Zadnje priprave

 

Vipavska začenja trgatev 2009. Po mnenju mnogih, že. Po drugi strani mi včeraj Michael in Katrin glede njune letošnje trgatve sporočata: “Life here in Namibia is treating us well. In the meantime we have bottled our Colombard 2009 and sales are very good. We took a bit of a risk as we did not filter it as it has such a delicate nose. The result of this is that it is a bit opaque and sometimes it has some residue, but we think that it was worth the risk. Tam spodaj končujejo letošnjo zimo. Trgali so konec poletja. Februarja.

Jutri se bo trgalo. Gajbice morajo biti čiste. 50 mm, F/8, 1/125 sek

Dan D: jutri. Gajbice bodo čiste. 50 mm, F/8, 1/125 sek

50 mm, F/8, 1/80 sek. Takšna slika seveda zahteva svojo velikost. Pršenje vode se na tem prikazu zlije z ozadjem, videti je komaj kaj.

50 mm, F/8, 1/80 sek. Da se takšna slika lahko izkaže, potrebuje preeeeecej več od zgornjih 135.000 pikslov. Bo treba za prave stvari, če se ravno komu tega zahoče, pokukati v nastajajočo monografijo Vipavska. Kmalu. Upam. Intenzivno delamo na tem.

 

Bilanca

 

Bilanca tistega popoldneva: tisoč sto sedeminosemdest krat (1187 x) sem sprožil fotoaparat. Material za knjigo, za revijo Vino, za Fuocolento. In za web bodo potrebovali. Fotoaparat z objektivom ima ravno dovolj kil, s flešem seveda še več, da sem se predlani od tega že hvalil z žuljem na levi strani desnega kazalca. Kamor pritiska držalo fotoaparata, ko delam. In tudi ali še bolj, ko ga zgolj prenašam. Ok, priznam, precej posnetkov sem tokrat naredil s stojala, pa tudi prst sem z leti že utrdil, koža je tam že ustrojena in žulja danes ni.

Hiša posebne sorte. 50 mm, F/14, 1/6 sek, posnetek s stojala. Vid je nekajkrat šel naprej in nazaj in lovil sem ga na tem mestu. Dolg osvetlitveni čas ga je zabrisal, stojalo je omogočilo, da je vse ostalo ostro.

Hiša posebne sorte. 50 mm, F/14, 1/6 sek, posnetek s stojala. Vida sem nekajkrat poslal mimo stebra in ga lovil na tem mestu. Dolg osvetlitveni čas ga je delno zabrisal, stojalo je omogočilo, da je vse ostalo ostro.

Z lučkarjem, igra ga naš večji in starejši mladič, ki si s tem pred odhodom na študij služi počitniško žepnino, popijeva nekaj litrov vode, v tej športni disciplini izrazito prednjačim, poskusiva nekaj vina, tudi tu prednjačim in si razdeliva jedi, ki sva jih med drugim ovekovečala. Kar pomeni, da so bile ob užitju že mlačne. Če ne mrzle. In bile so seveda približno polovične porcije, vsakemu torej polovico od polovice, ker sem tokrat ubral drugačno taktiko in sem razen prvega krožnika stal v kuhinji in določal fotografiranju in ne postrežbi primerne količine in korigiral aranžiranje. Po tej plati se je obneslo. Za vsaj en krožnik si upam trditi, da je tudi sicer, ne samo na sliki, lepši od klasično postreženega.

Rezanci z bučkami. Odlično. Po fotografiranju, kot omenjeno, žal že mlačno. 50 mm, F/16, 1/160 sek, 2 studijska fleša.

Rezanci z bučkami. Tako okusno, da je brezmesni krožnik pohvalil celo lučkar, sicer pretežno karnivorni maturant. Odlično. Po fotografiranju, kot omenjeno, žal že mlačno. 50 mm, F/16, 1/160 sek, 2 studijska fleša.

Pred jedmi, kjer smo tempo prilagajali dejanski večerji štirih gostov, sva lučkar in jaz, kadar je dež ponehal, z opremo skakala ven, škljocala kar je manjkalo, in nazaj noter, kadar se je od zgoraj vsulo preveč vode. Ali obratno. Zamenjal sem tri ali štiri povsem prešvicane majice, potem sem s to dejavnostjo prenehal, ker ni imelo smisla.  
Vmes sem neprevidno zgazil soparno svež kravjek in se pol nadaljnjega popoldneva spraševal, od kod dehti ta znani vonj okoli mene.
Zvečer prešvican, utrujen in smrdeč v briško klet pošljem sliko Sladkega Quercusa, ki sem jo zadnjič pozabil priložiti e-sporočilu.

Sladki Quercus. Vino smo v studiu najprej poskusili, mu določili primeren aranžma, nabavili primeren sir, poslikali (105 mm, F/14, 1/125 sek, 3 studijski fleši) ... in sliko v naglici pozabili poslati naročniku.

Sladki Quercus. Vino sem, kot običajno v takšnih primerih, najprej poskusil. V ta namen so dostavili dodatno flašo. Določil sem mu primeren aranžma in someljejski del ekipe je moj predlog soglasno potrdil. Tak in tak sir mu paše. V nabavo sira, fotkanje (105 mm, F/14, 1/125 sek, 3 studijski fleši) ... in sliko v naglici pozabil poslati naročniku.

V petek bi naj šel v Pordenone na večerjo. Restavracija z mišlenovo zvezdico. Nihče ni rekel, da bi moral tudi fotografirat. Morda celo ne bi smel. Zgolj večerja. A se mi ne da. Preprosto se mi ne da. Res sem zdelan. Zjeban.

