Prazna flaša: Joannes Protner, Modri pinot 2007

 

Tega Protnerja po sili razmer uničil, torej izpraznil, kar sam. Barbi sicer poskusila in se strinjala da mi je všeč, a to mi je bila pri tej flaši tudi vsa pomoč. Ki je, resnici na ljubo, nisem potreboval. Da ne bo pomote ali proalkoholično: lepo počasi. Z andahtjo. Trije dnevi. Večeri. Torek, sreda, četrtek. Kar po svoje tudi nekaj pove o vinu. Niso dandanašnji namreč nobena posebna redkost vina, ki komajda zdržijo svoje bistvo od kosila do večerje. Ali pa še to ne. Preverjeno. Odpreš in če ne spiješ, lahko samo še zliješ.

 

joannes-protner-modri-pinot-6724

 

Tri dni, torej. Sortno, elegantno, nepretenciozno, pitno, tanini lepo popeglani, nešrtleči, primernih 13 % alkohola. In Leon je v revijo Vino, kjer ga je v zadnji številki uvrstil med 7 najboljših modrih pinojev pri nas, zapisal še, da se ga dobi za zelo pošteno ceno. Ne bom filozofiral. Se strinjam. Z vsem tam zapisanim.

V tretje

 

Seznam onih 15 slovenskih vin, ki jim je Robert v nastajajočem Vinskem vodiču za prihodnje leto pripisal vseh možnih pet zvezdic, jemljem zdaj kot dokončen. Se razume, da ga do nadaljnjega ohranjam zase. Pa tudi sicer se ga nisem celega na pamet naučil, če me slučajno namerava kdo iz zainteresirane množice v prihodnjih dneh spraševat po tem. A vseeno, zdaj, ko gledam končen pdf: med naj naj najboljšimi zgolj bela vina. Enajst bolj ali manj sortnih, štiri zvrsti. Vodijo rebule in muškati.

Letošnja naslovnica

Letošnja naslovnica

Od danes je namreč naslednji Vinski vodič v tiskarni. Jutri še korektura ozalida, blueprinta, in to je to. Približno. Kajti letos prvič čakamo še angleščino. Notranjost smo bolj ali manj pustili na naši prvotni zasnovi. Ker špila. Res ni bilo kaj spreminjat. Le dežele in okoliše sem vpisal k oštevilčenju strani. Ovitek sem Aniti naložil že poleti. Tako včeraj in danes, ker je ona že spet še kar na šolanju v prestolnici, le še vpisujem prave podatke in prilagajam dimenzije letošnji debelini hrbta. Ter z Andrejo za hrbtom bentim nad ripom, ki očitno dobro ve, da ga tokrat izjemoma ne priganja Primož (še vedno na porodniškem pomaga Petri in je povrh vsega hkrati tudi bolan, še vedno torej delam za oba) in se mi punta in sesuva in sesuva, dokler mu bolj po sreči kot po pameti ne izključim enega parametra in potem printer končno izpljune proof, ki ga kot barvno merodajnega Barbi odpošlje v tiskarno.

Tudi prizanja letošnjim dobitnikom petih zvezdic so že zasnovana, po oblikovalski plati jih izpeljemo iz aktualne naslovnice. In iz Vodiča preplonkamo komentar, ki ga je tja za vsako konkretno vino ubesedil Robert. In to je to.

Domnevam, da bodo zdaj, ko se ta Vodič dogaja tretjič, pogoltnili cmok tudi skoraj vsi oni s prizadeto častjo, ki so bili po prvem in drugem Vodiču mnenja, da ga ne bi smel napisat kar nekdo. In ga celo podpisat. Ker da to pritiče nekomu ali nečemu drugemu. Ki pa bi po moje lahko to isto mirno naredil že pred prvim Vinskim vodičem Slovenije. Ali po njem. Ali po drugem. In še vedno lahko. Po tretjem. Pa bo?

Prazna flaša: Edi Simčič, Malvazija 2008

 

Teden ali dva nazaj poslikam pri Bjani, rebula, na trtah, potem skočim še do Vipolž, Luka me vozi, še prej mu, navdušencu nad beemveji Miran dovoli do prtona pejat iks petko, Aleksa ni doma, Edi je, narediva slike v vinogradu, Luka je lučkar, potem ceremonial kot vedno, vedno, vedno, vedno, vedno, nikoli še nisva z Edijem tega izpustila, greva skozi klet. Od buča do buča … Ne bomo v podrobnosti, Luka, starejši mladič, je hitro uvidel, kaj se mu ponuja in je, mlad voznik, alkohola se mu na morebitnem alkotestu pričakuje nič nič (or else), naprtil nadaljnjo vožnjo svojemu roditelju. Na koncu mi Edi stisne v roko flaško, malvazija, in delo se za ta dan dan se konča.

