Barbarizmi

 

Vroč poletni dan, sonce visoko nad obzorjem, senčka, s šraufcigerjem odprta flaša hladnega piva, pol flaše na dušek po grlu. Globok in dolg riiiiiiiig. Vzdih olajšanja.

Potem peljem prejšnji torek naše fante iz kluba in enega kandidata za novega člana in mojega starejšega mladiča v Nabrežino. Pivnica Bunker.

Pivo. Piva. Osnove, začenši s Sumerci. Potem na kratko o postopkih izdelave. Nakar bistvo: trije, menda edini trije (pravilni) načini točenja treh različnih tipov piva. Teoretično, ubesedeno. Poslušamo. Zatem opazujemo Danijela, kot vajenci za butalskega kovača. Za finale potem še vsak zase. Od pravilnega umivanja kozarca dalje. Ne uspe vsakomur že prvič. Najslabše jo po mojih izkušnjah odnesejo gostinci in bivši gostinci. Ponavljanja. Vsak zase. Do pravilno natočenega kozarca.
 

Vajenec. 20 mm, F/8, 1/3 sek, 2 fleša

Vajenec Robert. 20 mm, F/8, 1/3 sek, 2 fleša

 
Na kratko, v grobem, po domače: izvemo, kako pravilno natočiti kozarec angleškega ali irskega tipa piva, kako nemškega ali češkega in kako po belgijsko vsa ostala. Ker pivo v nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem namreč ni gazirana pijača. Ker so nasveti o načinu točenja za več ali manj pene pač bedarija. Ker se zdaj ve, čemu, razen za okras, pravzaprav služi pena na pivu in kakšna mora biti. Ker mora CO2 (dvojka zdaj tu noče dol), ki je v pivu zgolj za zaščito pred oksidacijo in v sodčkih še za potisno silo do pipe na šanku, čimprej ven, vsekakor preden ga preveč pride na jezik in v želodec. Ker je sicer okus popačen. In ker preveč CO2 (dvojka tudi tu zdaj tu noče dol) v želodcu ne naredi nič dobrega. Vse to poskušamo, primerjamo. In se prepričamo in odločimo: pivo iz flaše v usta je barbarizem. Ker dela kažin okusu piva in prebavilom in tisočletjem kulinarične zgodovine. Ki seveda ni bila vedno v skladu z današnjimi pogledi na svet. Na Škotskem lahko še danes ponekod izveste, da je vino za pijance, whisky pa za intelektualce.

Pred meseci, Nepozaben vinski večer revije Vino pri Šturmu, izzove Amando sablja na steni, Oti z nasmeškom skomigne, jo sname, gremo na teraso, Oti vzame v roko penino Ano, pokaže, Amanda povzame, odličen učenec je in vrat steklenice z zamaškom odleti v temo proti Karlovcu.
 

Amanda. Po obstreljevanju Karlovca. 20 mm, F/9, fleš

Amanda. S Šturmovo Ano. Po obstreljevanju Karlovca. 20 mm, F/9, fleš

 
Hrvaško topništvo ne odgovori in ko gostje izpraznijo Amandino flašo, se znajde sablja v rokah naslednjega gosta in naslednji zamašek leti proti Hrvaški. Obstreljevanje nadaljuje tretji, za njim četrti … Jože pove, da je to barbarsko in da v svojem zapisu o dogajanju takega odpiranja ne bo omenil. In ga ni.

Potem sem razmišljal. V grobem po spominu: Barbari so bili za Stare Grke oni, ki niso govorili njihovega jezika. Onomatopoija. Nerazumljiivo govoreče tujce so oponašali z bar bar. Brbranje. Naši slovanski predniki recimo niso razmeli Germanov, zanje so bili nemi, zato Nemci. Sem torej res barbar, dobesedno, priznam, ne govorim starogrško, še po današnje grško ne, nekaj izrazov sicer poznam, a premalo da ne bi bil barbar. Pojem se je potem ohranil do danes, ko se očitno dotakne tudi odpiranja vina. Dam sicer Jožetu lahko tudi prav. Čeprav si nismo storili nič hudega. Vinu tudi ne. Se mi zdi. Nihče mi še ni pokazal, koliko slabše je peneče se vino, odprto počasi na psssss, od vina odprtega na hitro. Tudi se z vinom potem nismo športno zamagovalno v afektu polivali. Popili smo ga. Kulturno. Se je pa morda kdo od prisotnih bolj navezal na tako odprto Otijevo penino in zaradi tega odpeljal s sabo flašo ali dve več, kot bi sicer. In doma bo morda vnukom pripovedoval, kako je to čudovito vino, ki ga pijejo zdaj, ob njegovi 80-letnici, pred desetletji s sabljo odprl. Ker pa je to kljub vsemu seveda lahko tudi barbarizem, povejmo kar naravnost: kraški barbar Edi Kante dokumentirano vsaj občasno teatralno odpre svojo penino z grebljico ali dnom kozarca, bizeljski barbar Miha Istenič s sabljo ali dnom kozarca, tržaški barbar Sergij Cesar z dnom kozarca, in v zabavo prisotnih ali kar tako, zanesljivo še kdo s čim, in poimensko omenjeni barbari tudi zanesljivo še s čim.
 

