Čohanje po jajcih

Dolgcajt. Večinoma. Nihče kriv. Razen mene, ker pač to počnem. Skrbim, da se pri prvem tisku nove vinske etikete izcimi čimbolj tisto, kar hočem. Ker ni vse povsem predvidljivo. Ure čakanja, da nekdo po moje opravi svoje. Recimo tiskar. Da mi potemni barvo. Recimo. Vsega skupaj pogosto v celem dnevu zgolj nekaj minut mojega dela, odločitev, napotkov, zahtev, sprememb. Minute, ko včasih lasje stojijo pokonci. Meni. Tiskarju. Obema. Komercialistu. Vsem … Švic greje po hrbtu, možgani delajo. Menda. Potem spet berem časnik, čakam, si grem kupit vodo, štejem kaj nepomembnega, čakam, grem odtočit, čakam. Fotografiram. Kar tako, brez potrebe. Kadar s tem ne motim.

Tisk. Stroj, zaradi katerega večino naših etiket tiskamo v Ptujski tiskarni. Offset na roli. Natančni odtisi rastrov tudi na hrapavih papirjih. 13 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

Ptujska tiskarna. Tisk. Stroj, zaradi katerega večino naših etiket tiskamo tam. Offset na roli. Natančni odtisi rastrov tudi na hrapavih papirjih. In bili so prvi, ki so mi šli na roko pri izbiri papirjev. Potem so se temu prilagodili tudi drugi tiskarji. Prej si dobil tri, štiri različne papirje in to je bilo vse. Potem sem jih prepričal, pristali so da mi naročijo nekaj drugačnega, novega. In je steklo. Naslednje leto so mi še sami dali bianco možnost, da jim po moji želji izberem še tri druge papirje, ki jih bodo nabavili, ne glede na to, ali bom tiskal nanje ali ne. 13 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

V torek tako rose Sveti Martin. Stegovec. Sprednja, pravzaprav štiri sprednje, tri barve in folija, potem še zadnja etiketa, dve barvi. Preveriti, uskladiti. Med sabo in z barvo steklenice, vina. Peter bi moral biti tu z mano, da pogleda zase še on, pa mi po mejlu dan prej sporoči: “jutri žal ne morem – gužva v službi(-ah) … Zaupam, da bo vse 100 %!” In če ne bo? Ali če po moje bo, po njegovo pa ne bo? Čakam. Fotografiram. Detajlčki. Priflikani spodaj. Previdno. Srajca ima blazno afiniteto do tiskarske barve. Fizična privlačnost. Hlače tudi. Pravzaprav nepojasnjljiva privlačnost do vsake vrste umazanije. Že od mojih mladih nog. Problem je v tem, da se Barbi s tem po mnogih letih še vedno ni sprijaznila. Skušam pazit, a pri makro fotografiji si blizu, tako prekleto blizu.

 

Odpadek. Izsekane etikete gredo vinarju, okoliški papir se loči od njih. Na sliki detajl. Rob. Videti je odstranjeni višek papirja z odtisnjeno folijo in barvo. 105 mm, F/7,1, 1/50 sek.

Barva. Črna. Tiskarska. Razmazana po alumnijasti plošči. Da se potem lažje očisti. 105 mm, F/6,3, 1/10 sek.

Za ostala njihova vina smo se čohali lani, nekaj kozmetike za več elegance naredimo letos še na eni seriji etiket, a je povsem predvidljivo in bodo to rešila tiskarna brez moje fizične prisotnosti.

Detajl z etikete. Sveti Martin. Lepo je v pasu ostrine videti, kako je slika sestavljena iz drobnih pikic. Iz večjih, kjer je temnejša in iz manjših, kjer je svetlejša. Delna rozeta, ker sta uporabljeni dve barvi. Določen odtenek modre in črna. 105 mm, F/4,8, 1/25 sek.
Detajl z natisnjene etikete. Sveti Martin. Lepo je v pasu ostrine videti, kako je slika sestavljena iz drobnih pikic. Iz večjih, kjer je temnejša in iz manjših, kjer je svetlejša. Delna rozeta, ker sta uporabljeni dve barvi. Dupleks. Določen odtenek modre in črna. 105 mm, F/4,8, 1/25 sek.