Danes, cel ta teden delam za dva (pri Primožu so za 50 % povečali družino in je na porodniškem, čestitke) in ko Nini odpošljem šem zadnjo rundo obljubljenih fotk, izvlečem med Barbinim kuhanjem pašte iz hladilnika steklenico, težka burgundka, kaj je to?, ne vem, verjetno malvazija, pomislim namreč najprej na našo Piano, tudi ta je še brez etikete in se nam znajde na mizi zdaj takšna zdaj drugačna mimogrede iz cisterne natočena steklenica, eh, ne vem, in aha, ja, to bi znala biti Edijeva malvazija. Odprem.

Eh, ja. Ni etikete. Jebat ga. Ni moja krivda.

Eh, ja. Ni etikete. Jebat ga. Ni moja krivda.

Najprej v ustih mineralnost, slanost, ni pretiravanja z lesom, čutim malolakatiko, rahlo prijetno maslena, okrogla, dolga. Letnik neznan, Barbi preverja pri Aleksu, Aleks pri Ediju, Edi pove njemu, Aleks Barbi, Barbi meni in tako izvem. 2008. Je malvazija, torej sortnost, je briška, terroir, je Edi Simčič. Polna, krepka, a vseeno sveža, pitna. Usklajena na eni od zgornjih stopnic. Pokukam še v nastajajoči Vinski vodič, a je Robert imel za ocenjevanje v rokah 2007. Nič zato. Če mi pri večini Edijevih in Aleksovih vin sede leto ali dve odraščanja več, je ta malvazija že zdaj kar pravšnja. Bo še zdržaaaaala, a noben greh je ni že odpret. Barbi vzbudi Andreji po telefonu nekaj lažnega upanja na skorajšen požirek ali dva, a ne bo šlo. Flaša je prazna.

V kratkem menda spet fotkam v Vipolžah. Za revijo Vino. Vzamem takrat še flašo ali dve. Ali tri.

Plonk

 
Preletim danes, ko odpošljem Robertu in Alešu letošnji Vinski vodič v predzadnji pregled, vsa vina, ki imajo v sortnem sestavu zapisan ss. Skrajšano za  sauvignonasse. Radovednost. Prej smo namreč imeli namesto tega tokaj, pa je naša država polizala Hunom rit. Tokaj in kasneje še točaj so prepovedali, vinarji pa se med sabo in z državo niso uspeli pametno dogovorit. Domišljiji so zrasla krila, kaj krila, kriiiiiila, postalo je pestro. In danes mora glede na mojo trenutno evidenco ubogi oboževalec tokaja, ki ni pretirano izbirčen glede pridelovalca, s sabo imeti po možnosti nedavno dopolnjen, a verjetno še vseeno nepopoln, abecedno urejen plonk-ceglec.

Čartok prosim, lahko tudi F. T.. Nimate? Jebenti …
Pa Gredič? Jakot ali Jakot.E? Jazbine? Vsaj Kaj to?? Ne?
Pikotno, RavanSauvignon vert, morda Sauvignonasse? Tudi ne?
Soreli? Tokato? Vinjo? …”

Trenutno je v izumljanju tokajevo novo ime vsaj še za enega Brica. Sporočim.

Zalivanje zobatcev

 

Se v petek popoldan, ko se je nebo dopoldan izscalo, dobimo pri Alenu. Ki odlično peče ribe. Preverjeno. Ducat kil zobatcev za ducat krepkih mož. Približno. Zaradi utrujenosti imam tokrat namen pozabit fotoaparat doma, a me pokliče Peter in v zadnjem trenutku prepreči namero. Če bo sila, ga bo on vzel v roke.

Tisti del članstva, ki se prvega pečenja lani ali predlani iz različnih razlogov ni udeležil, ima ob Alenovi pripravi vročine nekaj pomislekov. In dobronamerno deli nasvete. Preostali del ekipe jedcev zaupa dosedanji izkušnji in se v Alenovo početje ne vtika. Zgolj pričakovanja s kozarci v rokah. Kar se izkaže za pravilno. Zobatci so bili slastni. Na koncu smo potem tudi jurišali in so hitele brigade in je Primorska vstala, medtem ko se je z glave na glavo selila triglavka. Gostitelju jo je prinesel Dušan, ki je prej med drugim poskrbel, da od rib niti oči niso mačkam ostale na voljo.

