Marijan Močivnik – Močko

Je bil včeraj Primož dopoldan varuška in je potem v zameno za te urice z Aleksandrom potegnil šiht do večera in sem za k večerji določil penino, pasala bi mi, pa se mi je desna trepalnica zataknila za flašo mladega rdečega in sva rekla, da poskusiva najprej to, saj morda pa bo. In se je kmalu izkazalo, da res je. Brezkompromisno na prvo žogo. Kot pritiče mladim vinom. Ki jih nekateri ne marajo. Ker jim menda precej manjka. Kar je res. Niso za globoka dolga razmišljanja. Ker imajo pač nekaj drugega. Kar je nekaterim všeč.

Najprej je flaša, ki je, ker se je nama pridružila še Barbi, iz najine postala naša, sicer po sili razmer romala v zamrzovalnik in tam odležala nekoliko predolgo. Nakar je bilo vino treba v kozarcih ogret na delavno temperaturo. Potem pa iz kozarcev sadnost, sadnost, sadnost. Skoraj zagotovo karbonska maceracija. Na okusu enako sadno, prijetno mehko, ni se pretiravalo s tanini. Pitno. Zdaj. Ni za šparat. Gladko izpraznjeno.