Prazna flaša: Vinakoper, sauvignon 2008

 

Sedimo konec aprila v Kopru, Vinakoper, Hiša refoška. Nepozaben vinski večer revije Vino. In ga, tale sauvignon, med ostalim dobimo v kozarce. Premierno. Še brez etiket, ne vem niti, če je že bil stekleničen. Dosedanje letnike sem sproti pozabljal. Ta pa … prvi vtis je bil krasen. Sorten. Neposreden. Piten. Živahen. Bravo! Sem si ga zapisal nekam v sive celice in ga ob prvi priliki kupil. Da ga še ponovno temeljito preverimo. In zdaj smo ga. In brez težav izpraznili flašo.  

 

vinakoper-sauvignon-2008-209862

 
Edino glede lege mi ni jasno. Na etiketi, ki se v zelenih odtenkih lepo ujema z vinom (a se žal dobro ohlajena seveda navlaži, krepko napije kondenza in se res grdo naguba), piše Purissima, meni pa v spominu odzvanjajo Sečovlje. Ne vem, ne bom zdaj tega pogreval. Kakorkoli, uživaško poletno vince s prijetno zmernih 12 % alkohola.

Revija Vino: Ambrožič, Fonda …

 

Joško Ambrožič, klet Vipava 1894. Fotografija za intervju v reviji. Zanimivo branje. Marsikomu marsikaj povedano ne bo po godu. 20 mm, F/5, 1/2 sek, stojalo, fleš.

Joško Ambrožič, klet Vipava 1894. Fotografija za intervju v reviji. Izbrano, objavljeno, stran 14, desno zgoraj. Zanimivo branje. Marsikomu marsikaj od povedanega ne bo po godu. 20 mm, F/5, 1/2 sek, stojalo, fleš.

Kljub temu, da  sem imel tokrat z oblikovanjem revije Vino manj opravka kot sicer, je bilo pred tem enako ali še bolj pestro kot sicer. Fotkanje Joška Ambrožiča je v vipavski kleti je sicer minilo precej predvidljivo, klet poznam, tam sem to že delal, njega tudi, malo nam jo je godlo vreme a nič bistvenega, bolj je bilo vprašljivo ali bodo v ribogojnico Fonda popoldan vselili mladice a sva potem z Andrejo šla isti dan kljub vsemu poslikat tudi to.

Vlaganje mladih brancinov v ribogojnico. 20 mm, F/8, 1/250 sek, fleš za dosvetljevanje.

Vlaganje mladih brancinov v ribogojnico. 20 mm, F/8, 1/250 sek, zaradi močne protisvetlobe dosvetljeno s flešem.

Mali mladi brancini niso imeli nobenega razumevanja za moje želje in potrebe in niso bili voljni čakati na lepše ali vsaj manj vetrovno vreme. Vsaj tako se je zdelo in se nismo glede tega nič pogajali, pa tudi časa je že zmanjkovalo, ker že v sredo pred tem ni šlo vse po načrtih in je morala Irena že po dveh urah na neko tiskovno konferenco in je to dejansko pomenilo, da bi jo moral poslikat v slabi uri, česar pač nisem mogel uspeti, njen brat Lean pa tudi ni bil na voljo dlje kot za nekaj najnujnejših akcij.

Lean Fonda. In brancin. 20 mm, F/6,3, 1/320 sek.

Lean Fonda. In brancin. Za revijo je Debora izbrala druge fotografije. 20 mm, F/6,3, 1/320 sek.

Je pa potem zato nekaj več časa ostalo za ovekovečenje priprave čisto svežih brancinov na dva načina pri Ribiču in potem tudi za prijetno organoleptično presojo pripravljenega, kar po domače pomeni, da smo lučkar Andreja, Gorazd, ki je pisal intervju z Ireno in bil v siceršnjo najrazličnejšo pomoč pri fotografiranju in jaz, tiste brancine z užitkom pojedli. In se ukvarjali s paradoksom, ko slike krvaveče ribe res niso najbolj privlačne, je pa to menda eden od najbolj zanesljivih če ne celo edini res zanesljiv znak, po katerem se svežo ribo spozna. K bistrim očem lahko namreč slepilno prispevajo kapljice za oči, k lepi barvi škrg pa žveplo …

Brancinov karpačo pri Ribiču. Slika se ni prebila v revijo. 20 mm, F/8, 1/60 sek, 2 fleša.

