraj desetletje po trgatvi, namesto med zelo dobra, uvrstil med izjemna vina.

Narbolši jedi za lačne ljudi

 
Planiški petek. Odrineva z Barbi proti Bledu. Večerja. Po kuharskih bukvah Valentina Vodnika. Brez pričakovanj. Zmerno utrujeno radovedna. Fotoaparat vseeno vzamem s sabo.

Dovolj zgodnja sva, da nama gospa Marcela razkaže Triglav. Kot se imenuje nocojšnji hotelič. V bazenček smeva, pove, skočiti ob vsaki nama ljubi uri. Jaz tokrat na žalost ne, ker je moja leva roka nedavno doživela bližnje srečanje tretje vrste s kuhinjskim nožem (posledice delno ovekovečene na sliki v zapisu spodaj) in ji je dohtarca do nadaljnjega zabičala izogibanje vodi. A prihodnjič obvezno. In na zajtrk, izveva, v Triglavu ni treba do devetih. Ali desetih. Ali enajstih. Lahko kadar koli. Prijazno. Ker znam biti po napornem tednu zaspane sorte. Damir, v hotelu skrbi za vina in strežbo, prinese ključ in pokukamo še v vinsko klet. Razen šampanjcev pretežno slovenska vina, vse tri dežele. Spodobno. Ne bi imel težav z izbiro po mojem okusu.

Stoje, ob pozdravu iz kuhinje – ob okusnih hišnih pečenicah na zelju z bučnim oljem – nam v kozarcih postrežejo nekaj … hmmm …. nepričakovanega. Silipup. Takratni preblisk: zakaj ne klasično, penina? Ker bo, kot se kmalu pokaže, večerja pač takšna. Vodnikova. Zaradi česar smo tudi prišli. In se silipup v zastavljenem okviru izkaže za kar pravšnji začetek. Potem doma preberem recept in izvem da se še ne ve, od kod ime in da bodo takšni Vodnikovi izrazi slej ko prej razvozlani in tokrat prisotni od profesorja Bogataja res že izvemo, da si Valentin Vodnik silipupa ni kar izmislil, temveč je poslovenil angleško ime za takrat menda kar popularno pijačo.

Pečenica. Pečenička. V pozdrav. Tole porcijo sem si naknadno, na krožniku, izprosil prav za fotografiranje. Ker sem uradno, uvodno, prej stoje ob silipupu pač kar pojedel. Ker je bila temu namenjena. 105 mm, F/8, 1/160 sek, dva fleša. Posneto pri mizi. Med večerjo. Kot vse ostale jedi.

Vodnika se da, sem domneval, kuhat tako in drugače. Kar se izkaže za res. Od leta 1799, ko je izdal Kuharske bukve, prvo tovrstno knjigo v našem jeziku, in nas s tem verjetno res postavil na evropski gastronomski zemljevid, se je namreč marsikaj spremenilo. Tudi v kuhinji. In v kuhi. V glavah. In v našem izražanju. Čeprav, ali pa morda prav zato, ni odveč ponoviti ugotovitve profesorja Bogataja, ki je med posameznimi dejanji večerje tudi sicer suvereno navrgel precej zanimivosti in postavljal dogajanje v kontekst Vodnikovega časa (ravno prav je bilo tega), da je Vodnik za te svoje Kuharske bukve med drugim tudi poslovenil vso potrebno izrazje.
 

 
Skok v kuhinjo. Njen car Uroš Štefelin nima nič proti, da njega in njegovo ekipo ob primerni priliki zmotim s fotoaparatom, z lučkarjem pridem tja kasneje, dogovoriva se, da bo to ob pripravi napovedane nadevane ščuke, zdaj pa ga še pobaram, koliko je njegova pravkar z užitkom pojedena motovilčeva solata (motovilec v krušnem ovoju, jajce, cvetačni trak, espuma iz rdeče pese) drugačna od Vodnikove. Povsem drugačna, pove. Potem še vsem prisotnim in po vsaki jedi razloži, kako se je lotil originala. V grobem: Vodnikove sestavine, Vodnikovi okusi, priprava po današnje. Uspešno. Zelo uspešno.

Mojster Uroš. Akcija. 20 mm, F/11, 1/20 sek, dva fleša.

Rezultat. Nadevana ščuka s krapom iz ajdove kaše. Pred mano. Pod mano. 50 mm, F/16, 1/100 sek, 2 fleša.

Ne bomo zdaj tu počasi in podrobno po jedilnem listu od jedi do jedi, povejmo le, da lačni niti slučajno nismo ostali, že samo govedina po angleško, z ohrovtovo omako, krompirjevim kipnikom s sirom in krompirjevimi cmočki bi nas nasitila, a mimo sirovih bandelcov (modelcov, nekakšnih pit), vseeno preprosto ne gre. Sem si jih namreč takoj in potem še po skrbnem premisleku določil za zvezdo večera. Ker so bili eden od najbolj zanimivih, v zadnjih mesecih mi ponujenih krožnikov. Različni, a dopolnjujoči se okusi, različne teksture, različne temperature. Vsak grižljaj drugačen. Vse iz kuhinje mojstrsko, okusno, lepo, fotogenično, bandelci pa – nadrealizem. Bravo!

Po Vodnikovo. 1799.

Po Štefelinovo. 2010. Sirovi bandelci, porova omaka in sladoled iz kisle smetane, je pisalo na jedilnem listu. 105 mm, F4/5, 1/2 sek, dva fleša.

Povsem na koncu po Bogatajevih besedah še ena značilnost takratnega časa: ponarejene jedi. Dobimo kavovino. Kava. Ponarejena kava. Ječmenova? Ne vem. Recimo. Pozabil. A za mojo in starejše generacije preprosto: Proja, Divka. Spomini.

Za vina je tokrat pokrbela štajerska klet Dveri Pax. Kjer v petek dogajamo Nepozaben vinski večer. Zaradi bolezni in s tem povezane odpovedi, je nakaj mest trenutno slučajno spet prostih. Če je kdo od zainteresiranih morda zamudil prijave. Bo vredno udeležbe. Ne dvomim.

Moštov sorbet. 105 mm, F/8, 1/200 sek. Kratek osvetlitveni čas, da sem motiv ločil od ozadja - ravno obratno, kot pri sliki sirovega bandelca. En fleš je bil namenjen presvetlitvi motiva, drugi (šibkejši in mehkejši) pa osvetlitvi s sprednje strani. Še vedno pa vse skupaj na mizi med večerjo. Brez studijske opreme.


Narbolši jedi za lačne ljudi
, je zapisal Vodnik pod sliko na začetku knjige. In bilo je tako. Za lačne želodce, za lačne duše in za lačne oči. Še se bo šlo v Triglav. A takrat že s pričakovanji.