Prazna flaša: Mavrič, sivi pinot 2006

 

Mavriča (Plešivo, Brda) slabo poznam. Skoraj nič. Enkrat smo sedeli, se pomenkovali in spili njegovo frišno rebulo pri Frankotu v Kobaridu. In to to je bolj ali manj vse. Neopazen. Kot njegova etiketa. Diskretno elegantna. Pogrešam nekaj, kar bi mi jo pribilo v spomin. Nekaj po čemer bi jo znal nekomu opisat v nekaj besedah. Se oproščam. Profesionalna deformacija. Vizualec. Vina si zapomnim tudi po etiketah. In nekatere se z nekakšno anemičnostjo temu zelo uspešno upirajo. A dopuščam seveda tudi, da se to dogaja samo meni.

Izpraznjeno, dokumentirano.

Z užitkom izpraznjeno. Dokumentirano.

Tale sivi pinot je padel prejšnjo sredo, ko sva z Andrejo (lučkar) po mojem, našem, torkovem klubskem obisku kleti Edija Kanteta, preskočenem obisku Škerkove kleti in inšpekcijo osmice v Mavhinjah fotografirala v gostilni na gradu v Kromberku za monografijo o Vipavski. Prej, med delom, plezanjem na stole, prestavljanjem in usklajevanjem flešev, lovljenju Aleša v kuhinji, ponavljanju krožnika … ves čas nič in voda in nič in voda. Nakar na koncu utrujena vseeno kapitulirava pred ponujeno skušnjavo. Aleš zase in za naju prinese tole in kljub pritiskajoči sopari in kljub v steklenico vgrajenim štirinajstim voltom in pol goriva zadeva gladko steče v kozarce in počasi uživamo. Barva za belo vino spodobno krepka, a ne macerirano oranžno rozejasta. Ni lahko, a je mehko, pitno. Ob primernem prigrizku v senčki užitkarsko izpraznjeno. Hvala.

Po resničnih dogodkih

 

Včasih se mi ne da takih poslušat. Gospod iz Brd si je namreč končno vzel čas in v svoj mobi stresel gnev in ta je na moji strani letel ven in sem bil pri tem vljudno vikan, čeprav dotlej od njega nisem bil na tak način spoštovan, in sem mu enako vljudno, torej vikajoč ga, brez oklevanja dal vedeti, da pač ne bomo poslali računa. Potem je zahteval, da naj ne pošiljamo računa. Dogovorjeno gospod, ne bomo poslali. Ker ni zadovoljen s sliko. Ne bomo poslali. On namreč res nikakor ne namerava plačat. Ne bomo poslali. Je vprašal prijatelje, so fotografi in so mu tudi oni potrdili, da si na tisti sliki ni všeč. Ne bomo poslali. Potem sva končno le zaključila. Čisto na koncu mi je pa na dušo vseeno še položil, da naj ne pošljemo računa. Ker ne bo plačal. Si ni všeč.

Posneto sredi marca. Kot prej dogovorjeno, poslano v potrditev. Potrjeno. Slika je OK. Vse so OK. Uporabljeno na sejmu. Zdaj, sredi maja, ko je poklical, slike verjetno ne potrebuje več. Si ni všeč.

Poklonim gospodu rade volje toliko, kot mi ne bo plačal. Že zato, ker me je še nečesa naučil – naslednjič bom prej poskrbel zase: ne bo nobenega pljuvanja, če si bo kak gospod model kljub dogovorjenemu celemu dopoldnevu odtrgal za fotografiranje zgolj nekaj minut, namenil za rekvizit eno steklenico vina in mi po vsakem drugem škljocu povedal, da se mu mudi in da bo ena slika pa že morala biti dobra. Kar pomeni, da si bo na njej všeč.

Potem smo, hja, gospodu poslali račun. Po pomoti. V skladu z enim od Murphyjevih zakonov. In ko smo ga poklicali, da naj ga vrže v smeti, je še opozoril, da naj ne pošiljamo računa. Ker ga ne namerava plačat. Si ni všeč.