Edi s svojim penečim se. 20 mm, F/8, 1/13 sek, fleš.

Edi s svojim penečim se. Kronski zamašek pove, da je vino še na zorenju. 20 mm, F/8, 1/13 sek, fleš.

 
Meni je o tem seveda lahko z visokega pisati in povedati, da mi je osebno še večji barbarizem nespoštljivo dretje druščine, nažgane povsem kulturno odprtega vina, ki se pri sosednji mizi razglašeno in živce kravžljajoč trudi zaželeti si kolkor kapljic, tolko let. Ali pitje piva iz flaše. Ker jaz pač v tem smislu nisem barbar. Pivo že od predlani pijem le še iz kozarca (kar se da pravilno napolnjenega), pijansko ne rjovem niti pod prho, penine pa takrat pri Šturmu tudi nisem odprl s sabljo. Sem jo namreč z Otijevo sekiro. Nakar smo vsebino odprte steklenice kulturno izpili.

Zadnja večerja

 

Najdem kmalu po nastanku izgubljen in potem sredi tedna med pospravljanjem arhiva izbrskan sledeči zapis: “Lizika grizika (nanoški sir, rdeči radič, bučna semena). Sendvič z domačo mortadelo. Krompirjev pire s črnim divjim rižem in belim tartufom. Repki škampov s škampovo soljo ter omako iz limete in jagode. Jastog, serviran na zelenjavi z omakami iz pasijonke, graha in domače majoneze z baziliko. Sardele s polento, ribja juha. Fižolova krema s hobotnico, bučno kremo, ocvirki iz kože in belim tartufom. Domače testenine iz moke durum z omako iz paradižnikov in kaper s prsmi fazana in z mladim sirom, odišavljenim z baziliko in meto. Brancin na solnem žaru. Repki škampov, servirani na polenti s črnilom iz sipe in prepeličjim jajcem z malo belega tartufa. Svinjski vrat po desetih dneh v medu, pogret na žaru, serviran z dvema koščkoma sladkega kruha ter z omako iz artičok in paradižnika, prelit z omako iz kisa in salame. Gin tonik na žlico, z vonjem po brinju. Kakijev sladoled s kostanjevim moussem in kremo iz kakija”. Vmes se s polnimi imeni najdejo še: trije šampanjci, vipavski rose 2008, briški sauvignon 2006, istrska malvazija 2004, kraška bela zvrst 2007, briška bela zvrst 2005, istrski cabernet sauvignon 2000, briška rdeča zvrst 2003, briški merlot 1997, istrski cabernet sauvignon 2004 in štajerski šipon, ledeno vino 2005. Skupno trinajst različnih vin. Izpraznjeno.

Rokopis z zgornjo vsebino pokažem Tjaši. Da bo lažje z nami zdržala poskusno dobo, če se tako odloči. Ali da si premisli že zdaj. “Hard!, med tem ste izbirali?” (Tjaša je kot večina nas ostalih zaprisežen vsejedec (omnivor) za razliko od izstopajoče Andreje, ki se zapriseženo trudi biti rastlinojedec (herbivor).) “Neeee, to smo pojedli!” Konec leta namreč tradicionalno odromamo na večer našega zadnjega delovnega dne k Lojzetu na Zemono, se pravi k Tomiju in njegovi ekipi, si oddahnemo, se prepustimo. In uživamo. Nekaterih krožnikov včasih ne poližemo. Iz vljudnosti. In zato, ker so krožniki tu včasih lončki, kozarčki ali kaj drugega, manj primernega za tak podvig. Tokrat zasedamo stole za mizo v polni sestavi: Barbi, Primož, Anita, Debora (leto prej je manjkala) in Andreja. In jaz. Pri kozarčkih se nam pridružujejo še Tomi in njegovi.

 

Tik pred nastrganjem tartufa. posneto med večerjo, na mizi. 105 mm, F/11, 1/25 sek, dva fleša.

Tik pred nastrganjem tartufa. Posneto med večerjo. Pri mizi. 105 mm, F/11, 1/25 sek, dva fleša.