Brancinov karpačo pri Ribiču. Dogajanje se v tej obliki tokrat ni prebilo v revijo, morda pa se kaj podobnega obeta na Nepozabnem večeru, ki se nam v Seči zaenkrat napoveduje za konec avgusta. 20 mm, F/8, 1/60 sek, 2 fleša.

A slik tega dogajanja tokrat v reviji ne bo. Smo rešili drugače. Po brancinih sva pa z Andrejo tako ali tako morala še v Trst, kjer so naju čakali v Colombinu. Tam sva zabeležila še par utrinkov iz izdelave, predvsem pa iz kontrole kakovosti plute in zamaškov. Izčrpana sva potem cijazila po natrpani italijanski avtocesti ob stoječih kolonah tovornjakov do Nabrežine, kjer sva se protestno namenila na pir v Bunker, a se je sfižilo tudi to, ker sva prišla tja ravno med siesto, Bunker je bil torej že zaprt oziroma še ni bil odprt. Sva pa to razočaranje potem izničila po petkovem fotografiranju, ko Ireni Fonda kljub njeni izčrpanosti nisva mogla več dovoliti, da drema v podpalubju. In po tistem, ko mi še vedno ni jasno, kako brancini vedo, kdaj stoji na plavajoči ograji Irena s hrano in kdaj jaz s fotoaparatom. Niti približno se namreč jate v obeh primerih tam spodaj ne obnašajo enako.

Irena Fonda. 20 mm, F/9, 1/320 mm

Irena Fonda. 20 mm, F/9, 1/320 sek

Prazna flaša: Martin Arndorfer Ch Nb die Leidenschaft 2007

 
Z Martinom je šlo takoj na polno. Brez ogrevanja. Nobene klišejske avstrijske zadržanosti ali zaprtosti. Verjetno zaradi ugodnih okoliščin. Potem, ko se odrečem hotelskemu spanju in se pridružim Primožu in Markotu. Kljub prejšnji delovni noči, nekajurni vožnji do Dunaja in naprej, ki jo sicer preždim na zadnjem sedežu, in po večerji z degustacijo. Sicer bomo zdaj namesto v hotelskih sobah spali na vzmetnicah, položenih na tla, a bomo na račun tega obiskali par kleti. Kasneje se izkaže, da tisti trije jogiji tudi v precej slabših pogojih ne bi igrali zelo pomembne vloge, ker smo jih tako ali tako povsem zdelani pred naslednjim, v enakem smislu nič manj delovnim dnevom, tlačili le dobri dve uri. Kot je v  smehu povedal Primož (Sutor), je bil Martin med omenjeno večerjo pri Flohu, kjer so se naša vina spopadla z nemškimi in avstrijskimi, rahlo v skrbeh glede morebitnega pomanjkanja luksuza za gospoda arhitekta v črni obleki (to je Marko, ki ima na vesti med ostalim kleti Sutor, Brič in Santomas) in za gospoda fotografa (to sem takrat jaz), a sem mu, Martinu, dal potem vedeti, da se mu niti sanja ne, kje vse sem že spal, kar je povsem res, in naj se kar pomiri. In se je. Tudi glede gospodov. Okroglih dvajset let mlajši od mene je pa še vedno.

 

Martin in Ann v Martinovi kleti. 20 mm, F/8, 1/2 sek, fleš.

Martin Arndorfer in Anna, takrat še Steininger, zdaj verjetno že Arndorfer, v Martinovi kleti. 20 mm, F/8, 1/2 sek, fleš. Zgodnje jutranje ure a še ne pri koncu dogajanja. In posojen fotoaparat.