Neakacija

Robinia pseudoacacia L. Jesen. 105 mm, F/13, 1/8 sek, fleš.

Akacija. Heh ... Robinia pseudoacacia L. Navadna robinija. A pri nas znana kot akacija. Jesen. 105 mm, F/13, 1/8 sek, fleš. Precej te motivike sem si posnel za nastajajočo monografijo o Vipavski. Morda uporabim.

Akacija. Kao. Sem za tale zapis čakal, da na veliko zacveti in bom lahko tudi še fotografiral. Ko zacveti, in to je še preden povsem olista, je tam, kjer jo je dovolj in to ni redko, od daleč ena sama svetla zelenkasta čipkarija s temnejšim vejevjem prepletena. Ko pa so beli slapovi grozdičastih socvetij svoje vonjave po dolini najbolj razsipali, tega znese za par močno dišečih dni, ne povsod povsem hkrati, v grobem pa le, sem bil precej bolj južno, kjer sem sicer tudi videl to inkriminirano drevje. Zdaj, ko sem nazaj, po dolini že snežijo njeni osušeni cvetni listi. In sem se njihovim pršičastim kupom in preprogam na ovinkastem klancu s kolesom raje izogibal kot preverjal oprijem s cesto. Potem sem skočil cvetje na Kras iskat za sliko, Kras je namreč glede tega rahlo za časom, kak teden za nami.

Pri nas tale akacija lepo služi za vinogradniško kolje in še za marsikaj, ni je treba pretirano gojit, prej zatirat, je prinešena in je tako v bistvu onesnaženje, zaradi odganjanja iz korenin zna biti nesramno nadležna, povem iz izkušenj; si je tast nasadil vinograd, takrat je bilo, ko so po Vipavskem na veliko sadili beli pinot in kasneje ugotovili, da je zrasel chardonnay, na okroglo sta dve desetletji od takrat, potem so med posajenimi trtami akacije iz korenin odganjale in so jih hoteli s herbicidom potlačit, pa sem se odločil in se javil in se potem vračal v vinograd z vinogradniškimi škarjami in jih ščipal, in ščipal in ščipal, dokler niso omagale. Ali pa so se me preprosto naveličale. In je Tamara (Santomas) svojo malvazijo, jagodni izbor, zorjeno v akcaijevih sodih, zaradi vseh teh lastnosti zdaj kar lepo Invasia poimenovala.

Robinia pseudoacacia L. Pomlad. 105 mm, F/13, 1/125 sek, 2 fleša. Lahko bi posnel tudi drugače, pri dnevni svetlobi, a želel sem ločiti teh nekaj listov in cvetov od ozadja. Predvsem zaradi jasnosti prikaza.

Robinia pseudoacacia L. Pomlad. 105 mm, F/13, 1/125 sek, 2 fleša. Lahko bi posnel tudi drugače, pri dnevni svetlobi, a želel sem ločiti teh nekaj listov in cvetov od ozadja. Predvsem zaradi jasnosti prikaza.

Cvetovi, socvetja, so užitna. Preverjeno. In polna medu. Menda. Tako piše. Wikipedija. V mojem spominu sicer med od vekomaj in še vedno čebelice in ne rožice pridelajo, a mi se staramo, časi se spreminjajo in kaj se ve, mutacije, genetika, Černobil, GSO, … Indija Koromandija je očitno na dosegu roke, nič pa ne piše, a če se ji še mleko iz listja cedi … Morda bi se dalo tako tudi jagode pripravit, da bi kar jogurt pridelovale. Bom hvaležen za morebiten namig. Čeprav sadnih jogurtov niti ne občudujem. Zaenkrat pa moram priznat, da sem imel pri nabiranju nežno pozerskih akacijevih cvetov neumno in rahlo nerodno roko in sem jo, roko, prinesel domov rahlo opraskano. Zaradi akacijevega trnja in morda tudi nekoliko zaradi posledic predhodnega obiska vinske kleti Edija Kanteta. Nabrano cvetovje je očitno še zelo stare sorte in je dišalo, ni pa medu pridelovalo. Cvetni prah ja, in medičino tudi, a to pač ni to. Kapljice medu medu nisem izcedil.

