Po šolsko

 

Skočiva dopoldan z Barbi spet v Staro Gorico (delikatesa Mosetti&Mosetti – priporočam, glej oglasek v reviji Vino, december 2009, stran 62; tudi testenine za nekaj sličic v članku o pašti sem privlekel od tam). Pršut, inčuni, gledam krasen stilton (a sirov je trenutno doma v hladilniku dovolj), včasih čaj, pašta, tudi katero od vin, danes se vpičim v Jermannovo frankinjo, v primorskih koncih to res ni pogosta sorta in me zanima, na polici stojijo med desetinami drugih vin še štiri steklenice naše Piane, dva sauvignona, dva roseja, malvazije tam ni več, praznina namesto nje, levi od obeh simpatičnih bratov nama ravno reže krasnega divjega lososa na tanke rezine, Barbi se pomenkuje z njim, jaz laško razumem malce več kot nič in pač v glavnem pasem oči, še enkrat ošvrknem s pogledom police z vini in … tam tri steklenice Piane. Definitvno tri. Nikakor štiri. Bledem?

Predstavljam si, da naj bi etiketa na steklenici vina pritegnila kupca, mu dala obljubo o vinu za njo, mu prodala to vino, če mu obljuba obeta, in mu omogočila, da si brez pretiranih naporov zapomni, kaj je pil. Za prihodnjič, za primer, da mu je všeč. Za primer, da je etiketa držala besedo, za primer, da je vino izpolnilo obljubo, ki jo je dala etiketa.

Poenostavljam: si predstavljam in skušam tako tudi delati, da bi etiketa na steklenici pritegnila neznanega kupca, mu dala obljubo o vinu. Mu prodala to vino, če mu obljuba obeta. Mu omogočila, da si brez pretiranih naporov zapomni, kaj je pil. Za prihodnjič, za primer, da mu je všeč. Za primer, da je etiketa držala besedo, za primer, da je vino izpolnilo obljubo, ki jo je dala etiketa. Fotografija studijska. Objavljena v reviji Hotel, št. 2, zima 2009/2010. Nina je v članku pisala o osnovnih vinskih neznankah. Slika je tam dopolnila njen zapis o roseju.

Odhajajoča gospa, za katero se medtem ravno počasi zapirajo vrata trgovinice, je pred dnevi na polici videla Piano, kupila sauvignon, kupila rose, evo – spet je prišla, razlaga z nasmeškom desni brat za blagajno. In nama naroči še tri kartone. Od česar seveda ne bova obogatela. Pa vseeno lep zaključek napornega leta. Barbi zaradi njenega vina in meni zaradi etikete. Obema zaradi celote. In tudi, ker zdaj vem, da so bile še malo prej na polici res štiri steklenice Piane.

Prazna flaša: Biotehnički institut Crne Gore, Vranac 2006

 

Prvi letos izpraznjeni vranac je bil vranec. Ker je bil makedonski primerek. Ta vranec je vranac. Ker je črnogorski. Steklenico sem dobil na fotografiranje. Polno. Od Nine. Za njeno reportažo o Črni Gori. Tretja letošnja številka revije Vino. Sliko sem posnel, a objavljena ni bila. Zato smo flašo odprli. V tolažbo. Spili. Z užitkom. 

 

vranac-2006-biotehnicki-institut-podgorica-4922

 

Mehek. 12,5 %. Prijeten. Svež. Saden. Piten. Kar pogrešam pri mnogih slovenskih rdečinah. Ki želijo kar po vrsti, razen redkih izjem, po vsej sili biti velike in strukturne in dolgožive in sploh oh in sploh. Nakar iz premnogih štrli tu to, tam ono, marsikdaj hkrati to in ono. In še kaj za povrh. Če ni zeleno in trdo, je pa skurjeno. In trdo. Recimo. Vsa čast redkim izjemam. Zato so mi rdečine v kozarcu pogosto bolj v breme kot v užitek. Za golaž. Zato jih je trenutno med mojimi praznimi flašami slaba tretjina. Ravno preštel. Slovenskih pol od tega. Morda zato Robert v Vinskem vodiču 2010 (www.vinskivodic.si/) nobeni rdečini ni prisodil najvišje možne ocene. Morda je zato Primož z rdečih počasi presedlal večinoma na bela vina. Morda.

Vsa čast redkim izjemam. Kot je ta vranac. Pri nas je v prodaji letnik  2007.