Prazna flaša: Terpin, Tocai Friulano 2004

 

Tale števerjenski tokaj je še iz časov, ko je tokaj smel biti tokaj. Zdaj je marsikaj. Od vinarja do vinarja drugače. Pri nas in preko meje. Ker niso vsi padli na pri nas uradni zeleni sauvignon (brrrrrr, me kar zmrazi), sauvignon vert ali sauvignonasse (nekaj slabšalno sovinjonastega, pa če prej spiješ dva glaža, se niti prebrat ne da). In imamo zdaj v flašah še vedno tokaj, na flašah pa poleg omejenih dveh pogruntavščin še marsikaj. Jakot (beri nazaj), Tokata, Jakot.e, Pikotno … Kaj bo imel odslej Franko Terpin, ne vem. Tudi se ne spomnim, kako in kdaj je tale flaša pristala v naši kleti, nejverjetneje jo je tu ob neki priliki pustil kar Franko sam. Že zakaj. Pred kratkim jo grem iskat v hladilnik in jo odpremo, sedimo zvečer na vrtu in … špon. Na vrhuncu ali pred njim. Očitno primeren letnik za vsaj zmerno dolgoživost. Recimo da mehko, a ne plehko. Sortno, tista prijetna tokajeva pikantnost, s 14 volti nikakor tip lahkega poletnega vinca. A od Frankota česa nežnega takega tako ali tako ne gre pričakovat. O barvi ne bomo, mračilo se je že, a če vzamem za osnovo ostale Terpinove pridelke, je morala biti spodobno krepka. Bo treba poklicat v Števerjan. Da ne zaide v neposvečene roke, če slučajno še kaj tega vinčka leži v tem ali onem kotu.

 

terpin-209974

Šponanje

 

Evo, tale spletnik, blog, je bil nekaj dni na dopustu. Bloger, se pravi jaz, pa žal ne. Še huje: blog je imel dopust, ker na nekaj projektih tako šponamo, da bloger zanj (za blog in dopust) ni imel časa. Morda dopust vendarle konec septembra. Ali oktobra. Upam. Če ne prej, pa novembra. Sem naročil Barbi, da šibneva v London. Pa ne verjame.

Za monografijo Vipavska lovim zadnje potrebne posnetke. Ne samo tega, še marsikaj imamo v delu, a tudi to. Bliskam po hramih. Med drugim. In mimogrede težim vinarjem in gostincem, da mi tik pred zdajci še enkrat pogledajo v objektiv. Sva namreč naknadno določila z Deboro, da bomo portrete za ob izjavah delali namensko samo za tja in drugače od ostalega. Andreja usklajuje in nikakor mi urnika ne razredči dovolj, da bi med dvema fotkanjema vsaj globoko zajel sapo. Kar ji močno zamerim. In to potem po kleteh nadomeščam s praznjenjem kozarcev. Kar bi lahko tudi še dodatno utrujalo. Če bi pretiravali.

Ukradem pa tu in tam s fotoaparatom mimogrede še vedno tudi tudi kaj nepredvidenega. Za moj blok v nastajajoči knjigi. Moj po fotkah. Po vsebini pa vipavski. Recimo. Nekaj malega od zadnjih posnetkov prilagam.

Vogrsko. Fornazarič. 20mm, F/7,1, 1/13 sek, fleš.

Fornazarič, Vogrsko. 20mm, F/7,1, 1/13 sek, 2 fleša.

Rouna, Slap. 20 mm, F/6,3, 1/15 sek, fleš.

Rouna, Slap. 20 mm, F/6,3, 1/15 sek, 2 fleša.

Vidmar, Preserje. 50 mm, F/10, 1/50 sek, fleš.

Vidmar, Preserje. 50 mm, F/10, 1/50 sek, fleš.

 

Prazna flaša: Svetlikovo Rdeče 2004

S fotoopremo na hrbtu sem prigonil nad Kamnje, vsake toliko se pot tja gor postavi še bolj pokonci kot dotlej in ko je pomanjkanje zraka v glavi že rahlo opazno, mi Ivi na cilju ponudi kozarček. A ga odklonim. Raje kasneje, bom najprej posnel par fotk, zaradi njih sem prišel in jih posnamem, za bodočo spletno stran bodo, tako se dogovarjamo in se kasneje pri mizi z Edijem in Ivi glede tega še nekoliko natančneje pogovorimo in pride s traktorja še Matjaž in Ivi prinese skledo segedina, kmalu se bo potrdilo da je odličen, in spet pripovedujem, kako sem si pred desetletjem okoli pet tisočakov visoko od vsega za želodec najbolj želel ravno tega, segedina namreč, in sem si ga potem v Katmanduju, za razliko od vseh ostalih, ki so udarili po zrezkih, res privoščil.

Jaz sem svoje za ta dan posnel, Edi, ki je dotlej kosil, se odloči za njihovo rdeče, vinograde z Ivi imata, kletari se ga pa nižje dol pri Matjažu v kleti Tilia. Ga prinese iz hiše s primernimi kozarci vred, okoli nas začne pihljati in užitkarimo. Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje, bi bil po moje še vedno vreden kolesarskega truda tja gor. Vipavska dolina, tretjina cabernet sauvignona, ostalo merlot. Barva mladostna, letnik mu je pustil svežino, prijetno kislino, tanini mehki, v svoji sadnosti lepo zaokrožen. Niti kapljica ga ni ostala v steklenici, ki sem jo za sliko za ta zapis potem pripel zadaj na kolo in se spustil za Matjažem, da mi je do Kamenj s traktorjevimi lučmi kazal pot. Naprej do doma pa potem počasi z napenjanjem oči.