Po večerji smo tako v zgodnjih jutranjih urah pristali v Martinovi kleti v Strassu, Kamptal, iz sodov poskusili marsikaj, prevsem pa serijo njegovih veltlincev. Pri tem je Martina rahlo skrbelo stanje enega od svežih veltlinerjev v inoksu, ni pa imel nobenih pomislekov glede chardonnayja v lesu, nam omenjenim trem, Primožu in dvema gospodoma ki to zdaj nisva bila več, se je zdelo pa ravno obratno, chardonnay se nam je zdel precej zaprt, do onega veltlinca smo bili pa kar strpni. Potem smo pred bližajočim se zajtrkom zrezali en šalam in spili še en Martinov Leidenschaft rizling 2007, imam še eno tako flašo v kleti, ponovim izpitje ob priliki, in za konec še en avstralski syrah (Ngeringa, 2006, 14 %), špica, gladko bi ga tudi moral gladko uvrstiti med prazne flaše, v spominu ga imam kot prepričljivega in meni tudi najbolj prijetnega predstavnika te sorte doslej. Nisem tudi pozabil Martinovega opisa okoliša Adelaide hills, od koder je prinesel to redčino: najhladnejši avstralski vinorodni okoliš, v primerjavi z Evropo pa še vedno fucking hot.

Potem smo šli za tisti borni dve omenjeni uri potlačit vzmetnice in še to je takoj pomenilo, da bo ena načrtovana klet v naši turi postala preveč in odveč in zjutraj sem še rahlo omotičen vzel s stola svojo črno jakno, in se cel dan v njen nekam čudno počutil in šele doma vendarle ugotovil, da je Martinova. Medtem smo tistega dne šli z Martinom in njegovo Anno in par njunimi kolegi na prijetno turnejo po nekaj tamkajšnjih kleteh. Polna luna.

martin-arndorfer-chnb-07-die-leidenschaft-3048-2

Izpraznjeno, dokumentirano. Stilizirani črki M in A menda predstavljata tri Martinove vinogradne lege.

Zdaj, pred dnevi, sem odprl eno od Martinovih flaš, zvrst vsem znanega chardonnayja in nam manj domačega neuburgerja, 14 % alkohola, krepka, barikirana stvar, a piiiitna, če bi les štrlel ven, zdajle tega ne bi brali. Morda celo še premlada, a kaj naj zdaj, flaša je prazna, poskusim dobiti od Martina še kaj, a to potem, ko odpremo še ostale polnitve, ki sem jih tistega dne pritovoril domov. Vsekakor vino, ki bi ga malce težko umestil med tamkajšnjo siceršnjo klasiko, pa naj bo to samo po sebi dobro ali slabo, zadeva mi je močno všečna, polna, okrogla. Kremasta, pravi Barbi. Die Leidenschaft na etiketi pa označuje eno od linij Martinovih vin. Passion, takrat v kleti prevede Anna, moja nemščina šepa. Strast torej. Se čuti.

Zadnje ure

 
Da ne pozabimo. Morda celo Andreja z drugega konca sveta tole prebere, ko je šla, je bila zadeva, se pravi revija Vino, še pri nas, v naših računalnikih, šlo je za zadnje ure, a vseeno, to jo je živciralo. Dokler ni vse na FTPju tiskarne v Gorici, ni mirna, ostali pa še manj, in samo mimogrede sem ji z enim očesom in polglasno lahko ob odhodu navrgel okoli vogala, naj se ima fajn, sicer si je pa sama kriva če se nima, kdo pa jo je silil na Tajsko, jaz že ne, nikogar ne silim na lepše. Ker me potem med buljenjem v ekran doma žre zavist. Da torej ne pozabimo: revija Vino je v tiskarni.

Ker ji je, kot sem že zapisal, tokrat večino časa prvič posvetila Debora, je name tisto že običajno zoprno prisilno ponočevanje padlo res zgolj povsem na koncu, a se je potem pokazalo, da je bilo ob vsem ostalem še tega malo preveč in je praznik hočeš nočeš res bil dela prost dan.