Darko v pričakovanju. V kozarcu Piana sauvignon 2008. Zaskrbljen izraz na obrazu kmalu odpravljen. 50 mm, F 7,1, 1/45 sek.

Darko (zgoraj) v pričakovanju. Zobatci (spodaj) omamno dišijo. V kozarcu (na sredini) Piana sauvignon 2008. Zaskrbljeno zamišljen izraz na obrazu (zgoraj) kmalu odplaknjen. 50 mm, F 7,1, 1/45 sek.

V povabilu je Alen upal, da dobrega vina ob ribah ne bo manjkalo. Naši prispevki torej. In ga ni zmanjkalo. Za začetek je kljub tovrstnim našim prispevkom odprl Jakončičevo rdečo Carolino 2005 magnum iz svoje kleti. Odlična. Nekateri so jo seveda zamudili, na količinsko srečo takrat že prisotnih. Precej kasnejši sicilski Nero d’Avola (Settesoli) je bil sicer masovnejši komercialno tehničen primerek, a je gladko stekel in iztekel v kozarce, izkazala se je tudi podobna rdečina iz španske Rioje (Campo Viejo). Nekaj slabše jo je po tej plati na mizi odnesel modri pinot z Moravske, pozna trgatev, odprt predvsem iz radovednosti, skušal je biti preveč, pa mu je zmanjkalo tipičnosti, sadnosti in elegance, približno enako je bilo z moldavskim kabernejem (ki ga je Alenu od tam s potepanja prinesel Bojan), je pa s svojim potencialom presenetljivo lepo potešil mojo radovednost saden, leto ali dve premlad ukrajinski kaberne (tudi prinesel Bojan). Guerila zelen je tekel, dva vipavska roseja in briški chardonnay so obtičali nekje na sredi. Se je pa s pitnostjo in trajno všečnostjo odlično izkazala tudi naša Piana, obe že stekleničeni vini, sauvignon in rose. Natančne pokonzumirane količine niso znane, so pa znatno presegle vsa ostala vina. Ob tem, da ni bilo ravno vse ostalo omenjeno na voljo v neomejenih količinah. Seveda ne bom trdil, da ob Piani kar vsi dol padejo (čeprav bi se ob dovolj velikih zaužitih količinah precej zagotovo seveda zgodilo tudi to), si pa lepo širi svoj krog pivcev. Bojanu je celo najbolj všeč od vseh sovinjonov doslej. Povem Barbi. Med prazne flaše Piane v teh zapish ne umeščam. Zaradi lastne mentalne higiene. Da ne bi sam sebi v rit zlezel. Bi jo pa po ostalih kriterijih lahko mirno tozadevno omenil. Preverjeno in potrjeno ničkolikokrat.

Piana. Končna faza letnika 2008. Svež preprostejši metoksipirazinski poleten sauvignon, konkretnejši merlotov rose in krepka malvazija. Slednja še ni stekleničena.

Piana. Končna faza letnika 2008. Slika žal ne more prikazati vsega. Vina pa ... Svež preprostejši metoksipirazinski poleten sauvignon. Konkretnejši merlotov rose. Krepka malvazija. Slednja še ni stekleničena.

Ime se prijemlje, nastanek sem že pojasnil, pomena nima, ima pa asociacije in kot kaže je všečno in sprejemljivo tostran in onstran meje in širše. Etiketa je glede na odzive in glede na vina tudi pravšnja. Všečna, drugačna, privlačna, sveža, vipavska, opiše vina, vabi, vleče … (pobiram iz spomna prejete komentarje). Potegne k prvemu požirku. Potem seveda oglasno sporočilce na flaši preda štafeto vsebini. Zagotovi pa, da si brez večjih težav zapomniš. Za primer, da vino potegne. Kot naročniki smo zadovoljni, kot oblikovalci tudi. Ne glede na to, da rezultat po uradnem mnenju oblikovalske stroke žal ne dosega kriterijev glede „odličnosti na področju oblikovanja vidnih sporočil“ in pri dviganju „ravni vizualne kulture“. Sicer pa ni prvič, da smo si uspešno privoščili lasten pogled. Oziroma da uradno nimamo pojma. Od Jasne (etikete Sutor, Nafa …) dobim mejl: „… močno se mi dopade tvoja etiketa za Piano! …“ Očitno tudi ona nima pojma :-).