Je pa tudi tako, da tale naša akacija sploh ni akacija. Zato na začetku tisti balkanski kao. Robinia pseudoacacia L.. Robinia po Jeanu Robinu, ki je kot dvorni vrtnar Henrika IV. in Ludvika XIII. okoli leta 1600 je prejel iz Severne Amerike nekaj semen neznanega drevesa in jih posejal na svojem vrtu v Parizu. Naša je torej tale neakacija približno natančno toliko kot sta naša koruza in krompir. Se pravi, da je in ni. Pseudo je neprava. Acacia je pa akacija. Neprava akacija je med drugim tudi njeno naše ime. Ali navadna robinija. Kot je komu ljubše. Akacija je pa tisto, kar nam prodajajo kot mimozo. Mimoze so pa nekaj tretjega. Vse troje je pa med seboj v tolikšni žlahti, kot jaz z gorilami, šimpanzi in orangutani. Pavijani so pa recimo glede tega že dlje. Za tole nastalo zmedo je verjetno vsaj deloma kriv že Carl Linnaeus. Me zanima, kako bi bilo, če bi obratno od tega, kar je storil, eni od akacij rekel neprava robinija. Accacia pseudorobinia. Recimo. Ali če bi zadevi rekel Robinia vulgaris. Navadna robinija. Recimo. Pa ni.

Akacija. Pri nas znana kot mimoza. A prave mimoze so drugačne. Posnel v Istri, zgolj dokumentarno. 105 mm, F/8, 1/500 sek.

Akacija. Pri nas znana kot mimoza. A prave mimoze so drugačne. Posnel v Istri, zgolj dokumentarno. 105 mm, F/8, 1/500 sek.

Potem se nam je, domenevam, vse skupaj sfižilo, robinija je zbezljala, ker je bila našim prednikom za kolje in med in sode in drva na voljo samo ta, neprava akacija, in se je marsikaj od nje dalo lepo ponucat in so jo vzeli za svojo. In ker prave akacije ni bilo ali pa so ji rekli mimoza, je robinija namesto akacije akacija postala. In ostala. Pa ližemo še dandanes akacijev med in ne med neprave akacije in imamo po brajdah akacijeve kole in v kleteh akacijeve sode in cvremo v teflonskih ponvah akacijeve cvetove. Kao.

Nekaj od zgornjega in še precej drugega sva morala in tudi sva z Matjažem Mastnakom v zgoraj omenjenih časih sajenja tastovega belega pinota iz glave vedeti na enem izpitu, jaz sem potem izkoristil pravico in sčasoma nekaj detajlov spravil v pozabo, on pa ne ali pa si jih je moral nekoliko pred mano nazaj priklicat in sem to vedel in izkoristil in sem ga pred kratkim poprosil in mi je nekaj teoretičnih dejstev za dopolnitev mojih praktičnih izkušenj za ta zapis poslal. Hvala. In se je slučajno in morda v zameno potem še isti dan oglasil na kozarec vode. Ni bil bog ve kak strošek.

Izdelava akacijevih kolov za vinograd. 10 mm, F/11, 1/25 sek.

Izdelava akacijevih kolov za vinograd. 10 mm, F/11, 1/25 sek. Tudi ta fotka je iz serije, posnete za monografijo o Vipavski.

