Piana

 

Je Barbi, kar se mojega dela tiče, z etiketo za vino končno prišla na svoje. Te dni tiskajo. Naj bi. Upam. Bi že morali, a je Samo sporočil iz tiskarne, da čakajo Stankota. Je na dopustu, in res ne bi radi česa zajebali. Jaz tudi ne bi rad, da bi. Barbi enako. In sem zato tudi vljudno zabičal, da naj se res potrudijo.

Prvo idejo sem pripravil že pred leti za enega od spodnjevipavskih vinarjev, pa se je glede naročila premislil še preden je karkoli videl. Barbi je stvar takoj vzela za svojo, a je medtem Jasna, jasno, po Murphyu, enemu drugemu Vipavcu po povsem drugačnem premisleku naredila nekaj na videz tako zelo zelo podobnega, da sem se lahko od onega osnutka samo še poslovil. In sem se.

Lani je potem res prišlo do vina in letos do stekleničenja in je tudi glede etiket postalo resno. Kazalo je, da mi bo šlo vse skupaj gladko skozi, ideja je obetala a je proti koncu vseeno omaro v dnevni sobi krasilo nekaj metrov v vrsto postavljenih steklenic rozeja, ki je služil za osnovno presojo nastajajočega. Takrat se je za dva dni zaradi nastajajoče knjige prikazala v studiu še Debora in sem za pripombe uporabil še njo in je Primož sprintal še nekaj variant in smo popilili še zadnje detajle.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov ... Končne variante ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne in upamo na najboljše.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov. Blagovna znamka izpisana zgoraj ali spodaj. Sorta zgoraj ali spodaj. Odtenki barv. Natančna pozicija motiva. Njegova velikost. Izsekane linije ... Končne rešitve ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne. In upamo na najboljše.

Ime Piana smo pa rodili slučajno pred več kot desetletjem na ustvarjanju imena za neko drugo vinsko blagovno znamko. Za neko drugo, štajersko klet. Piana je bila zanje neprimerna in smo jim takrat rodili eno drugo ime ki ga tista vina nosijo še zdaj. Jaz sem pa Piano odnesel domov za nas. Barbi je sedlo in je ostalo pri tem, da bodo njena vina, ko bodo, Piana. Zdaj so. Piana.

Prazna flaša: Gordia, Gordia belo 2007

Maceracijo bomo, ne? vpraša Andrej retorično prejšnjo nedeljo, ko se z Barbi in našim mlajšim mladičem ustavimo tam na eni pašti. Gordia, Colomban nad Ankaranom. In smo jo. Maceracijo, namreč. Ker je ponudil in ker smo jo že pili in nam je všeč. Ali obratno: ker nam je všeč in to ve in je ponudil. Ne vem.

Tudi sicer je bilo fajn. Zadnjič sva z Andrejo na poti s fotkanja na obali prav tako skočila gor v Kolomban, tudi takrat na eno pašto. Sicer so bolj na ribah, znajo pa tudi oboje sestavit v okusno zgodbo. In zato smo se zdaj odločili za isto in po pašti je bil Jaka, omenjeni mladič, totalno sit. Školjke v njej je seveda brez besed zmazal in kljub temu da je bučke prepustil roditeljema, ni mogel spraviti vase ničesar več. Potem je Andrej prinesel vsakemu z žara še po dva jadranska kalamara z jurčki in je Jaka zmazal še to. Jurčkov sicer ne, jasno.

Barbi je že takoj na začetku ali še prej povedala, da danes ne bo pila vina, morda požirek pri meni, potem sva gladko zmazala celo flašo. Ponujene maceracije. Kot sva jo prejšnjič z Andrejo. In kot medtem eno flašo doma, menda s Primožem. In eno že kmalu po polnitvi, ko se je Andrej z njo ustavil pri nas. Govora je sicer o macerirani malvaziji, ker pa je ni na pretek, Andreju zanjo nismo pripravljali posebne etikete. Namesto one za klasično frišno malvazijo je naflikal etiketo za belo zvrst, ki naj bi tako ali tako bila macerirano, krepkejše vino. In ki se mu se reče Belo. Gordia Belo. In je vse skupaj zdaj glede uporabe etikete po tej plati čisto okej, ker je pač tudi macerirana malvazija belo vino, bele zvrsti pa trenutno ni. Če nisem česa pobrkljal.