Bienale

 
Stakne Barbi nekje nekako poleti razpis za 4. bienale vidnih sporočil Slovenije. Brumen, po domače. Namen je, tako pišejo, vzpostaviti kriterije odličnosti na področju oblikovanja vidnih sporočil, spodbuditi rast in promocijo kakovosti le-teh ter zvišati raven vizualne kulture. Neumorno so nam pošiljali razpise sicer že za prve tri bienale, a je na srečo vse to prihajalo k meni in šlo mimo nje. Ali na nesrečo, morda bi lahko s tem opravili že takoj na začetku.

Popade namreč ekipo, da bi se lahko naš studio malo bolj promoviral in razkazoval, čeprav nam dela nikoli ni manjkalo. Prej nasprotno. A recimo. Se strinjam. Lahko bi se. Promovirali. Res. Mi pa vseeno za razne komisije in tekmovanja dol visi, kar se sicer ekipi ne sliši vzpodbudno, je pa čisto res in tudi normalno – če bi viselo gor, bi bilo poleg vsega vsaj še čudno. A če se mi s tem ne bo treba ukvarjat, povem, tudi nisem proti. Indiferenten. Vseeno mi je. Kar je pomembno, ker imam kot najmočnejši, najgrši, najbolj kosmat (lasišče ne šteje) in najstarejši namreč pravico veta. Ki ga sicer seveda lahko Barbi tudi preglasuje. In tako je bilo hitro vse dogovorjeno.

Ženske nato opravijo izbor in ker se mi z bienalom v skladu z našim začetnim dogovorom na srečo ni treba ukvarjat, na koncu v iskanje izbranih eksponatov, njihovo pripravo za fotkanje in potem dostavo v prestolnico, zabijem samo dva dneva. Vključno s tisto nočjo pred polnočnim dedlajnom, ki ga potem zjutraj podaljšajo. Itak.

Potem uradno izvemo, da je „komisija 4. bienala vidnih sporočil Slovenije na razstavo in s tem v tekmovanje za Brumnove nagrade uvrstila 194 del“. Nam seveda tudi čestitajo. Na splošno. Vsem njihovim izbrancem. O kriterijih uvrščanja in izločanja nič. Brez obrazložitev. Med izbranih osem embalaž je the komisija uvrstila tudi našega Ferjančiča.

 

ferjancic
Ferjančič. Osnovna in težja linija belih in rdečih vin. In rose. Za prikaz podrobnosti je slika žal premajhna.

Hvala. Petru. Najprej je nekajkrat odšel od nas nazaj na Planino brez dogovora o mojem oblikovanju etikete za njegova vina. Sem postavljal pasja vprašanja. Kje se z vini vidi čez pet let? Recimo. Hvala, ker ni obupal in šel po etiketo drugam in je razmislil in je postalo jasno, da se glede vprašanega pravzaprav odloča predvsem zase in se je potem strinjal, da so mi in mu bili odgovori potrebni. In ker je potem počakal na osnutke in je ne glede na lastna pričakovanja in poglede sprejel, kar sem pripravil. Vključno z mojimi argumenti, kadar je imel pomisleke.

Peter Ferjančič. 50 mm, F/9, 1/40 sek, fleš
Peter Ferjančič, Planina nad Ajdovščino. Ena od možnih slik za monografijo Vipavska – barve, vonji, okusi. Ki jo končno končujemo. 50 mm, F/9, 1/40 sek, fleš

Hvala Debori, ki je mojo zasnovo potem filigransko spilila do konca. Primožu, ki ji je pomagal zadevo tehnično pripravit za tisk. Ptujski tiskarni, ker je lepo natisnila. Seveda hvala še enkrat Petru, ker je potem tisti dan za prijavo na Bienale prinesel flaše in etikete mi ni bilo treba v vsej siceršnji in dodatno nastali nastali gneči k njemu na Planino ponje. Aniti, ker je spisala obrazložitev, ki so jo zahtevali v prijavnem obrazcu. Kljub temu, da ne vem, kaj je zapisala. In hvala Luki, ker je pofotkal in mi vsaj za silo (potem je moral nujno na žur) pripravil fotke flaš, da sem lahko hitreje prišel do zahtevane slike za prijavo. In Barbi, ki je potem vse skupaj prijavila in že prej plačala kotizacijo. Vse to skoraj do dedlajna. Ki so ga potem seveda podaljšali.

Osebno pa zdaj pod črto upam, da sem pred ekipo rešen vseh obveznosti za morebitni peti bienale. In za šestega.