Prazna flaša: Gordia, Gordia belo 2007

Maceracijo bomo, ne? vpraša Andrej retorično prejšnjo nedeljo, ko se z Barbi in našim mlajšim mladičem ustavimo tam na eni pašti. Gordia, Colomban nad Ankaranom. In smo jo. Maceracijo, namreč. Ker je ponudil in ker smo jo že pili in nam je všeč. Ali obratno: ker nam je všeč in to ve in je ponudil. Ne vem.

Tudi sicer je bilo fajn. Zadnjič sva z Andrejo na poti s fotkanja na obali prav tako skočila gor v Kolomban, tudi takrat na eno pašto. Sicer so bolj na ribah, znajo pa tudi oboje sestavit v okusno zgodbo. In zato smo se zdaj odločili za isto in po pašti je bil Jaka, omenjeni mladič, totalno sit. Školjke v njej je seveda brez besed zmazal in kljub temu da je bučke prepustil roditeljema, ni mogel spraviti vase ničesar več. Potem je Andrej prinesel vsakemu z žara še po dva jadranska kalamara z jurčki in je Jaka zmazal še to. Jurčkov sicer ne, jasno.

Barbi je že takoj na začetku ali še prej povedala, da danes ne bo pila vina, morda požirek pri meni, potem sva gladko zmazala celo flašo. Ponujene maceracije. Kot sva jo prejšnjič z Andrejo. In kot medtem eno flašo doma, menda s Primožem. In eno že kmalu po polnitvi, ko se je Andrej z njo ustavil pri nas. Govora je sicer o macerirani malvaziji, ker pa je ni na pretek, Andreju zanjo nismo pripravljali posebne etikete. Namesto one za klasično frišno malvazijo je naflikal etiketo za belo zvrst, ki naj bi tako ali tako bila macerirano, krepkejše vino. In ki se mu se reče Belo. Gordia Belo. In je vse skupaj zdaj glede uporabe etikete po tej plati čisto okej, ker je pač tudi macerirana malvazija belo vino, bele zvrsti pa trenutno ni. Če nisem česa pobrkljal.

Macerirana bela vina, kar po domače pomeni, da so pripravljena tako, kot bi šlo za rdeča vina, so mi všeč. Moj prvi pomembnejši zbirni vtis o skupnem imenovalcu tako pridelanih vin, pred leti, po obisku enega od tovrstnih festivalov, je bil, da je pri vseh tam in takrat pokušanih vinih šlo prevsem za izjemno surovino, torej grozdje. Zrelo, zdravo. Zdaj je maceriranje, po domače je to kuhanje na tropinah, a tega ne jemati dobesedno, marsikomu modni izziv in se prepogosto macerira vse in vedno in prek vseh mej in brez znanja in izkušenj in potem je med takimi vini zaslediti remek dela, res velika vina, na drugi strani bogatega kakovostnega razpona pa žal vse prepogosto tudi zelo vprašljive stvaritve. Vmes pa vse ostalo. Glede tega mi je na ne tako davnem Nepozabnem večeru revije Vino na Kendovem dvorcu prikimal tudi Stanko Radikon z Oslavja, sicer legenda takih vin. Trdim namreč, da si bodo namreč sebi v dobro morali tudi tovrstni vinarji med sabo čimprej pošteno povedati resnico. Ni namreč dobro že kar vse po vrsti, zgolj zato, ker je pridelano po načelu kakor je bog dal. Ne zdi se mi recimo prav nujno potrebno niti brezpogojno opravičljivo, da so ta vina oksidirana, ciknjena ali kako drugače prekomerno oplemenitena v neželene smeri. Kot od vseh ostalih vin, tudi ali celo še bolj od teh, predvsem pričakujem užitek zase. Karkoli že to pomeni. Zato sem napisal: zase. Zame. Ker jih, kot tudi vseh ostalih vin, ne pijem iz potrebe. Še manj iz nuje.

gordia_belo-5198

Flaša na sliki je še polna. Predstavlja zadnji primerek tega vina v naši kleti. Ker prazna ni bila pravočasno dokumentirana.

Tale Andrejeva maceracija, Gordia belo, sicer pa kot zapisano, malvazija, je, ugotavljam že nekaj časa, lep primerek tistega tipa teh vin, ki se ga pije. Tega kot vodo. Pretiravam, a skoraj. Sprejemljivo tudi za prve korake radovednega pivca v to smer. Mlade trte, prvi pridelki, primeren letnik, privlačna sadnost, bakrena barva, intenzivna prepoznavna vonj in okus v smeri sušenih marelic. In kot že omenjeno, pitno. 14, 5 %, a pitno. Pitno.