Prazna flaša: Movia, Veliko Belo 2005

 

Prej je bilo moje zadnje Veliko belo iz letnika 2004. In situ. V Brdih. Pred fotkanjem za Brunotov članek v prihajajoči številki revije Vino. Magnum. V Aspnu povzdignjen v nebesa, med najboljša vina na svetu in je zdaj po restavracijah čez lužo menda cenjen na okroglih 400 dolarjav po flaši. Na tej strani luže pa toliko evrov. Okroglih 100 starih jurjev. Krasno vino.

Doma ga žal nimam. Imam pa 2005. Tričetrtliterce. Prvič je bilo nekaj sumljivega. Ni steklo. Potem se je pokazalo, da v tistih treh dneh, ko smo težko dihajoč čakali, da nam od morečega ozračja zrastejo škrge ali da se uresničijo ugibanja meterologov o skorajšnjih nevihtah, niso stekli niti Tomićev niti Zlatanov plavac niti Aleksov Duet Lex. Eden, drugi in tretji bi po izkušnjah morali. Ali pa vsaj kateri od njih. Bolj so izginjali požirki kot kozarci, vse z nekaj nepojasnljivega odpora. Z zategnjeno bremzo, bi se reklo. Nakar se nebo končno le poščije in z Barbi tisto soboto užitkarsko pokončava, kar je ostalo v flašah in je postalo takoj  jasno, da vina niso bila sama po sebi nič kriva. Vreme. In to sploh ne prvič.

 

movia_veliko_belo_2005_1851

 

Zadnji preostali kanček dvoma odpade nekaj dni kasneje. Med kosilom ravno odprem drugo steklenico Velikega belega 2005 iz kartona, ko pripeljeta Mitja in Primož vrnit izposojene gajbice za grozdje, prisedeta in trajanje vina v kozarcih bi se težko merilo v minutah. Pitno, sveže, elegantno, 13 %, dolgo, meni rahlo povleče na citruse, grenivko, Primož zazna nežno pot proti marelicam, proti zrelosti a nikakor ne v prezrelost. In z Mitjem ugotoviva, da je pravzaprav težko kaj pametnega povedat o vinu, ki mu nič ne manjka, ki ima vse na svojem mestu in vsega ravno prav. Komaj čakam na naslednjo flašo. In sem v dvomih – čakati ali kar spiti. Oboje zna biti enako prav.

Ob letu osorej

 

Osmi julij. Lani. Mejl: „Hi Marijan – I am looking to do a photo shoot at Movia. Vesna gave me your name and sent me 4 photos that you took at Movia. I would like to see more of your photos“ … Podpisan je Alex de Toth (ne poznam), Photo Editor, Wine Spectator Magazine (poznam). Nekaj kasneje se izkaže, da je Alex pravzaprav Alexandra in torej ni podpisan, temveč podpisana. Kljub temu pošljem nekaj fotk in „everything looks good“ … prejmem stroškovnik, se strinjam z njim (in iz njega izvem, kako temu strežejo profiji), zatem pogodbo (podpišem), precej natančna navodila glede želenih motivov in dotični članek, ki je „for your eyes only!“ Ker bo sicer vse narobe. Ofkors. Preberem pisanje, načeloma se me seveda ne tiče, pa vseeno opozorim, da Ceglo ni glih „town“ in da nima glih dost smisla obrnit Puro na glavo tik pred odpiranjem in potem z njim zganjat teater, ki mu po domače pravimo Puro show in ki pravzaprav služi temu, da iz vratu steklenice penine odstranimo tam zbrano usedlino. Nje usedanje pa žal traja nekaj dni, ne le tistih nekaj trenutkov, ki jih je temu procesu v članku namenil pisec. Ki žal očitno ni povsem dojel bistva. Sploh.

Poslikam v nekaj dneh prvo rundo, klet, prvič delam z Wine Spectatorjem pa raje na začetku malo bolj tipajoče, kolikor jih poznam pričakujem zmerno konzervativnost, pošljem, Alex je zadovoljna, ene fotke so ji bolj všeč kot druge in imel sem prav – vsedli so se na bolj klasične.

Aleš in trije Lunarji. Nedavno. Za revijo Vino. 50 mm, F/14, 1/30 sek, 2 fleša.

Aleš in trije Lunarji. Nedavno. Za revijo Vino. 50 mm, F/14, 1/30 sek, 2 fleša.