Na koncu sva, da res ne bo kaj narobe, kljub vsem sprotnim pregledom in uskaljevanju z Deboro vse še enkrat pregledala in ob vsakem pregledu se je našla še kakšna malenkost in sva popravljala in spet pregledovala in vmes sem ji jaz pripravljal še tiste moje fotke, ki jih je umestila v revijo in sva čisto na koncu sva na proofih ugotovila, da bo potrebnih nekaj dodatnih popravkov in potem  je še Jože poslal svojo zgolj pogojno potrditev zadnjega PDFja, Debori je namreč recimo ušla izpod nadzora razmestitev slik sedmih najboljših rencev (in če tega ne bere, tudi še ne ve) in tega takrat že rahlo rdečih oči nisva opazila in se slike niso do potankosti ujemale s  pripadajočim besedilom, kar v resnici pomeni, da je bilo vse narobe. Anita je v tistih zadnjih urah poskajpala, da se popoldan lahko oglasi in prinese knjigo in nekaj se morava še dogovorit in sem ji sporočil, da sem tu, zaključujemo revijo potem moram pa še na klubski piknik ki bo pri Vladotu na Predmeji in bo ob vsakem vremenu in potem nisem šel, ne zaradi vremena, scalo je, temveč zaradi nočne, v katero se je razpotegnil tisti popoldan in je potem Anita sedela in čakala in sedela in čakala in sedela in naslednji dan sporočila, da ji ni bilo prav nič težko, je namreč dobila okrepčilni štrudel in je Barbi za povrh odprla enega Sutorja, knjigo je pa tako ali tako pozabila doma in je ni prinesla in naslednji dan enako, ni pa na to, kar je od revije videla na ekranu, imela nobenih kritičnih pripomb. In Zorana sem moral poklicat, da pride popoldan ko končamo potrdit izbor slik za svojo spletno stran in ga nisem poklical, ker do večera nismo končali in od tam prej omenjena nočna.

Zdaj nas čaka, o tem sem tudi na primeru prejšnje številke že pisal, pregled ozalidov ki to niso in potem še spremljava tiska, poštarjev pa potem pri raznašanju ne spremljamo. Smo pa na revijo naročeni, res smo, in jo dobimo uradno natančno takrat in tako kot vsi ostali.

Miniatura

 

Drugo letošnjo številko revije Vino pridno mrcvarimo, naslovnico smo vam nekje spodaj že pokazali, in tudi sicer jo peljemo h koncu. Hkrati na dolgi rok kadrovsko in organizacijsko in upam da tudi še kako drugače napredujemo, tokrat se reviji namreč prvič meni za hrbtom intenzivno posveča Debora. Jaz ji sicer po potrebi visim za vratom, na trenutke ji priskoči na pomoč še Primož, predvsem pa jo jaz skušam pravočasno oskrbeti s tistim slikovjem, ki je po sili razmer ali kako drugače pač padlo name. O čem drugem še sporočim, tokrat za bolj fotografsko zagnane spodnja malenkost. Miniatura. Nakazuje tudi eno od vsebin. Priložene slike značke morda Debora v reviji niti ne bo uporabila, vidimo danes, posnel sem jo pa za vsak slučaj, potem ko sem opravil s potrebno sliko čisto svežega brancina. Vem, vse skupaj ne izgleda nič posebnega. Dokler pač tega ni treba točno tako posnet. Pofotkat natančno tako, da bo lahko, če bo Debori prišlo prav, slika zaživela brez ozadja. Kot je videti spodaj. Bela značka se mora izrisat na beli podlagi in mora biti zato pač ravno prav siva, recimo temu temno bela, in senca mora povedat, da je značka vpičena. Spodaj sem nasul nekaj peska, na sliki ga seveda ne vidite, lahko bi značko zapičil v kaj drugega, a pesek je bil pri roki in je dal dovolj veliko in dovolj ravno površino, da se papir, s katerim sem ga prekril in skozi zarezo značko vrinil, ni brez potrebe po svoje zgibal. Svetlobno okno je nameščeno tako, da je papir rahlo presvetljen, za odtenek bolj osvetljen, kot značka. Z vrha in rahlo, a ne preveč, proti zadnjemu delu postavljene mini scene. In to je to. Preprosto? Zelo preprosto. Photoshop? Lahko tudi pomaga, a po pravici povedano, sem za kaj takega v preprosto preveč len. Lažje in ljubše mi je fotko korektno posnet, kot neko za silo pripravljeno sliko z računalnikom mrcvarit. In vsaka, tudi takšna slika je odlična vaja za naslednjo. Poleg tega pa: tista druga, rezervna, računalniška možnost mi je na koncu, če s prvo slučajno odpovem, še vedno na voljo. Ni pa prioriteta. Prej rešitev v sili.