Macerirana bela vina, kar po domače pomeni, da so pripravljena tako, kot bi šlo za rdeča vina, so mi všeč. Moj prvi pomembnejši zbirni vtis o skupnem imenovalcu tako pridelanih vin, pred leti, po obisku enega od tovrstnih festivalov, je bil, da je pri vseh tam in takrat pokušanih vinih šlo prevsem za izjemno surovino, torej grozdje. Zrelo, zdravo. Zdaj je maceriranje, po domače je to kuhanje na tropinah, a tega ne jemati dobesedno, marsikomu modni izziv in se prepogosto macerira vse in vedno in prek vseh mej in brez znanja in izkušenj in potem je med takimi vini zaslediti remek dela, res velika vina, na drugi strani bogatega kakovostnega razpona pa žal vse prepogosto tudi zelo vprašljive stvaritve. Vmes pa vse ostalo. Glede tega mi je na ne tako davnem Nepozabnem večeru revije Vino na Kendovem dvorcu prikimal tudi Stanko Radikon z Oslavja, sicer legenda takih vin. Trdim namreč, da si bodo namreč sebi v dobro morali tudi tovrstni vinarji med sabo čimprej pošteno povedati resnico. Ni namreč dobro že kar vse po vrsti, zgolj zato, ker je pridelano po načelu kakor je bog dal. Ne zdi se mi recimo prav nujno potrebno niti brezpogojno opravičljivo, da so ta vina oksidirana, ciknjena ali kako drugače prekomerno oplemenitena v neželene smeri. Kot od vseh ostalih vin, tudi ali celo še bolj od teh, predvsem pričakujem užitek zase. Karkoli že to pomeni. Zato sem napisal: zase. Zame. Ker jih, kot tudi vseh ostalih vin, ne pijem iz potrebe. Še manj iz nuje.

gordia_belo-5198

Flaša na sliki je še polna. Predstavlja zadnji primerek tega vina v naši kleti. Ker prazna ni bila pravočasno dokumentirana.

Tale Andrejeva maceracija, Gordia belo, sicer pa kot zapisano, malvazija, je, ugotavljam že nekaj časa, lep primerek tistega tipa teh vin, ki se ga pije. Tega kot vodo. Pretiravam, a skoraj. Sprejemljivo tudi za prve korake radovednega pivca v to smer. Mlade trte, prvi pridelki, primeren letnik, privlačna sadnost, bakrena barva, intenzivna prepoznavna vonj in okus v smeri sušenih marelic. In kot že omenjeno, pitno. 14, 5 %, a pitno. Pitno.

Vipavska. Naslovnica.

Zdaj imamo za monografijo Vipavska – barve, vonji, okusi tudi to. Naslovnico. Ne še povsem, Debora se zdaj ukvarja z detajli, in tudi pišem zdaj o naslovnici in ne o ovitku, ker manjka še slika na zadnji strani, a vemo kaj bo in kakšna bo, le ni je še. A bo.

Za naslovno fotko sem se kar namučil, vsebina monografije je široka, je dolina, poudarek sicer na kulinariki in vinarstvu, a vseeno ne brez zgodovine in drugih obveznosti in preveč konkreten motiv bi naslovnico preveč ozko usmeril, preširoko je hitro banalno in smo pristali na vetru, burji, in to mora biti hkrati elegantno, likovno čisto, motiv mora prehajati v svetlo podlago, biti mora dovolj sveže a vseeno nekoliko toplo, in takšno da se poveže z uvodnimi poglavji, kjer bomo šli v enakem slogu brez klasične dokumentarne motivike, in sem potem to lovil in lovil in res ni nastalo malo vmesnih variant a nobena ni povsem sedla, če je bilo vse ostalo sprejemljivo, je bila pa recimo celota preveč razpotegnjena po daljši stranici in je manjkala višina ali obratno ali je manjkalo zelenih odtenkov ali ni bilo dovolj vetra. Tako je namreč pogosto, če fotka ni sama sebi namen ali če je lepo ločena od vsega ostalega in je samo pomembno, da je podolžna in ostra in lepa. Karkoli že to pomeni. In še bolj je tako, če, kot jaz, raje loviš trenutek kot stanje. In tak trenutek pogosto ni sekunda, je krajši, precej krajši in je na enem koncu kar trdo delo, na drugem pa znotraj tega malo tudi lovljenje sreče.