Preprosto

Zamuda. Včasih je preprosto preveč vsega in potem od tega zaenkrat nič časa za tele pisarije. A bo. Evo, včeraj sem v studiu nastavil rešitev enega naših večjih problemov. Morda največjega. Trenutno zanesljivo največjega. Sem enemu večjih in referenčnih naročnikov preprosto povedal, da se tako ne gremo več. Saj sem dopovedoval že prej, predlagal rešitve, a dotični nič. Nič. Nič. Popolnoma nič. Dialog z zidom. V nekaj letih smo natančno nikoli dobili materiale pravočasno v delo, in vse to je potem podiralo domine in posledice so se seveda čutile in je že prekipevalo in sem dolgo razmišljal in preigraval kombinatoriko in včeraj sem preprosto odposlal, da so pač za prihodnjič spet zamudili in da se zdaj in odslej začnemo pogovarjat ko bomo imeli vse v rokah. Bodo posledice. Vem. A svet mi je kljub temu takoj spet lepši. V zraku mi bo nekaj časa viselo le še, zakaj za vraga tega nisem zgodil prej. Mnogo prej.

Brez besed. Ko je šofer nekje okoli Kavadarcev, Makedonija, ustavil avto, da bi posnel žival, ki nam je prečkala pot, sem za šalo rekel Primožu, da jo bom počil kar s fish eye objektivom, ki je bil ravno na aparatu. In sem jo res. Malo je bilo treba pri miru ležat v pesku sredi kolovoza, da se me je navadila, potem je počasi odmarširala po svoje. 10,5 mm, F/9, 1/90 sek.

Brez besed. Ko mi je šofer popoldan nekje okoli Kavadarcev, Makedonija, ustavil avto, da bi posnel oklepnico, ki nam je prečkala pot, sem za šalo rekel Primožu, da jo bom počil kar s fish eye objektivom, ki je bil ravno na aparatu. In evo, sem jo res. Omenjam, ker bi jo s teleobjektivom lahko posnel bolj od daleč. Tole je pa zeloooo od blizu. Je bilo treba zato nekaj časa mirno odležat v pesku sredi kolovoza, da se me je navadila, potem jo je počasi spet mahnila po svoje. 10,5 mm, F/9, 1/90 sek.

Odsluženo

 

Prejšnji petek. Pred prazniki. Šmarje. Nad Koprom. Peljem še Andrejo, potem se imava zglasiti na Nepozabnem večeru revije Vino, Vinakoper, prej mi bo pa za lučkarja. Sicer tudi zaradi revije, jasno. Klet Santomas.

Odsluženo. Nafehtano in posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek, 3 fleši. Eden je osvetljeval glavni motiv, drugi svetlobo ozadju, tretji od zadaj tolplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat.

Odsluženo. Nafehtano pri Tamari in danes brez določenega namena, recimo za vajo, posneto v studiu. 105 mm, F/18, 1/125 sek. Trije fleši, eden je klasično osvetljeval glavni motiv, drugi dodal nekaj svetlobe ozadju, tretji od zadaj toplo dosvetljeval zamaške. Zamaški po letih bivanja v steklenem vratu steklenice postanejo lepo zglajeni, svetlobo znajo prav zoprno odsevat. Lahko pa to tudi čisto dobro izgleda.

Dospeva na sekundo natančno, torej pol ure prezgodaj, in lahko v miru nekajkrat izmenično poskusim nov letnik malvazije in rozeja. Malvazija nekako po pričakovanjih, všeč, za rose imam pa vtis, da je od izrazite začetne všečnosti refoškovega vonja in barve prejšnjih letnikov pomaknjen bolj na jezik, resnejši, polnejši, bolj zaokrožen. Ugibam, da nekoliko proti merlotu. Nisem pa vprašal. Všeč. Teče. Je pa tudi, ravnokar napolnjen, še rahlo premlad za resnejše sodbe. Počakajmo kak mesec.