 

 

fonda_znacka_1706

L’Etat, c’est moi!

 

Marsikaj se me seveda ne tiče. Kot recimo napoved degustacije vina, ki se jo jako vehementno in trdno postavlja kar vštric dogajanju, ki se je maja 1976 res zapisalo v svetovno vinsko zgodovino. In se me ne tiče, ko se to napovedano zadevo v najboljši maniri rumenega tiska namasti, razvleče in pompozno napihuje. Slednje se pač, vemo, prodaja, dovolj cvenka odtehta vse, vključno s podpisom pod čimerkoli. In prisežem, da se me zadeva ne dotakne vse do tam, kjer se začne meni nič tebi nič z razglašanjem, da bo vina in sodnike za to veletekmo izbrala država. Država? Država. Naša. Za njih, Hrvate, pa njihova. Od časov štirinajstega Louisa, francoskega kralja, ki se ga najpogosteje podpisuje pod zgornji naslov, se je ta pojem očitno silno razvlekel in homeopatsko razredčil in je danes komurkoli na voljo za zasebne potrebe. Dobesedno. Preko te ali one državne meje tako tudi ne more biti težko dobiti frajerja, ki je glede sebe ali nekoga od bližnjih podobnega mnenja kot citirani Louis. In že sta dve državi. In je Dvoboj. In je štof za pisat mastne naslove. Bravo! Ker se taka kozlarija pač mnogo bolj pompozno, resno in kredibilno sliši in bere, kot če bi se pošteno povedalo, da sta recimo kar Jože in Franc, ne pa, prosim vas lepo, država, pobasala po najboljših močeh in z najboljšimi nameni po svojem izboru par naših naj flaš in k mizi poklicala na večerjo še Ivico in Jurico z njunim izborom njihovih naj flaš. Ker lahko ne glede na namen in rezultat pač komaj kdo pričakuje, da bi to lahko bilo bistveno drugače. Samo z državo mi prosim ne mahat. Je ni. Lajf iz Lajf

 

Nek večer smo pred leti, takole sedeli, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in smo se na njegov predlog šli ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju, seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo vsaj osnovno statistično presojo, eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata s tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno.

Nek večer pred leti takole sedimo, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in se na njegov predlog gremo ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju. Seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo osnovno statistično presojo. Eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno netočno, a cilj opravičuje sredstva. Fotografsko pa prijetna degustacija posneta s stojala, samosprožilec ...

Dodatek:
Najavljam svetovno prvenstvo v ocenjevanju rdečkastih vin. Skrbno izbran lanski rose moje najdražje se bo pomeril z enim od prav tako skrbno izbranih dolenjskih cvičkov. Ocenjeval bom podpisani. Svetovnega prvaka bom razglasil ob prvi priliki, zmagovalcu bom verjetno podelil lepo diplomo. Država nima s tem nič.