Potem smo si pošiljali, jaz slike Debori, ona izbor in predloge ovitka v PDFjih nazaj, z Anito sva potem tisto gledala in cefrala in cefrala in predlagala po svoje in je Debora scefrala in ni glasovala ZA in za vse to smo vsak svoje pomisleke argumentirali, eni in drugi, in ni šlo za iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, ni šlo za povprečje, s katerim se vsi strinjamo, temveč za rešitev, ki ji bomo vsi rekli JA, to je pa zdaj to. In to zdaj nastaja.

Ni za naslovko. Bo pa morda kje na notranjih straneh. Ne vem. Bomo videli. Materiala je na pretek. 105 mm, F/8, 1/106 sek, fleš.

Ni za naslovko. Bo pa morda kje na notranjih straneh. Ne vem. Bomo videli. Materiala je na pretek. 105 mm, F/8, 1/106 sek, fleš.

Nastalega in izbranega motiva zdaj ne bom pokazal, to zgoraj torej ni to, Debora, kot omenjeno, še mrcvari detajle po izvedbeni oblikovalski plati, umestitev naslova in podnaslovov v treh jezikih in barve pisav, pa še nekaj drugih razlogov je, da izbrano še držimo zase. So pa rekli JA tudi ostali doslej za mnenje povprašani. Medtem pa so v končni potrditvi in urejanju besedila.

Prazna flaša: Tikveš, Vranec 2006, Special Selection

 
Da Makedonci niso v pretiran užitek nekoliko zahtevnejšemu pivcu vina, je bilo dolgo marsikomu splošno veljavno in neizpodbitno dejstvo. Je bilo. Tale naš vranec je bil pritovorjen naravnost iz Kavadarcev, kjer smo za revijo Vino v začetku maja delali intervju z dvema od aktualnih lastnikov kleti Tikveš. Klet ima zmogljivost polovice celotne slovenske pridelave vina in jo oživljajo iz mamutske preživelosti. Kot pravijo, uspešno. Več o tem v julijski številki revije Vino (str. 59-63). Zanimivo.

Posestvo Goce Delčev. Začetek maja 2009. 180 mm, F/6,3, 1/320 sek

Posestvo Goce Delčev. Začetek maja 2009. 180 mm, F/6,3, 1/320 sek

 
Vsak od njihovih trenutnih petindvajset milijonov litrov vina letno, milijon, dva ali tri gor ali dol, seveda hedonistično ne dosega tele naše prazne flaše. Vina Special Selection namreč predstavljajo razmeroma butično linijo tikveških vin. Eden od obeh izprašanih lastnikov, gospa Snežana Slavkova, pove da s to linijo dokazujejo, kaj zmorejo. Je pa omenjena butičnost za naše razmere tudi nekoliko relativna: ob tisočih tonah prevzetega grozdja je 20 ton v Tikvšu mikrovinifikacija. Poskus. Resen poskus.

V letniku našega vranca v kleti še niso imeli prebiralne mize za grozdje, zdaj jo imajo. So pa takrat začeli uvajati poznejšo trgatev rdečega grozdja. Ker posledično pomeni zrelejše tanine. Zorjenje je kombinacija velikih osemdeset hektolitrskih renoviranih lesenih sodov, klasičnih barikov in inoxa. Slednje za bolj izraženo ali ohranjeno  sadnost.
 

tikves-vranec-ss-2006-209943

Zadnja informacija: povpraševanje na trgu je ne glede na vinsko in siceršnjo krizo večje od pridelave vin Special Selection in Limited Edition. Torej res zadetek v črno.

