Opravičilo

 

Pred dnevi nas je, skoraj natančno ob prvi obletnici teh zapisov, s svojim mnenjem počastil gospod Berk. Edi Berk. Spravil me je v dilemo. Spodobi se, tudi na blogu, odgovarjati na vprašanja. A ni postavil vprašanj. Vsaj neposredno ne. Torej odgovor ni potreben. Zato tale ločeni zapis. Ker je možno, da ima gospod Berk, Edi Berk, nekaj težav. In ker lahko morda, tudi zaradi drugih, opozorim nanje. Pomagati žal ne morem. Ali, baraba, sebično nočem.

Najprej nas je gospod Berk, Edi Berk, poučil, kako bi se morali lotiti spodaj opisane situacije. Ker se ne poznamo in ga ni bilo z nami, gospod Berk seveda izjemno natančno pozna vse okoliščine in dejstva in lahko kompetentno svetuje. Pokaže tudi, da je zelo skrbno prebral prejšnji zapis, kjer jasno piše, da ga žuli „tehnična, a enostavno rešljiva pomanjkljivost“. Pet od treh nas takrat prisotnih v studiu preverjeno in dokazano zna učinkovito rešiti to težavo. Če bi šlo samo za to. Pa in pač ni šlo. A gospod Edi to zagotovo ve, ker ga ni bilo z nami. Vseeno hvala za nasvet z višav.

Nakar pove tudi, da obremenjujem prostor, saj venomer sporočam kako neizmerno sem pameten in to na vseh področjih. In da ni to niti najmanj zanimivo in niti najmanj skromno. Na vodi in v kolenu čutim iz njegovih  besed, da mu nekaj ni všeč. Tudi tisoče dosedanjih branj teh zapisov povsem zanesljivo govori isto. A ostali od mene mučeni bralci tega ne znajo ali ne zmorejo, kot on, izraziti sami. Ali pa ne delijo njegovega mnenja, ki je dejstvo, in s tem dokazujejo, da so pač zabiti.

Zaradi vsega tega se gospodu Berku, Ediju Berku, globoko opravičujem, ker mora očitno proti svoji volji brati tale moja obremenjevanja prostora in nič kaj zanimiva in neskromna sporočanja o moji pameti. In prosim vse demone in nevidne ali vidne moči, ki ga proti njegovi volji sadistično silijo brati te zapise, da ga osvobodijo in se bo lahko posvetil čemu drugemu.

Logo

 

Sedmi februar. Pošljem navodila. Za objavo logotipa. Za nekam. Dimenzije objave (največ 35 mm (dolžina) × 12 mm (višina)), vektorski format (nikakor bitna slika)!, CMYK barve, prilagojeno za objavo na temni podlagi (C 0, M 70, Y 0, K 90). Nekoliko bolj na dolgo in široko, a v bistvu to. Standardno. Nič posebnega. Včasih sem napisal še, da Wordove datoteke (DOC) za naše potrebe nikakor ne ustrezajo. Pa tega ne pišem več. Ker sem potem zanesljivo prejel Wordovo datoteko. Seveda ne pričakujem, da vrtnar, vinar, gostinec, gradbinec in še marsikdo razume prej zapisano. Je pa zadostitev zapisanemu nujno za nas in je v njihovo dobro. Zato je pripisano: “Če je potrebno, se za pripravo logotipa po zgodnjih navodilih obrnite na svojega oblikovalca“. Kot se naše stranke v podobnih primerih obrnejo na nas.

Kmalu dobim e-pošiljko. S priponko. Odgovorim, da je je logotip žal na beli podlagi, da so dimenzije žal napačne, da so poslali JPG (torej bitno in ne vektorske slike). In da ni v CMYK barvah. Je skratka tehnično popolnoma narobe. Vse. Popolnoma vse.

Pošljejo ponovno. Enako kot prej. Še vedno torej vse narobe. Sporočim.

Prejmem nov poskus. Menda zadnji. Tako piše. Čeprav se potem izkaže, da ne. In čeprav mi je povsem nejasno, zakaj naj bi to bil poskus. Vse piše. Nič ni vprašljivega. Če ne razumeš (kar je, kot sem že omenil, nekaj povsem pričakovanega in razumljivega), pokličeš svojega oblikovalca, mu preneseš tehnične zahteve in to je to. Nobenega poskušanja. Menda. Če tega tudi on ne razume, ga zamenjaš. Ker pač ni oblikovalec. Nekje je pač meja. Menda.

Pogledam, lahko bi tudi že prvič kar zavrnil, tudi to smo poleg zgornjega jasno napisali, a si vzamem čas in po korakih pojasnim, kaj vse je narobe tokrat. Je vektorsko, a debeline nekaterih linij se ne pomanjšujejo proporcionalnom (pokažem s sliko). Tehnična, a enostavno rešljiva pomanjkljivost. Barve so RGB (pokažem na sliki). In niso upoštevali barve podlage (pokažem s sliko). In ko bomo pomanjšali na predvidene dimenzije, bo logotip visok 12 mm, širok pa 9 mm. Linije črk bodo debele (izmerim) približno 6 stotink milimetra. Kar je tanko. Zelo tanko. Zelo zelo tanko. Verjetno ne bo prav dosti videti (pokažem s sliko).  A če vztrajajo, meni je prav … oni plačajo objavo … Barve in ostalo pa naj le popravijo.