 

Tega seveda ne razglašam bralstvu iz naslade ali zaradi morebitnega vzbujanja zavisti (čeprav tudi tovrstnega učinka po izkušnjah sodeč ne gre zanemariti), temveč zato, ker so kot že mnogokrat in kot sem tudi že pisal, naša bela vina gladko porazila vse naše rdečine. Popolnoma. Na celi črti. Soglasno. Brez dvoma. Brez izjeme. Čeprav sta bili zvezdi večera tudi med belimi tokrat soglasno dve tuji, a nikakor ne nedosegljivi vini. Prulke 2007 Benjamina Zidariča in malvazija Amfora, Kabola, iz hrvaške Istre. Krasni vini. In prav posebej za ti dve vini je Tomi ta večer pripravil zgoraj omenjene sardele. Vina si namreč na to tradicionalno razvajanje okusov v sproščenem vzdušju tradicionalno prinesemo s sabo, naberemo jih po kleti zadnji dan po ad hoc kriteriju in bi bila lahko kuhinja na resni preizkušnji, če bi se v detajle šli ujemanje hrane z vini. Pa se tega ne gremo. A Tomi se vseeno uspešno potrudi in nikoli ni niti približno zgrešeno, prej presenetljivo nasprotno. Tokrat je vina Tomi pobral pri nas že dopoldan, ko se je oglasil zaradi jedilnikov, ki naj jih zanj pripravimo za letos. Naši dosedanji – kultne, nekaj metrov dolge zgibanke z lesenimi platnicami – so opravili svoje. Svet gre naprej. Upam, da z njim v večjem obsegu in bolje kot doslej, tudi naša rdeča vina. To si menda zaslužimo.

Razgibavanje

 

Skupina X izbrala najboljšo rebulo. Objavljeno na spletnih straneh revije Vino.
Potem se je vsulo. Zanimivo branje. Morda je za sklepanje še prezgodaj, a trenutno kaže, da je vinska scena potrebovala ventil. Polje za razpravo, za izražanje kritike, želj, predlogov.
Nekateri komentatorji se predstavijo s polnim imenom. Za druge lahko domnevamo koga skrivajo e-naslovi. O tretjih ne vemo nič. Lahko zgolj ugibamo. A dokler njihova razprava ne postane žaljiva, dokler je konstruktivna, mi to ni pretirano moteče.
Organizatorji dogodkov zaenkrat slabo dopolnjujejo objavljene najave, a možnost imajo. Minuta časa, klik na najavo svojega dogodka in vpis dodatne informacije v polje za komentiranje.
Komentarji pa na najave in dogodke že počasi prihajajo. Marsikoga bo katero od mnenj zbodlo. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vsak to, za kar se predstavlja. Ni vsak tako visoko, kot se mu zdi. A morda tudi tako nizko ne. Nastavljajo se ogledala. Morda bo kdo v svojo korist in posledično v naše zadovoljstvo razmislil o svojem početju.

 

 vitice-na-zici-204510 

 

 
Samo ugibamo lahko, kakšna bo vinsko kulinarična scena jutri. Upam, da še bolj pestra, še bolj razgibana. Upam, da še boljša. Upam, da bolj odprta. Vsekakor vsaj deloma tudi takšna, kot si jo bomo prislužili. Izkoristimo možnost. A bodimo konstruktivni!

Trije krasni modri pinoti

 

Pozvoni, odprem, Alen in Marjana. Alen s flašo modrega pinota. Alzacija. Je določil, da ga spijemo skupaj. Tudi prav. In ga odpremo. Spijemo. Gladko. V štirih, da ne bo pomote. Med nedavnimi prazniki, da ne bo pomote. Za primerjavo pridamo še enega Švicarja iz naše kleti. Za kontrast. In enega Sutorja. Iz naše kleti. Razlog navajam spodaj. Ne izpijemo takoj. A dolgo tudi ne trajata. Pozvonita namreč še Ivi in Edi. In izpraznimo z njima še to dvoje. Pod črto: trije krasni modri pinoti, tri dežele, trije letniki, trije različna vina, a vsako od njih nezgrešljivo modri pinot. In vsak od njih prijetno piten. Kot pričakujem od te sorte. Preveč mišic mi je tu običajno odveč. Globoke barve tudi ne pogrešam.

Lep večer. Nisem si pisal. Spodnje po spominu.

 

Domaine Hering, Pinot Noir Les Coteaux, 2007
 
 
Alzacija. Nemška Francija ali Francoska Nemčija. Tako nekako. Dežela, ki me še čaka. V resnici me seveda ne čaka. Alzacija ne ve zame, dol ji visi, na primerno priložnost čakam jaz. Vino? Svež, piten, sorten, eleganten modri pinot. Lep primer severnega tipa rdečega vina. Lepo skletarjen, prijeten.

 

pinot-noir-domaine-hering-alzacija-8305

 

Na spletni strani, kjer z angleščino (še) ne prideš nikamor, z nemščino se pa tudi ne bahajo, najdem njihovo ceno: šest evrov in pol. Pošteno. Plus verjetno še kakšni stroški. Bistveno dlje se zaradi francoščine ne prebijem. Razen morda še vtisa, da spadajo nekam med biodinamike. Med spoštovalce narave. Karkoli že to pomeni.

 

Truttiker, Blauburgunder (Pinot noir) Barrique, 2000
 
Zahnerjeva spletna stran je skoraj tako bizarna kot ta njihova etiketa. Ali še bolj. Home made. Ziher. Če pa ni, je vse skupaj samo še bolj bizarno.