 
Vranec tudi v tamkajšnjem vročem podnebju ohrani v grozdju prijetne kisline. Bogat je z antociani, kar se vsekakor ugodno pozna pri barvi. Na nosu in v ustih me spominja na suhe češplje, deluje nekoliko bolj zrelo kot v resnici je.  A nikakor se ne upira pitju. S 13 % alkohola ni prehud, prej prijetno eleganten. Test uživanja ob praznjenju flaše je prestal. Gladko. Dvakrat. V dveh precej različnih družbah. Ne vem, ali se ga na naših policah že dobi, a ko se ga bo, zna marsikateri dražji rdečini pošteno pomešati štrene. Oči na peclje!

www.gtpodgornik.si

 

Sem že zapisal, da je Zoran Podgornik, tako je vsaj sam povedal, prišel do nas zaradi revije Vino. Zaradi naših fotk. Kot vinoljubca sva se srečevala že prej. Tudi o tem, kako sva fotkala za njegovo spletno stran po Vipavskem in malce po Krasu, sem tam poročal. Potem sva v ta namen prebila še en dan v Brdih, kjer je bilo, kar se delovnega dela tistega dne tiče, posebejj zanimivo pri Štekarju. Malo zaradi Jankota in jutranjih žganjic in potem vina in na koncu tudi zato, ker je vse skupaj naneslo na nekaj nenačrtovanih posnetkov in je eden od njih skupaj z enim iz Vipavske potem prevesil prvotno razmišljanje o načrtovanem spletišču v njegovo sedanjo vsebino in podobo. Likovno je bilo precej podobno zastavljeno že takoj na začetku, se je pa Zoran takrat izogibal referenčnim objektom, potem sem ga prepričal, da čisto brez tega verjetno nima smisla, na koncu pa so se na svoj način znašle v samem bistvu. Večina ali kar vse izbrane so povezane z vinarji ali gostinci na Vipavskem, na Krasu in v Brdih.

 

gt_podgornik_screen

 

Po koncu našega dela je sledil še eden od številnih možnih SiOLizmov, po vsem skupaj sklepam, da smo z objavo te spletne strani nekaj dni mi jebali SiOL in ne oni nas. Njim v bistvu očitno ni do tega, da se pri njih najame in plača gostovanje spletne strani, vse je na voljo zgolj zato, ker jih je ena sama dobrodelnost, prijaznost in strokovnost. Spletna stran je namreč pri nas povsem normalno delovala, na njihovem strežniku pa sploh ne, niti malo, še videti je ni bilo. Oni seveda nikoli niso nič krivi, niso tudi če so, in ko niso in niso in niso sporočili, kaj konkretno naj bi bilo z nameščeno stranjo narobe, smo pač zgolj čakali. Po dveh ali treh dneh je začelo nenadoma delovat, kdo ve kaj so poštimali, verjetno nič in se je vse zgodilo samo od sebe, in zaradi te podmene vse skupaj zdaj jemljem za trden in neizpodbiten dokaz, da SiOL kot vedno tudi tokrat ni bil nič kriv.

Medtem in potem je Zoran dal te spletne strani pogledat temu in onemu, zanimalo ga je marsikaj, predvsem pa, se mi zdi, koliko je spletnemu obiskovalcu zadeva intuitivna in se je pokazalo, da je. In je v glavnem dobil pohvalna do zelo pohvalna mnenja in je videti zadovoljen, kljub temu, da se je projekt zavlekel čez želeni konec aprila in si zato nisem zaslužil obljubljenega bonusa v obliki flaš, polnih vina.

Prazna flaša: Šumenjak, sivi pinot 2008

 

S tem vinom si je na spletnih straneh revije Vino v rubriki Novosti  dal opravka že Tilen, ki sicer razmišlja na sosednjem blogu, a naša flaša nima s tem nobene zveze. Srečko (od Maribora proti Radgoni, vmes desno in v Spodnje Hlapje pri Jakobskem dolu, ne vem zakaj SPODNJE Hlapje, kmetija Šumenjak je namreč preverjeno zgoraj, povsem zgoraj, na grebenu), se je nedavno spet mudil v naših krajih, njegovo vino je povod za to pisanje, in se je ustavil pri nas, delamo z njim že nekaj let, je prijetna stranka, trenutno mu dolgujemo spletno stran. Smo z njo pri koncu, nekaj še usklajujemo, ravnokar sva o tem spet govorila in je potrdil poslano, prvotni koncept je s časom doživel nekaj sprememb in to je za sabo potegnilo nekaj sprememb, ki so za sabo potegnile nekaj sprememb in to je potem terjalo nekaj sprememb. In poslikat je bilo treba vse flaše. Za splet in za sicer. Kar nam sicer običajno ni tak blazno strašen problem, smo se pa odločili, da naredimo, če že delamo, vse hkrati in poenoteno, slike za tista  vina, ki so in za tista, ki še bodo in za ona, ki morda bodo, lahko pa tudi ne, in smo, tudi zato, ker so bile ene obstoječe etikete natisnjene slabše kot druge in je včasih križ z zgubanimi kapicami, vse poenoteno sprintali in razrezali in nalepili na flaše in fotkali in kombinirali in posebej fotkali kapice, da so napisi na njih lepi in na koncu naredili tako, da je zdaj po tej plati vse lepo in prav in da ima Srečko zdaj te slike na voljo tudi za vse druge predvidljive potrebe.