Vino. Naslovnica. Drugič

 
Sem že pisal, da nam je letos Anita, preden se je spokala v Romunijo, izrisala vse letošnje naslovnice za revijo Vino, a zdaj, ko je medtem že prišla nazaj in sva se z Deboro zaradi prihajajoče številke še enkrat odločala glede vrstnega reda do konca leta in sva imela nekaj različnih pogledov, sva se pa strinjala, da nama nekje vmes obema manjka nekaj zelenega, zaradi poletja in zaradi barv na ostalih treh predlogih. In sem se takoj obesil Aniti še enkrat za vrat in je prijazno izrisala dodatne tri predloge, pojamrala glede čopiča, ki da ni bil čisto idealen, sploh pa ni bil iz veveričje dlake in se barve niso razlivale točno tako kot je želela in dva od predlogov je vzela Debora v razmislek in preverbo in za enega se je potem odločila in smo v studiu ostali potrdili in zdaj jo imamo, naslovnico za to številko in tudi motiva za zadnji dve in tudi s celim kvartetom motivov za letošnje naslovnice sva zdaj z Deboro zadovoljna. Anita pa, upam, tudi.

 

vino_naslovka_02

Ilustracija za drugo letošnjo naslovnico revije vino. Risala Anita Lozar.

Polno

Stekleničenje. Vino v flaše. Zadnja faza, preden se po odležanju začne veselje vinarja s predstavitvami, prodajo, izterjavo dolgov in kar je še takih ceremonij. Svež, nepretenciozen zelen, ki ga je nedavno prvič polnila goriška univerza (UNG), sicer verjetno ne bo namenjen mešanju štren na svetovnem vinskem trgu. Bolj njihovo protokolarno vino. Recimo. Prvi merlotov rose in sovinjon moje boljše polovice podobno. Ne da slednja ne bi želela biti v javni porabi. Niti se ju ne sramujemo. Rose je meni čisto fajn, za razliko od Anite ki bolj prisega na lažji, mehkejši, čist, bolj aromatičen in lepo prepoznaven sovinjon. Poletna vina. Vrt, senčka …
Za naš rose. 20 mm, F/6,3, 1/5 sek, fleš

Za naš rose. 20 mm, F/6,3, 1/5 sek, fleš

Težava je v naši kleti. Ki je ni in država trdi, da tako ne more biti vina, ki pa je. Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Ne glede na to, da pa država dobro ve za naše grozdje. Težavo ima z vmesnim členom ali časom. Očitno. Ali sama s sabo. A to je malo verjetno. Država že ve da ve. Včasih se mi zdi, da sicer ne povsem, a približno takšna je ta logika. Zmešnjava.

Steklenice na polnilno linijo. Za zelen 2008, UNG. 12 mm, F/8, 1/4 sek, fleš.

Steklenice na polnilno linijo. Za zelen 2008, UNG. 12 mm, F/8, 1/4 sek, fleš.

Tako se zdaj s povečano lastno porabo aktivno borimo proti širjenju alkoholizma v naše ožje in širše okolje in za kulturno zmerno pitje vina. Nekaj kartonov na dan po glavi naj bi v poletnih dneh, ko taka vina še posebej pašejo, rešilo težavo. Še sreča, da je večji mladič že polnoleten in bo lahko pomagal. Idrija.

Naš rose. Če po tej sliki še komu ni jasno, da vinu res dobro dene nekaj tednov počitka po stekleničenju, si lahko gre za kazen mirno kokakolo odpret. 20 mm, F/10, 1/8 sek, fleš.

Naš rose. Če po tej sliki še komu ni jasno, da vinu res dobro dene nekaj tednov počitka po stekleničenju, si lahko gre za kazen mirno kokakolo odpret. 20 mm, F/10, 1/8 sek, fleš ali dva.

Sicer je pa pri vsem tem zame še bolj pomembno to, da zdaj moja najdražja potrebuje za svoje vino, etiketo. Ki ji po novem, glede na situacijo, ko uradne analize in podatki seveda nimajo pomena (in bomo na tem lahko še nekaj malega prišparali, hvala) pravi okrasna etiketa. A meni je glede enega ali drugega, v okras ali kar tako, bolj ali manj vseeno. Nastajajoča etiketa, ste verjetno že zaznali, je namenjena hudo zahtevni stranki. Ki se med drugim rine mimo vrste in mi seveda angažmaja ne namerava plačat in to naravnost pove. Menda bova v naturalijah poračunala. Ob večerih. Plačevanje s seksualnimi uslugami ni domena vinske inšpekcije, zakonito pa menda tudi ni. Zajebano. Ne?