 

modri-pinot-truttiker-zahner-svica-8316

 

V knjigi Vipavska (čakam, čakam, čakam še italijanske prevode, nakar gremo počasi končno v tisk) Matjaž Lemut (Tilia) pove: „Švica je bila prelomnica“. Mišljeno so ravno Zahnerji. In v precejšnji meri verjetno ravno Zahnerjev modri pinot. Letniki pred tem našim današnjim. Opazim na spletu, da ga polnijo tudi v magnume. In me zanima, kaj to v njihovem primeru pomeni. V steklenici (bottle) je pri njih namreč še vedno sedem deci vina. Kot včasih, pred desetletji, pri nas. In ko se primerjajo cene, verjetno tega skoraj nihče ne upošteva. Nekaj tisočkrat pol deci pa seveda nanese. V flašah, frankih ali evrih. Stane pa flaša tekočega letnika okoli 20. Nečesa. Verjetno frankov. Domnevam. Ne piše. Tegale mi je pred leti prinesla Mojca. Sestra. Zrel sorten modri pinot. Leta so na srečo že precej že nagrizla sicer intenziven les na vonju in okusu. Nič skupnega s prejšnjim Alzačanom. Razen sorte. In pitnosti. Krasen. In nič skupnega z naslednjim, Sutorjem. Razen sorte. In pitnosti. Krasen.
 

Sutor, Pinot Noir, 2006
 
Ena od zadnjih naših steklenic tega vina, morda zadnja. Teden ali dva pred njo spijeva z Barbi eno tako flašo pri kosilu, gostilna, lepo so nama jo postregli, nisva bila pri volji za radovednost, torej nekaj zanesljivega. A nekaj ni bilo vse povsem na mestu. Barbi posumi, da je bilo vino tam slabo skladiščeno in zato je izkoristila prvo priliko, da to preveri s flašo iz domače zaloge.

 

pinot-noir-sutor-8315

 

In ta je spet potrdila, da gre za enega od presežkov med modrimi pinoti pri nas. Navdušujoč. Od vseh treh tistega večera najkrepkejši, a tipičen, saden, eleganten. Hkrati dokaz, da tudi pri nas ni nemogoče pridelati doooobrih rdečih vin. Izpraznjeno.

Wine Guide

  

Nekega dan prejšnjega tedna odprem enega od prispelih paketov. Aleš poslal lani natisnjen letošnji Vinski vodič. Angleška verzija. Wine Guide, Slovenia 2010. Za naš arhiv.

Studijski posnetek. 105 mm, F/16, 1/250 sek. A brez bojazni, studio ni pogoj. Zelo podobno sliko bi se dalo brez večjih težav ob primerni svetlobi posneti tudi pod milim nebom. Kadar ravno ne piha burja.

Studijski posnetek. 105 mm, F/16, 1/250 sek. A brez bojazni, studio ni pogoj. Zelo podobno sliko bi se dalo brez večjih težav ob primerni svetlobi posneti tudi pod milim nebom. Kadar ravno ne piha burja.

Prve dni lanskega decembra dobim iz tiskarne v pregled ozalid vodiča. Blueprint. Ceneno sprintan, zložen, zrezan kupček papirja. Toliko, da se vidi in ve bistveno. Odklopim telefon, v miru pregledam.

vinski-vodic-2010-angl-ozalid-gdx-8931

Podobni pogoji snemanja kot pri zgornji fotografiji. Le drug objektiv, za nekoliko več perspektive. 50 mm, F/16, 1/250 sek.

Potrdim.
Še prej se je delček notranjosti vodiča, dve njegovi strani, na mojem ekranu videl takole:

vinski_vodic_ang_screenshot

Pri Primožu je bilo pred tem to na koncu njegovega dela videti skoraj enako. V začetku, konec oktobra je bilo precej drugače. V mrcvarjenje je dobil nekaj takšnega:

… ———- #Vino:Rumeni muškat, suhi jagodni izbor  #Letnik:2006 #Sorte:np #OpisVina:The colour is a rather intense, brilliant golden yellow. The nose is pronounced, sumptuous, ripe; of dried fruits, honey, flowers, with a note of botrytis. Sweet, rich, oily. In the mouth, its character is extremely intense. In spite of maturation, the wine is still very young and a bit coarse, but it’s slowly writing itself into history. A work of art. #Barva:belo #Sladkor:sladko #Tip:mirno #Telo:krepko #Inox:DA #Les:np #Barik:np #Amfore:np #Beton:np #Zorenje:np #Kolicina:np #Stanje:piti, držati #MPC:np  #Ocena:***** #DoberNakup:np …

Letošnji angleški vodič je Primož zgnetel na osnovi letošnjega slovenskega vodiča, kateremu mu je bil za osnovo lanski vodič, ki je nastal na osnovi predlanskega vodiča, ko smo mu pri nas oblikovali prelom, preračunavali obsege, usklajevali, izbirali in testirali pisave, velikosti črk, risali ikone, določali papir, nastavljali način dela … Anita, eden od prejetih izvodov je zanjo, je pa angleško naslovnico pripravila kmalu potem, ko smo potrdili osnutek slovenske.