Šumenjak - kolekcija

Kolekcija Šumenjak. Dve liniji vin. Etikete zasnovane in oblikovane v našem studiu.

Njegova vina seveda spremljamo in poznamo, z vsemi strankamo se trudimo tako, Andreja je bila enkrat z mano pri njem in sva poskušala od A do Ž in zdaj vedno pove, da je Srečko s svojimi vini zakon in Sutor je oni dan tudi rekel, da je bil v njegovi kleti nad vini res prijetno presenečen in si jih je nekaj tudi naročil v dostavo. Ko je Srečko tisti dan odhajal od nas, smo zamenjali nekaj flaš, nam je ostalo nekaj njegovih, on je odpeljal nekaj naših in sva se potem čez teden ali dva s Primožem na vrtu pod kakiji lotila tega sivega pinota, ki se mu je včasih reklo rulandec. In se mu ponekod še. Srečko je ta letnik umestil v linijo njegovih bolj svežih vin, na etiketo za svetle flaše smo mu zanjo pred leti dali prijazno strašilo, kmetija je usmerjena v biopridelavo in strašilo se mi ujema s tem, prijazno je do sebe in drugih. Na linji bolj krepkih vin pa mu, je videti zgoraj, prav tako že leta na vsaki sorti nekoliko po svoje razsajajo črni kosi.

V resnici etiketa izgleda bolje, barvita je in ko bo naslednjo serijo še tiskar korektno spravil na papir bo še boljše. Fotka pa zgolj dokumentarna.

V resnici etiketa izgleda bolje, barvita je, nekaj je videti višje zgoraj, in ko bo naslednjo serijo še tiskar korektno spravil na papir bo še boljše. Fotka pa zgolj dokumentarna.

Dobro je bil ta pinot ohlajen, malce sva na začetku celo grela polne kozarce v dlaneh, vroče in soparno je bilo, kosilo že za nama, tudi delo za tisti dan, in je pasal, res pasal, z 12 in pol odstotki alkohola ni bil prehud, prijetno svež, širok, mehak, nikakor enostaven. In sva ga počasi a gladko in užitkarsko izpraznila. S tem zaključujem, ne bom zdaj Tilna ponavljal, piše pa tam tudi, kje se vino dobi, nova steklenica je pa že romala iz kartona v hladilnik in imam občutek, da ne bo prav dolgo tam.

Prrrrrrrevidno!

 

Sediva danes z Jurijem (Zavod za gozdove) pri kosilu in ja, osnutek za tisk na majice, ki sem mu ga poslal včeraj, je ok. Ustreza. Potrjen. Sicer pa so ustrezali menda vsi predlogi vsa leta doslej, kar nekaj se jih je nabralo, pri enem ali dveh smo se sicer malo več pogovarjali in prepričevali, a so tudi takrat potem sprejeli predlagano in ko se je pokazalo, da je bilo kljub njihovim pomislekom dobro, se je s tem pravzaprav odprlo pot vsem našim naslednjim rešitvam.