Zelen v flaši. Zlaganje v paleto. In potem na zaslužen počitek. Ob dogajanju smo sicer rekli, da bomo s sliko pokazali, kako se pripravlja vsakodnevna malica za študente UNG. 13 mm, F/8, 1/50 sek, 2 fleša.

Zelen v flaši. Zlaganje v paleto. In potem na zaslužen počitek. Ob dogajanju smo sicer rekli, da bomo s sliko pokazali, kako se pripravlja vsakodnevna malica za študente UNG. 13 mm, F/8, 1/50 sek, 2 fleša.

Gugl translejt

Makedonija. Nanese beseda na tele zapise in gre možak pogledat in mu že prej povem, da si bo po moje lahko sicer kako sliko ogledal, meni je sicer tudi to čisto OK, večjega smisla zanj pa, tudi ko bom o njih kaj napisal, ne vidim. Slovenščina.

Bo vseeno malo prebral. Google Translate. Rahlo podvomim v trenutno zmožnost javno dostopne umetne inteligence da dojame in reinterpretira moje izražanje, vzamem seveda kritiko nase, blodim, a recimo. Res zgolj recimo.

Potem par dni kasneje nanese beseda ob kozarčku na Okusih Vipavske na prej omenjeno in Marko, ki nam v najpopularnejši jezik po potrebi pretežno prevaja vinske zadeve, se je pa tozadevno že srečal tudi z mojimi blodnjami, s tem sva na eni brošurici pravzaprav začela, in ki, tako pravi, tudi prebira tele zapise, je bil meni podobnega mnenja. Da zna biti … hmmm, eh, … pustimo.

Je seveda že marsikdo vtipkal v guglov prevajalnik kako zagonetko, tudi sam sem jo, in se potem hahaljal. Tokrat je bilo drugače. Ja šlo namreč do krohotanja. In krohotanja. In krohotanja.

Dragi moji, vaja ena, gugl tja: National service. Nafehtano the Tamar, and now, without a specific purpose, such as exercise, recorded in the studio. Gugl od tam nazaj: Nacionalne službe. Nafehtano je Tamara, in zdaj, brez posebne namene, kot so uveljavljanje, so zapisani v studio. Jaz pred tem vam in potem guglu: Odsluženo. Nafehtano pri Tamari in danes brez določenega namena, recimo za vajo, posneto v studiu.

Vaja dve, gugl tja:Marijan, the lights … not me jebat again with this in us all, we are a serious company, and still go down štengah look, maybe half will be better popravli error, if it lights check Primož this week of work and all the newspaper and gets shipped to drotih will not be go without, check lights on the modem and the piiiiiizda, nobeeeeeeena not burning when we were yesterday, I reset the nohtom hit the switch, electrical appliances work better if they are connected, turn back and deeela …
(Vsaj ime  mi je pustil …)

Vaja tri gugl tja:For us this Akacija beautiful vineyard used for slaughter, and for many, not to be excessively grown, destroy previously, had brought in so essentially pollution, to repel boarders of the roots can be rude annoying, I say from experience, the father-in-law vineyard crops , then it was, under Vipavskem planted on a large white pinot, and later found that the grown chardonnay, the round the two decades since then, among vines planted in the roots Akacija odganjale and they wanted to herbicidom potlačit, I and decided to volunteer and then back to the vineyard winemaking scissors and ščipal, and ščipal and ščipal, until omagale. Or are you simply tired. (V smehu poudaril M. M..) And Tamar (Santomas) a Malmsey, the selection of strawberry, zorjeno in akcaijevih barrels, because of all of these properties now as good Invasia named …

Mu je pa ratalo s Čohanjem po jajcih. Tja sicer ne povsem, (Čohanje after the eggs), nazaj pa, glej ga no: Čohanje po jajcih. Bravo. Kljub temu, dragi moj gugl, se bom po svetu in doma še naprej raje pretežno zanašal nase. Saj za druge ne vem čisto dobro, a vsaj sam sebe včasih razumem. Pa brez zamere!