Prve besede sva o obeh letošnjih vodičih, o slovenskem in angleškem, z Alešem izmenjala lani sredi maja. Nakar je v zvezi z vodičem na moj e-naslov prispelo in z njega odletelo še nekaj sporočil. Skupaj lani okoli tristo trideset. 330. Z besedili, predlogi, uskladitvami, dogovori, osnutki, popravki, mnenji, vprašanji, odgovori in dokončnimi datotekami za tisk. Letos je seveda šlo najbolj gladko doslej. Črta je zdaj potegnjena pod tremi leti izkušenj na tem projektu.

Promocijska cena

 

Mnogi sprašujejo. Revija Vino, december 2009, stran 34, eden od sedmih najboljših visokih predikatov. Cena: tristo petinsedemdeset evrov. Ni napaka. Sem vprašal. Preveril. Preden smo poslali v tisk. 375,00 evrov za flašo. Pravzaprav za flaško. Flaškico. Za stekleničko.

Vino? Pil. Ni slabo. Sploh ne. Res. Daleč od tega. A po drugi strani je tudi Robert v omenjenem članku pet drugih vin od izbranih sedmih ocenil bolje. Steklenica najdražjega od teh petih, po njegovem boljših, je šest krat cenejša. In namesto te drage ene stekleničke se za isto ceno lahko dobi skoraj štiri kartone po šest (dvakrat večjih) steklenic nekega drugega, enako dobro ocenjenega vina, iz istega članka. 

Torej? Tega vina verjetno ni nujno prodati. Morda se ga niti ne namerava. Klet si to lahko privošči. Zadostuje, da ga zgolj ekscesno ponuja. Z dovolj visoko ceno. Recimo. Da se govori. In govori se. Torej? Promocijska cena? Nekaj tega vina se bo verjetno tudi prodalo. A ne kljub visoki ceni, temveč zaradi nje. Stavimo? Po moje: promocijska cena.

In tvegam napoved: če vam ga bo kdo kje kdaj nalil kozarček, bo precej zanesljivo povedal, koliko stane. Promocijska cena.

Prvi teden

 

Ponedeljek

Letošnji začetek. Minuli ponedeljek. Vstanem prej kot ponavadi, še v pižami dol po Delo. Predzadnja stran me vrže, Konija ni več, prve pol osnovne šole sva se v Velenju igrala vsak dan, zdaj gledam osmrtnico. Zaključujem zjutraj zasilno pospravljanje pisarne, odmetujem šaro, pripravljam prostor za Tjašo, Primož potem prestavlja računalnike in preklaplja kable, Mariniču kar med vrati povem, kateri podatki mi še manjkajo za zgibanko, Sutor se mimogrede ustavi in navrže nekaj misli, Tjaša je medtem tudi že tu. Danes naj bi sicer prišla šele na informativni razgovor, pa sva to potem raje uredila že prej, poleg nas je imela v ognju še drugo železo, mi pa, nepripravljeni nanjo, tudi nismo računali na nič, nakar je sporočila, da bi raje kot z drugim železom delala z nami. Ta teden tako v grobem preverimo, do kam lahko seže, Primož gre gor na mejle čekirat stanje z materialom za časnik in mu Tjašo prepustim, da kar začneta s prelomom, z Joškom Sirkom se dogovorim za naslednji teden. V pisarni je crknil CD predvajalnik, radio še dela, od zadnjega poslušanja pred davnim časom je ostal nastavljen na Radio 1 in še vedno je od tam slišati vse enako kot pred meseci, morda so medtem dobili dva nova glasbena komada, a nisem povsem prepričan, ne pretiravajmo, ostanimo raje na eni novi skladbi, vsekakor pa se jim cel program še vedno zavrti vsakih nekaj minut. Kar po uri ali dveh postane nekoliko dolgočasno. Je pa verjetno poceni. Skočiva z Barbi do Ajdovščine, do Wajdušne po tukajšnje, morda se nama tokrat posreči, prostor, ki ga pokažejo, je videti od vseh doslej najbolj primeren za naš studio, bova zdaj spet tehtala pluse in minuse. Nazaj v Dobravlje, zaključim in razpošljem nekaj osnutkov, po kosilu pride Nina, odslej je na uredniškem mestu namesto Jožeta in začnemo letošnjo revijo Vino, nekaj idej je že od prej na mizi, premlevamo vse, zdaj gre tudi že za konkretne zadeve, tehtamo, se odločamo. Potem gre Nina na žalost za nekaj dni smučat, kar pomeni, da vsega ta teden še ne bomo dorekli. Ker pa gre Nina na srečo za nekaj dni smučat, se bomo lahko ta teden posvečali reviji nekoliko manj, kot bi se morali sicer.