Sebe težko takole fotografiram. Na sliki izpred dveh let prvi tisk etikete še na starem stroju spremlja tudi Debora. Je do tiskarja še bolj pasja od mene. 15 mm, F/8, 1/3 sek, fleš.

Sebe seveda težko takole fotografiram. Čeprav se verjetno tako ali tako ne bi. Fotografiral. Na sliki izpred dveh let prvi tisk neke druge etikete še na starem stroju spremlja z mano tudi Debora. Je do tiskarja še bolj pasja od mene. Nekdo pač potem etikete plača. In z njimi podpisuje svoje vino. Ni hec. 15 mm, F/8, 1/3 sek, fleš.

Prazna flaša: Avin, pinela 2007

 

Osmica
Napeljalo se je na to spodnjo flašo v petek, ko je dopoldan Andreja poskajpala, da Andlovic (Gradišče nad Vipavo) prihodnji teden odpira letošnjo pomladno osmico. Od petka 17. aprila do nedelje 26. aprila. Si gremo v tistih dneh tradicionalno tja prste obliznit. Ni za snobe. Ni nasmeškov v roza celofanu, ni postrežbenega teatra, ni visokih in tankih Riedlovih ali Spiegelau kozarcev. Ni kokakole, ni pomfrija. Za slednjega sicer ne dam roke v ogenj. Ker sem, kar se priloge tiče, na zelju in repi. Kmetija. Domače. Pristno. Okusno.

avin_andlovic_osmica_4541

Osmica. Meni pinelo v glažek. 15 mm, F/5,6, 1/25 sek, fleš. Zapisanih 15 mm mi je včasih pomenilo fisheye objektiv. Ribje oko. In mi ga bo spet, če preidem na full frame fotoaparat. Je pa kljub vsemu na sliki kozarec rahlo zvit.

Pinela
In dobro vino. V majhnih, premajhnih, pecljatih gostilniški glažkih. Toleriramo. Jaz sem tam na pineli. Zakon. Avin je prva, ki mi pade na pamet, ko nanese nanjo. Potolažim hitro tisti petek Andrejo, osmica bo namreč šele čez dneve, hladim pa eno pinelo Avin 2007 in po kosilu, po šihtu, tudi tedna je konec, si jo odčepimo. In ker to tu zdaj pišem, pomeni, da jo izpraznimo. Primož si jo obeta nabaviti vsaj en karton, Andreja enako. Ker je zmanjka vedno, ko pride pod roke. Eno tistih vin, ki se jih da zapomnit in potem tudi na slepo prepoznat.

Avin pinela 2007

Avin, pinela. Prazna flaša dokumentirana kar pod svobodnim soncem, pod lučjo beraško, brez fleša.

Med meni znanimi, v nedeljo sem jih na Planini poskusil … hmmm … okoli dvajset, par res dobrih, mi je ta pinela najbolj sadna, izrazita. In je pitna. Prijetna. Potegne. Ne pretvarja se, da je več kot je. Noče biti chardonnay. Lega, pravi Franc, lega, pravi v nedeljo na Planini Tomaž Fabčič. Kratka hladna maceracija za aromo, inoks. 12,5 %. Še eno, prosim!

Josko. 20 mm, F/7,1, 1/20 sek, fleš.

Josko. 20 mm, F/7,1, 1/20 sek, fleš.