Naj bi sicer to kletarji dogajali, tako pravijo zase, ko čakajoča vina dotrajajo zamaške in verjetno vsaj tisti resni to res počnejo, nisem pa pogosto omenjane zamenjave zamaškov pri arhivskih vinih še nikoli videl. Potem se je sicer izkazalo in tudi razumljivo in predvidljivo je, da prav dosti ni videti, steklenico se pač odpre, to znamo in poznamo, vino se po potrebi zaščiti z žveplom, analiza je glede tega seveda narejena že prej, potem pač enako kot z novo steklenico: nov čep. Rešeno.

Tamara. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počsa pa z andahtjo, bi rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Tokrat izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Tamara Glavina. Dožveplanje. Za naslednjo dekado. Počas pa z andahtjo, bi morda rekli včasih. In je bilo ali pa ne. Dandanes raje prej izmerjeno. 20 mm, F/9, 1/8 sek. Fleš z odbojem od stropa.

Je pa po drugi strani to tudi prilika, da se vino poskusi in, če mene vprašate, zna biti to zanimivejši del dogajanja. Smo seveda ga. Inkriminirani refošk Antonius 1999, katerega je gospod Ludvik umaknil pred kupci, ko so mu v San Franciscu 2002 prisodili s srebrno medaljo. Poskusili. Pili. Pri mizi. V kleti so se odločili, da je to hkrati lepa priložnost, da se na mizi enako zgodi še z enim od preostalih rehoboamov Grande Cuvée 2000. Prvooštevilčenega od 144 je dobil v dar prejšnji papež. Za zadnjega se pa še ne ve.

Rehoboam je sicer zanesljivo težka naloga za enoročno elegantno točenje. Je sin kralja Salomona, vnuk kralja Davida, v vinskem svetu je štiri in pol litrska steklenica. Burgundska ali šampanjska. V Bordoju je pa to potem jeroboam. Kar pa, mimogrede, gremo spet nazaj, med šampanjci in burgundci pomeni 3 litre. 4 flaše. No, vsekakor je bil naš rehoboam v primerjavi z navadno flašo (bottle) kar obilna zadeva. Za karton šesterček običajnih buteljk, trije magnumi naenkrat. Lepše, počasneje, naj bi se vina starala v večjih flašah, imam nekaj presenetljivih izkušenj s tem, potrjujem. Od razlag me pa ni še nobena povsem prepričala.

Refošk Antonius 1999. Ali pa Grande Cuvée 2000. Kdo bi zdaj to vedel. 20 mm, F/8, 1/30 sek, fleš.

Refošk Antonius 1999. Ali Grande Cuvée 2000. Kaj pa vem ... Vsekakor v degustacijskem prostoru kleti Santomas. Ob špargljevem prigrizku. Kako naj jim, namreč divjim, temno zelenim rečem da so beli, da so beluši ... 20 mm, F/8, 1/30 sek, 2 fleša.

Kar se vina tiče, je bilo potem zanimivo poslušat mnenja, dve vini, dva letnika, nekaj osebnostnih sodb, nekaj poskusov objektivizacije, nekaj strinjanja z oceno, da bo Antonius z novimi zamaški gladko preživel namenjeno mu naslednje desetletje. Mu privoščim. Ugibal pa glede tega nisem. Tiste tri četrtine primerov v katerih vinu dovolj dobro določim prihodnost se mi zdi premalo za resno razpravo. Za primerjavo: če napovem, da bo jutri enako vreme kot danes, bom zadel 60 do 70 odstotno. Jasno? In imam pogosto občutek, da je večina ostalih vinskih modrovalcev pogosto na zelo podobnem rezultatu. Se zato raje vidimo čez deset let. In poskusimo.

Vini danes? Antonius bolj karakteren, samosvoj, intriganten. In še vedno saden. Refošk. V Grande Cuvéeju mu delata družbo merlot in cabernet sauvignon. Ga pomakneta bolj proti svetovni vinski klasiki. In povsem drugačen letnik. Deluje bolj zrelo, zaokroženo. Mehkejši. A oba všečna, pitna. Z zgodovino in prihodnostjo.