Torek

Sestavim zasnovo za izgled letošnjih e-sporočil revije Vino, začenjamo nov letnik, nova urednica, sedem let je za revijo, obeležimo vse to z osveženo obliko, razmišljati moram poleg ostalega še o skorajšnji spremembi pri pokrivanju vinsko kulinaričnega dogajanja, preveč je tam vsega, ne zmoremo več dosedanjega angažmaja in je padel predlog za povsem drugačen način. Ko Primož konec tedna odda časnik v tisk, se posveti spletni realizacije predlagane rešitve. S Krškim usklajujemo materiale, ki jih od Cetisa potrebujem za delo na njihovi etiketi, Nini emajliram še nekaj parametrov za revijo, Tjašo ima zaradi časnika še vedno v rokah Primož, sicer pa punca danes končuje prej, mora prevzet novo Corso, a nismo kul firma, dva dni poskusnega dela, pa že avto kupuje :-), Sršenu sestavim iz stare fotke Prinčičeve flaše merlota in novejše opreme etikete za njegov cabernet sliko želenega vina, pošljem, za resno fotko ni časa, OK in hvala, se glasi odgovor, v Vremski dolini se dogovorim za obisk s snemalcem za prihodnjo sredo. Ko si ogledava situacijo bova lahko, Tomo in jaz, več in natančneje povedala o cenovnih okvirih za želene tiskovine in filmček, najavi se in po kosilu pride Toni, tudi on s svežimi idejami za revijo, boš kozarček?, ja, ampak vašega, jasno, našega, začnem z malvazijo, gleda etiketo, škart, samo še pokvečeno opremljene flaše so nam ostale, ostalo je šlo, pokažem mu moj, studijski, refernečni primerek Piane z lepo etiketo, poskusi vino, se oblizuje, potem gremo proti koncu flaše v rikverc na rose, ta najprej jasno ne potegne, malvazija je prehuda zanj, pa še premrzel je, kasneje pokaže svoje in je flaša na koncu prazna. Zvečer še klubski bovling, Dušan me pobere in v avtu izmenjava nekaj idej, on ima za vratom spremembe Notranjsko-kraških novic, ki jih Primož ravno mrcvari, jaz pa v reviji Vino.

Sreda

Zaradi včerajšnjega kotaljenja krogel v keglje predvidljivo s težavo razgibavam zobno ščetko, Tjaši navržem nekaj digitalnih negativov, da jo pomučimo še s poskusno obdelavo fotografij. Preračunavam nove obsege besedila zaradi dogovorjenih sprememb v reviji Vino in pripravim jutrišnje obvestilo glede rubrike Pod lupo. V fotografski studio, revija Vino 4/2009, odprem, strani 34 in 35, nastavim svetlobo, nekaj škljocov, ponudim Tjaši, da pomaga izbrati najprimernejši posnetek, strinjava se, … Doslej je izbrani poznavalec sedem najboljših  vin izbiral po svojem poznavanju in izkušnjah, odslej dajemo možnost, da lahko kdorkoli pošlje svoje vino in izbranega avtorja izbora seznanimo z njim. Ker pač verjetno nihče ne vsega. Od tam dalje pač kot prej: pisca ne izdamo, na njegov izbor ne vpliva nihče, v članku ga pojasni. In se podpiše. Da se ve, na koga naj planejo morebitni nezadovoljni neizbranci. Recimo. Zvečer nepredvidoma, počasi, nedvomo zasluženo in z užitkom nad oni dve flaši.

Četrtek

Primož in Alenka sta na korekturah časnika, po skajpu sporočita od zgoraj, da bi jima prav prišel polh, tematika je zasvojenost, pomigam z možgani, skiciram, Alenka potrdi, dokončam. 

Ilustracija za Notranjsko-kraške novice. Zasvojenost z računalniki. Polha rišem, ker je njihova maskota.

Ilustracija za Notranjsko-kraške novice. Zasvojenost z računalniki. Polh je akter, ker je njihova maskota.

Ilustracijo potem umestita v en drug članek. Ker je datoteka z lanskimi in predlanskimi polhi ravno odprta, pokažem Tjaši še nekaj drugih ilustracij. Kot ta teden ob priliki tudi še kaj drugega, da se mimogrede, med testnim mučenjem, tudi seznanja z našim delom. Prvi odzivi na e-obvestilo – napovedi chardonnayjev, ki nam bodo dostavljeni za izbor najboljših sedem – pridejo skoraj takoj potem, ko Andreja pritisne tipko za odpošiljanje. Tudi velika imena. Zadeva dobiva težo. Če bo vse po sreči, uvajamo tudi še drugega poznavalca. Po eni strani naj bi se videlo, da je vsak izbor lahko subjektiven, po drugi strani pa bo morebitno pokrivanje obeh izborov še bolj izpostavilo res dobra vina. Recimo. Upam. V enem skrajnem primeru bomo torej imeli po sedem vin vsakega od obeh ocenjevalcev, dve povsem različni mnenji, v drugem pa dva enaka izbora in s tem trdno zagotovilo glede kakovosti izbranih vin. Seveda pričakujemo rezultate nekje vmes. A pustimo se presenetiti.