Dobim še enkrat. Barve so zdaj CMYK. In linije se zdaj tanjšajo s pomanjšavo logotipa. A barve podlage niso upoštevali. Poudarjam, ker se recimo črno namreč na črnem slabo vidi. Kot se belo se na belem ne vidi dobro. In modro na podobnem modrem tudi ne. Za ponazoritev jim prijazno (zakaj že?) umestim njihovo pošiljko na našo podlago. Pomanjšam ponovno tudi na končno velikost, smo že opozarjali, a vseeno, Primož sprinta. Da bo videti, kako ne bo videti nič. Štiri desetinke milimetra velike črke se na temni podlagi recimo pričakovano dejansko nekoliko slabo berejo ne glede na to, kako se bo uspel tiskar potruditi. Pravzaprav omenjenih črk jaz sploh ne vidim, zgolj vem, da so. 

Nakar telefon. Zame. Vse doslej z naročnikom, tokrat njihov oblikovalec. Menda. Končno. Mu povem dimenzije objave, “hjaaaaa, če bi mu pa to prej povedali” … Molčim (Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!) … “Podlaga?” Zmorem hladno kot penina iz frižiderja: “CMYK, nič, sedemdeset, nič, devetdeset. Sedemdeset magente devetdeset črne.” “Torej temna, rdečkasto rjava podlaga?” Skoraj prijazno: “Ja!“.

Prejmem novo varianto. Na zelenkasti podlagi. Nič, nič, sedemdeset, devetdeset. Vprašam Tjašo, kaj sem malo prej povedal v slušalko, za mano dela svoje, slišala je telefonski pogovor, pove: “magenta in črna, C 0, M 70, Y 0, K 90″. Skoraj čisto povsem mrtvo hladno še enkrat sporočim barvo.

V petek, dvanajstega februarja, včeraj, dobim zvečer uporabno datoteko. Nalijem Petru, ki pride po svoj projektor, kozarček Piane, sauvignon 2009, zadnje kaplje v steklenici. Krasen. In grem spat.

Tolovaj

 

V mejlu piše (copy/paste): “Naj bo TOLOVAJ. LP,m.”
m” je Marko, Tolovaj pa njegov tokaj. Mejl sem pa dobil zaradi priprave etikete. Ki na koncu verjetno ne bo videti bistveno drugače kot takole:

 

reia-tolovaj

 

Glavnino smo naredili lani. Ni zapisane niti izmišljene tradicije, ni letnic iz prejšnjega, predprejšnjega ali pred predprejšnjega stoletja. In nismo pretirano fantazirali. Na etiketi nič drugega, kot napisi. Česar marsikomu ni videti. A vse kar je na etiketi, se da prebrat. Če pivec pozna Morsejevo abecedo. Črka je vrstica. Ali stolpec. Beseda je barva. Nazivi vin prinesejo različnost, lovljenje likovnega ujemanja elementov jo povečuje. Marko je tako dobil likovno prepoznavnost, ki jo z etiket po potrebi igraje in igrivo širimo.

 

reia-komplet

Kolekcija. Sauvignon, malvazija, chardonnay in Khmer. Še brez brez Tolovaja.

 

Tiskar si najprej vzel teeeedne za razmislek, potem, ko smo mu s pripravo za tisk tehnično ustregli in popravili še nekaj naknadno opaženih napakic, nas je pa prehitel. Zdaj tako zaenkrat je kot je, tiste malenkosti uredimo pri naslednjem tisku. Posebej, ker Marko pove, da mu etikete pohvalijo, da špilajo, njegov Khmer izberejo obiskovalci slovenskega vinskega festivala za najbolj všečno vino, tamkajšnja strokovna komisija pa ga najvišje oceni med slovenskimi rdečinami, Marko razdeli precej poslovnih vizitk (ki so menda tudi simpatične) in sestavimo mu začasno spletno stran.

Moj seznam imen, za katerimi se skrivajo nekdanji tokaji, pa se s Tolovajem tako zdaj po abecednem vrstnem redu glasi: Cvetko, Čartok, F. T., Gredič (Exto), Jakot, Jakot.E, Jazbine, Kaj to, Pikotno, Ravan, Sauvignonnase, Sauvignonasse, Sauvignon vert, Soreli, Tokata, Tolovaj in Vinja. Čeprav Marko tudi razmišlja, da bi Tolovaja lahko spustil nad svojo zvrst. Kar pomeni, da se spisek lahko še spremeni. Kar pa se lahko seveda zgodi tudi zaradi drugih razlogov. Lahko se recimo tudi še podaljša.

Prazna flaša: Bjana, Brut rosé

 

Si odpreva z Barbi včeraj. Kar tako. Ker je zapasalo. In za nagrado. Ker sva preživela eno uro Ikee. Naša selitev v nove prostore zdaj namreč ni več ena od možnosti. Je skorajšnje dejstvo. In sva šla pogledat, če nam švedska multinacionalka lahko kaj pomaga s svojim prodajnim programom. Komaj kaj. Ni omembe vredno.

 

bjana-brut-rose-9964

 

Tako vsak od naju po kozarček pri kosilu, ostalo pri večerji. Vedno sede k dobremu lososu. Dobrega tokrat sicer ni bilo na mizi. Bil je oni, ki ga je prinesel Marko. Ni bil dober. Bil je odličen. Nebeški. Divji, brez belih maščobnih črt. Pust, temen, ne tisti živo oranžen. Raaaahlo dimljen. Za penino. Tale naša, neletniška, lepo prenaša zmernih 12,5 % alkohola, barva sicer rahlo potegne proti čebulni, a je še vedno seksi. Prvi požirki sprostijo nekoliko več mehurčkov v ustih, potem se vse skupaj umiri. Penina ravno dovolj resna, da lepo sede k hrani. Ne presladka, brez štrlečih zaznav odpremnega likerja. In ravno dovolj nepretenciozna, da se s steklenico lahko praznuje rojstni dan katerega koli od okroglih osemnajstih milijonov naših sozmeljanov, koliko jih v povprečju odpade na vsakega od 365 dni v letu.