Sreča

 

Marko je, verjetno zaradi jutrišnjega trčenja z Abrahamom, pozabil na eno od preteklih svojih mojih niti ne tako davnih novoletnih voščilnic. In si je spet zaželel tiskati in pošiljati tradicionalno tovrstno motiviko. Pa njegovim puncam naj bo všeč. Jasno. Predlog sem že pred poldrugim mesecem najprej pokazal klapi iz pisarn v zgornjem nadstropju (potrdili vsi), ob priliki potem še Debori (potrdila) in Aniti (potrdila) in pred dnevi še Petri, medtem ko je naš tiskalnik cel dan futrala s tisoči pisemskih kuvert. Ker je Petra poleg Teje in Suzane tista, ki naj ji bo voščilnica tudi všeč. Ji je. Ostane še Marko.

koncut_voscilnica

Malo je huda, voščilnica namreč, sporoči. A ker mu je vseeno pisana na kožo in na njegove salame in pancete in ker še povem, da je Petra že požegnala, potrdi. Izpilim do konca, sestavim tiskovno formo in mu jo pošljem osvetlit na tiskarske plošče.

 

Debeluh

 
Sploh ni bilo mišljeno tako. Niti približno. V sredo po sestanku v Krškem pokliče Barbi v Brežice Jureta v Debeluha. Oglasi se brat in žal ne bo prostora, nakar se mu med pogovorom Jure od nekod zadere, da naj nama odobri prihod. In dobiva mizo. Za kosilo.

Juretu stisnem v roko eno našo malvazijo 2008, mišljena je zanj, prijateljsko, a jo kar odčepi, v prtljažniku je bilo ravno prav mrzlo, natoči, poskusimo skupaj, všeč mu je in tako potem medtem ko sosednja miza dobi v kozarce najprej Šumenjakov sivi pinot in za njim Marjanov sauvignon Opoka, midva pri kosilu perverzno in nič sramežljivo pijeva svoje vino. Kar, kot omenjeno, ni bilo mišljeno. Da ga bova pila. Niti približno. In tudi sicer to ne namerava biti pogosto. Niti približno. Že iz radovednosti raje kaj drugega.

A ob Juretovem razvajanju ugotavljava od krožnika do krožnika, da Piana povsem dostojno prenese tak nivo. In res prav otročje uživava.

Jure Tomič, Pri debeluhu, Brežice. Že pred leti. Tokrat pri kosilu nisem uporabljal fotoaparata. Sem raje užival. Res užival. Priporočam. 15 mm, F/5,6, 1/30 sek, fleš.

Jure Tomič, Ošterija pri debeluhu, Brežice. Že pred leti. Tokrat pri kosilu nisem uporabljal fotoaparata. Sem raje zgolj užival. Res užival. Priporočam. 15 mm, F/5,6, 1/30 sek, fleš.

Pope

 

Panceta. 20 mm, F/8, 1/125 sek, dva fleša.

Panceta. Za solato. 20 mm, F/8, 1/125 sek, fleš

Tokrat mi je Pope misli bral. In mi zato ni bilo treba predlagat, da nekaj fotk za intervju posnamemo kar v njegovi domači kuhinji. Kuhal je mojemu fotoaparatu prekleto zares in smo seveda vsi štirje, on, njegova Milena, Barbi in jaz potem tisto tudi pojedli. Kar res ni bilo strašno težko. Res. In smo zraven spili, kar tudi ni bilo strašno težko, eno njegovo malvazijo. Iz amfore. In potem, kar tudi ni bilo strašno težko, še eno našo malvazijo, Piano. Za primerjavo. In kar tako.

Pope. 20 mm, F/8, 1/25 sek, fleš

Pope. Z eno od obeh malvazij. 20 mm, F/8, 1/25 sek, fleš

Fotkanje je bilo bolj naporno. Ker je bilo treba in je že to pritisk. In ker je Pope kot vedno oblečen v belo srajco in v črno ostalo. Kontrasti. Če ne bom res natančen, bo beline prežgalo ali ali črnine zabilo. Kar mi ravno ne olajšuje dela. In ker je Pope tako ali tako človek, ki hoče, da je po njegovo. Tako je Igor napisal v intervju. In ker mora hkrati seveda biti, tega sicer nikjer ne piše, vem pa, po moje. Kadar vem, kaj hočem. Zato in kljub temu smo potem šli obiskat še amfore. Po jabolčnem kisu, ki to še bo, zdaj je v nastajanju in so zaenkrat bolj brkinska jabolka kot kaj tekočega. In po konjih, ki pa seveda sta to, kar sta: konja.

Malvazija. Amfora. 20 mm, F/7,1, 1/25 sek, dva fleša

Malvazija. Amfora. 20 mm, F/7,1, 1/25 sek, dva fleša

Potem je danes Debora na naslovnico nastajajoče zadnje letošnje številke revije, pod Anitino ilustracijo vtipkala: Pope. Zadostuje. Svetozar je odveč. Raspopović tudi. Nekateri so seveda že ugotovili, za ostale pa namig: Nepozaben večer. Bo.