 

 7-najc-chardonnayjev-e-mail

 
Tjašo obremenimo še s fotošopom, poskusno nekaj osnovne in nekaj zahtevnejše retuše, za Otmarja Šturma sprintamo osnutke dveh etiket, naflikam na flaše, na hitro poslikam in pošljem. Potrebuje za distributerjevo potrditev. Anitina Metliška črnina je lani vžgala, linijo etiket razvijamo dalje.

Petek

Barbi na Štajersko, Tjaši obesim za vrat našo standardno vajo iz razumevanja vektorske grafike, potem še pripravo materialov za našo spletno stran. Ki naj bi nekoč bila. Ki pravzaprav skoraj je, a manjka še vsebina. Primož na spletni strani revije preizkuša vključitev novega načina pri pokrivanju vinsko-kulinaričnega dogajanja. Namesto našega pisanja nameravamo vsako napoved dogodka odpreti vsem, ki bi želeli o dogodku povedati kaj več. Ali sploh kaj. Organizatorji morda vnaprej ali obiskovalci post festum. Da je bil Francov vinček res krasnen ali da je Polde preveč nakladal, ko je predstavljal svoj merlot. Ali da je bila glavna jed čisto OK, sladica pa žal ne. Da so se tokrat someljeji dobro odrezali. Ali pač, da se žal niso. Recimo. Etiketo za Čoka imam na slepem tiru, obeta, a za drugačna vina. Razmišljam. Damjanu odgovorim, da naj se oglasi glede svojih etiket, želene roke je zastavil realno, saj se vidiva prihodnji petek na Zemonu ko začnemo z letošnjimi Okusi Vipavske, a nujnega resnega pogovora o najini temi tam pač ne bo. Nedavno me je njegov distributer povprašal, če slučajno vem ali Damjan kaj namerava z etiketami. Ker da jih je treba nujno poštimat. Radikalno poštimat. Sem mu rekel, da naj mu to pač sam pove. Morda mu je. Ne vem. Proti večeru se ustavi Tomi, pove svoje načrte za letošnji milanski Identita Golosa, pričakuje moj predlog za popestritev platna nad odrom, o vsem skupaj konkretno poslušam prvič, pomislim, glede na njegovo predavanje mu pokažem par slik, se strinja, naredimo iz tega projekcijo. Nekaj minut dolžine in lahko po potrebi večkrat zavrti. Omeni še, da pride prihodnji teden med ostalimi k njemu na večerjo Heston Blumenthal (Fat Duck, tri zvezdice Michelina) in da me hoče videti tam zraven. Tomi, ne Heston. Si zabeležim.

Sobota in nedelja

Letos ne bo več kot je bilo lani, vzamemo si čas tudi zase, lani do decembra ni bilo dneva dopusta. Peklensko. Vikendi torej odslej drugačni. In še marsikaj. Sploh. V tem duhu pride tako v soboto in nedeljo delat Anita, ki je čez teden še v prestolnici. Piliti in izpiliti je treba detajle na napisu in maskoti. Jaz uspem medtem v prostem času, ki ga ni, razmišljanje o Čokovih etiketah spravit v obetavne tire, Anita pogleda in se strinja, Barbi kasneje tudi, v ponedeljek se z Matjažem dogovorim za sestanek in potem vidimo, ali se z nastajajočim strinja tudi on.

Jutri začnemo nov delovni teden. Drugi letos.

Dve prazni

 

Včeraj. Večerja. Jaz ravnokar dopolnim dnevno dozo mučenja sobnega kolesa, ki ni bicikel, bi je dva, cikli so kolesa, sobni je pa na nogah, torej tudi kolo ni, recimo, da je gonilnik. Driver, v računačniškem slengu. Čeprav seveda to tudi to ni. Kakorkoli, izsmrdim nekaj švica, DVD plejer mi medtem vrti Mullanove Sestre Magdalenke (dvigajo pritisk), Slovenija menda pod snegom, Vipavska prevsem blatna, ni za kolovozne tekače, po cestah pa kolesa v tem vremenu tudi ne mazohiram.
Barbi zahteva na mizo nekaj ekvivalentnega naši malvaziji Piana, grem v klet, odberem s polic eno od provokativnih hrvaških istrskih malvazij, meni povsem še neznan modri pinot iz severne Italije, zrelo Isteničevo penino, spodobnega rdečega Čilenca (ki bi od teh morda edini izpolnil trenutna pričakovanja moje drage) in s polnimi rokami pijače na mizi povem, da imam kot možnost v mislih še eno od Opok Marjana Simčiča. S čimer se Barbi strinja, nakar jaz še enkrat dol po štengah, tokrat, kot pojejo Zmelkowi, z možgani na off, iz kartona vzamem flašo, nazaj gor po štengah, odprem, natočim, Barbi pravi a to je Opoka? rečem ja, njej se zdi da ni in pogledam flašo in ni, jasno, nisem niti pogledal, še manj razmišljal, prinesel sem tako Marjanov sauvignon selekcija 2007 in ker je že odprt in ker tudi sicer ne grem še tretjič dol in potem nazaj gor po štengah, ostane pri tem. Odprem še onega Isteniča in se vsi trije – Primož mrcvari časnik in si je podaljšal delovni čas do večera – lotimo žlikrofov z golažem. Na koncu ostanejo polizani krožniki (kar ni povsem res, ker smo kot omikani in izobraženi osebki krožnike samo temeljito pomazali) in dve flaši. Prazni. Obe.
 