 

Konec avgusta me Alex podreza, deadline je čez dober teden, bom pravočasno posnel še ostalo? Bom, le s pejsažem zna biti kriza, vreme ni naklonjeno takim slikam, lahko pobrskam po arhivu (čeprav je pogodba sicer ekskluzivna, fotke so za njih in zgolj za njih), lahko pa čakamo na vreme. Sporoči Alex, da najprej moj arhiv, če tu ne bo nič, njihov arhiv, in šele potem pride na vrsto razmišljanje o spremembi dedlajna. Tako se dela. Pofotkamo, briški pejsaž najdem v arhivu, pošljem vse skupaj in „the shoot looks really good. Lots of hard work!“. Yeah, res smo švicali. In vmes tudi nekaj spili. In lučkar, starejši mladič je Alešu na bencinski črpalki posodil par evrov za čike. Nakar smo še nekaj spili.

Ameriko potem po dolgem in počez močno udari kriza, tudi Wine Spectator dela na profit in članek napovedanega novembra ne ugleda luči sveta, čaka lepše čase. Alex okoli novega leta sporoči, da morda letos spomladi, pa potem ne.

Danes dopoldan pokliče Vesna: Wine Spectator, 15. oktober, 4 strani.

Preletim PDF, Aleš (še vedno iz mesta Ceglo) v članku (še vedno) tik pred odpiranjem obrne Puro na glavo in ga potem odpre v vodo, fotke so izbrali najbolj klasične, marsikaj boljšega sem že posnel, tudi zanje, a jebat ga, Wine Spectator je kar je in noter smo. In Aleš je Aleš s š in je Kristančič s č in č. Štiri strani slovenskemu vinarju v verjetno največji svetovni vinski reviji. Letos se, resnici na ljubo, ni dalo več neopazno mimo njega (več o tem v prihodnji številki revije Vino). In na to se pije. (Slučajno se mi nocoj obetajo modri pinoti).

Finale

 
Našo letošnjo trgatev bojkotiram. Tako pravim, ker se potem zdi, da sem se tako pač odločil in da držim niti v svojih rokah in suvereno odločam o porabi svojega časa. Kar ni res.

Zadnji trenutki našega sovinjona v tej obliki. 105 mm, F/11, 1/60 sek, fleš.

Zadnji trenutki našega letošnjega sovinjona v tej obliki. 105 mm, F/11, 1/60 sek, fleš.

Dejstvo je, da se letos nisem šel niti s fotoaparatom, kaj šele s škarjami pokazat v vinograd, ko smo trgali prvo rundo sovinjona. In ko je bilo trgačem po enoletnem premoru spet zabičano, da se odrezani grozd ne spusti, temveč položi v gajbico in se tega lepo držijo. In tudi se nisem šel pokazat ko je bilo trgačem za vsak primer zabičano enako, ko smo trgali merlot za rose. Ki bo letos, mimogrede, tako je določila Barbi, naš zadnji rose, ker se grozdje menda zelo zelo uspešno trudi biti nekaj precej bolj konkretno rdečega. Ne glede na to, da je lanski rose pohvaljen in priljubljen in piten in je klapi tudi etiketa všečna in ga zelo lepo zmanjkuje. In ne glede na to, da letošnje grozdje, zdaj seveda že mošt ali pa še to ne več, po Barbino kaže na še boljšega.

Dejstvo je, da je do prejšnjega dejstva prišlo preprosto zato, ker Barbi nikakor noče ali ne uspe uskladit svoje trgatve z mojim prostim časom. Grozdje je namreč zrelo, ko pač je ali ko se ona odloči, da je, jaz pa bom imel letos čas, ko ga bom imel. Decembra. Recimo. Kar bi se v teoriji morda izšlo nekje na Štajerskem, ob Nežiderskem jezeru, v Beli krajini ali v Kanadi, pri nas na Vipavskem pa od vekomaj naprej nihče ne pomni tukajšnje ledene trgatve. Slednjega sicer nisem zelo natančno preverjal, se pa glede na izkušnje vseeno upam podpisati pod zapisano. Preprosto pretoplo.
 

Malvazija na Griču. 12 mm, F/9, 1/60 sek.

Malvazija na Griču. 12 mm, F/9, 1/60 sek.

Danes sta naša malvazija in sovinjon še zadnjič letos sadje, grozdje. Potem bosta, kar pač bosta, cilj je vino in zaenkrat nič ne kaže, da do tega ne bi prišlo. Sovinjon, druga letošnja runda, trgana kasneje od prve za večjo polnost vina, lepo kaže, malvazija je pa v bolj revnih vrstah tako ali tako že skoraj marmelada in tudi lepo kaže, če je cilj biti takšna, kot pač je. Čebele se je barabinsko lotevajo, Deborinima mladičema sem pa nedavno tudi skušal popestriti zaključek dneva s pomočjo pri iskanju malvazijinih rozin.

Malvazija. 105 mm, F/4,5, 1/250 sek

Malvazija. 105 mm, F/4,5, 1/250 sek