Letošnji predlog sem v grobem zasnoval na kolesu, pogosto to počnem, gor proti Štanjelu sem izpod Šmarij švical po makadamu in razmišljal, dokler se ni pred mano skozi luft razkrečenih okončin počasi začel riniti obilen rogač (Lucanus cervus L.), /od tod sledi do konca odstavka za lase privlečen intermezzo/, težko bi tistemu rekel letenje, lep čas sem gledal ali ga bo gravitacija premagala in bo nežno strmoglavil ali ga bo ruknil infarkt od silnega napora ali pa ga bom po pomoti kar med njegovim letom pogoltnil, ker se mi ni in ni umaknil, jaz sem pa odprtih ust sapo lovil. Mi je Barbi potem rekla, da bi ga moral, rogača, prijavit, nekje je videla, zbirajo podatke o njih, no, če kdo od zbiralcev to bere: videl sem ga kot sem zapisal, pa potem še enega, a tisti verjetno ne šteje več, ker je bil že sušeč se sploščen herbarijski primerek na cesti od Komna proti Braniku. In je bil to eden od tistih dnevov, ko se vedno ravno tam nekje pri sploščenem rogaču začne nad mano kisat in ponavljam, to je absolutno in brez izjeme vedno ko se prigonim do tja, kot bi me coprnica na metli preletela in me grdo pogledala, in potem ščije name in nikoli ne vem, ali bi dol do Branika čim bolj gonil in bil tako manj moker ali bi bolj zaviral in bi se lahko morda na mastnem asfaltu po potrebi še za silo pravočasno ustavil in se vsakokrat, ko se mi nasproti okoli ovinka prigunca tovornjak odločim, da bi bilo slednje bolj pametno. Nakar Patricijo v Braniku, kjer v njeni ošteriji spet vedrim ob piru in dobri pici, kar naravnost vprašam, s čim scopra tako vreme, da ji potem tam napol premočen in nemočen delam biznis. In se muza, kot da nima s tem nič, jaz pa sem prepričan, da sem v kotu bežno opazil metlo.

Potem sem doma, da se ne izgubi v pozabi in da ne bom še enkrat na novo razmišljal in rogačev štel, na hitro vrgel predlog za letošnjo majico v nekaj osnovnih izpeljankah v računalnik, nekaj jih je šlo na besedo Previdno!, nekaj na Nevarno!, pri obeh se mi zaradi motorke je po glavi motal r kot rrrrrrrrrr, Prrrrrrrrrrevidno! in Nevarrrrrrrrrrno! in nekaj malega tudi kar na na Grrrrrrrrrr! in sem vse skupaj enkrat ali dvakrat prespal in potem poskajpal Debori v trganje in je povedala svoje in sem se strinjal, da je Prrrrrrrrrrevidno! v našem primeru boljše in je potem od tod dalje svoje povedala še Anita in tisto idejo, kjer se vsa tri mnenja dovolj blizu srečala, je Anita vzela v roke in gnetla, motorko sem za takratno majico narisal že lani oziroma predlani in jo še vedno uporabljamo, in sva se med gnetenjem še nekajkrat odločala med različnimi možnostmi nastajajočega in za potrebno in zadostno število r-jev in je na koncu zgnetla tisto, kar sem potem včeraj popoldan poslal Juriju na Zavod za gozdove. In kar je danes potrdil. Evo. Zdaj pa izpilimo še detajle.

Osnutek tiska na hrbtu majice za XI. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov.

Osnutek tiska na hrbtu majice za XI. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov. Tu ne gre za promocijo tekmovanja, slednje opravimo bolj formalno na sprednji strani majice. Zadaj pa v našem studiu tudi na tak način Zavodu za gozdove Slovenije že leta pomagamo graditi ustrezen nepodcenjevalen odnos sekača do njegovega dela in orodja. Pravijo, da uspešno.

Šampionsko

 

Zadnja leta se menda neuspešno išče štajerskega vinarja brez radgonske medalje. Primorci pa so se sčasoma Radgoni očitno bolj ali manj odrekli. Ali pa je bilo obratno. A prispela je prihodnost in Radgona nam, tako piše v članku na straneh primorskega časnika, v svojih letošnjih promocijskih aktivnostih za uspešnejšo nabirko vin zagotavlja nič manj kot absolutno resnico. Sic! Poleg tega imajo najvišja radgonska priznanja, še pravijo v članku, veliko promocijsko vrednost. Recimo. In jih, priznanja, uporabijo za letošnjo vabo. So namreč lani namreč na Radgonskem ocenjevanju, citiram, nekaj visokih naslovov pripeli tudi primorskim pridelovalcem. In med njimi primorskim vinarjem mahajo tudi z naslovom najboljšega med … terani! Me neeeeeee! Res? Zmagovalni teran je iz Primorske? Premagal vse dolenjske in prekmurske terane? Ne me basat! Uau! Absolutna resnica. In argument za sodelovanje! Na žalost se je rok za prijavo in oddajo vin včeraj iztekel. Sranje!