Istenič, Gourmet 2002, rose

Isteničevo penino Gourmet 2002, rose, 12, 5 % alkohola, sem imel za te zapise na tapeti že sredi lanskega junija, od takrat je ta slika, potem je verjetno prišlo kaj vmes, morda nisem bil prepričan vase, načeloma mi namreč bolj sedejo tiste redke povsem suhe penine, brut nature. Ne vem, ne spomnim se, nič si nisem napisal, flašo smo takrat pač brez napora izpraznili in tudi zdaj ni ostalo v njej nič. Nič.

 

istenic-gourmet-premium-rose-2002-209947

 

Ne vem, kdaj je bil ta Gourmet degoržiran, koliko časa je prej odležal na kvasovkah in koliko časa je bil potem še v steklenici, a vsekakor ni zatežen, brez pretiranih zorilnih arom, ni občutka oksidacije, tudi nimam občutka, da bi penina pretirano visela na odpremnem likerju. Preprosto odpreš, natočiš (za to dejavnost prisegam na nekoliko večje, ne na one klasične šampanjske kozarčke za mehurčke gledat) spiješ in ne modruješ. Nakar natočiš, spiješ in ne modruješ. In tako do konca. Prvi požirki morda z mehurčki nekoliko preveč razženejo usta, potem vse vse skupaj umiri in penina zmore tudi kaj več kot zgolj vlogo aperitiva. Vsaj v našem primeru. Morda predvsem kaj več.

 

Simčič, sauvignon selekcija 2007

Drugo zgodbo, razen kar se užitkarskega praznjenja flaše tiče, pripoveduje ta Marjanov nefiltriran sauvignon. Pač povsem drugačen tip vina. Najprej rahlo zaprt, sramežljiv, a hitro pokaže kaj skriva pod kožo. Zlata barva, sušeno rastlinje, polnost. Na trenutke maslen. Kolikor se spomnim, Marjan Simčič trikrat trga grozdje sauvignona in iz kombinacije trgatev izvleče na eni strani prepoznavno sauvignonasto aromatiko in na drugi briško polnost, mineralnost, strukturnost. 13, 5 %.

 

simcic-marjan-sauvignon-selekcija-202410

 

Pred par leti smo sedeli na našem vrtu, na drugi strani mize dr. Wessel du Toit (intervju v reviji Vino, december 2008), enolog iz Južne Afrike, kjer svojim sauvignonom posvečajo nemalo pozornosti, in smo me drugim odprli to vino, jasno – nek prejšnji letnik, in je Wessel prav užitkarsko mljaskal ob njem in se mastil z našo panceto.

Srhljivo

 

Zapišem spodnje, objavim. Nakar pobrskam za nek citat, slučajno je nekaj ključnih besed enakih in Google mi izpiše na drugem mestu zadetkov moje Butalsko. Kar me rahlo rukne. Po zgolj 15 minutah ordiniranja na spletu mi je veliki brat že na sledi. Čez četrt ure, dobesedno, nič zaokroženo, natančno čez 15 minut, prisežem, preveril sem čas one objave in iskanja. Pri milijoooooonih in milijoooooonih in milijoooooonih spletnih strani, s katerimi bi se lahko Google v tem času tudi ukvarjal. Se je? Niti skodelice čaja si nisem utegnil pripraviti.

Butalsko

 

Problem je, da se je to zgodilo. Še huje je, da se dogaja. Zdaj temu, zdaj onemu. Zdaj to, zdaj ono. Znancu je v kupljenih, pošteno plačanih, na pitje čakajočih flašah, zavrela vitovska. In je nastalo nekaj penečega se. Mehurčkastega. Dokaz, da sem delal naravno, je bil menda, poleg skomiga z rameni, odgovor avtorja, sicer izkušenega vinarja.
Najprej: po moje kvečjemu dokaz, da mu je bil v vinu, namenoma ali ne, cuker ostal. In kvasovke.
Potem: oksidacija je tudi naravna. In vinski ocet tudi. In še marsikaj. Kolera, recimo.
In na koncu: vinar je od kupca pobral denar za nekaj drugega.

Če bo špičasto, bodo vile, če bo ploščato, bo pa lopata, je rekel butalski kovač. Na koncu zgodbe so Butalci zaprli kovačijo.
Pomemben je tudi rezultat. Ne le pot. Vedno bolj.