Zdrava kmečka pamet
Sicer pa jo, tole pinelo, spremljam od letnika do letnika odkar je Franc prišel k nam, etikete so se mu gubale, krivil je tiskarja, razložil sem mu kako in kaj, in lahko povem rade volje vse to tudi vašemu oblikovalcu, pa se je kasneje izkazalo, da bi Franc menjal tudi to, ne samo papirja za etikete in pove čez čas, da mu je prejšnji rekel, da bo pri nas drago, precej dražje kot pri njem in se je Franc po kmečko odločil, da mu nič ne koristi, če je poceni in ni učinka. To že ima. Ko je naokoli povedal, da mu delamo novo etiketo, se je ustavila vsa prodaja, vsi so čakali in celo nas klicali, naj pohitimo, vino da je dobro ampak s staro etiketo se ne gredo več. Smo jo naredili preprosto, prepoznavno, enostavno, prilagojeno lepljenju na roke, res nismo komplicirali, pustili smo še pot za naprej, tudi slabo sem ga poznal, nisem vedel do kam lahko grem, nakar sem videl, da sem imel zelo proste roke. Pove, da zdaj prodaja in da gre v promet vse kar ima dobrega. Pravzaprav delamo zdaj že s sinom. Joško.

Izzvano

 
Izziv mi je bil vržen v komentarjih.
Vipavc:  … zanima me kako ti kot fotograf in estet vidiš te stvari skozi tvoj objektivŠlo je za količke. Stavbno železo. Tam, med komentarji, ne morem, ne znam s sliko povedat. Zato to tu.

Preširoko
Potem sem dolgo pametno gledal v strop, prebelit ga bo treba in luknjo zagipsat, delal sem se modrega in sem zastavil na široko in globoko, pogledal recimo med drugim, ali je morda kaj o tukajšnjih kowcih pred 165 leti Vertovec ali Vrtovec v Vinorejo zapisal (in ja, je!, sem si iztipkal od črke do črke in sem tudi potem njegove takratne zh-je v č-je in nekatere s-je v z-je popravil in še par takih in se mi zdaj skoraj razumljivo bere) in sem brskal dalje, Rohrman in Dular tavžentdevetstopetega nista recimo zapisala o tem nič, in me je udarilo, da zna nastati kljub slednjemu vsega tega za tokrat in zame čisto preveč.

Estet?
Gremo torej raje nad tele naše kowce kar naravnost. Tudi tistega esteta bom izpustil, spolzko je. Poleg tega: estet je „kdor ima razvit čut za lepoto in vse vrednoti s stališča lepega“ (SSKJ). Zaradi vsebujočega VSE se tudi elegantno znebim te etikete, z zmernim poznavanjem sebe in s potrebno odgovornostjo do estetike se nimam za takega.

S fotoaparatom
Ostanem torej s fotoaparatom, Zapisal si, Vipavc, … kako ti (torej jaz) kot fotograf …  hmmm … kako vidim, ja … štala … Odvisno. Sam si tudi za tisti vprašljivi kowc v komentar napisal: fotografija pa je seveda DOBRA (poudaril M. M.). Ne bomo zdaj niti glede DOBREGA šli v širine, globine ali na spolzko, nimam časa, ne znam, lahko zmanjka sape, če ne za to, pa zaradi tega za kaj drugega, a bistvo si kljub nedefiniranosti dobrega zadel kar sam. Dobro sliko (karkoli torej že to pomeni) se da posneti tudi na smetišču. V nekaterih pogledih še lažje. Ni pa to običajno potem razglednica. Nekje zadaj se skriva namen. Kontekst. Lep prizor ni tudi že dobra fotografija. In obratno. Oziroma nasprotno.

Torej naravnost:

Lesen kowc
Imam jih cel kup. Tole je eden od njih. Že na koncu svoje vloge, vinograd izkrčen. Kowc ležeč na tleh, čakajoč kdovekaj. Morda peč.

Odslužen. 105 mm, F/7,1, 1/350 sek

Odslužen. 105 mm, F/7,1, 1/350 sek. Slap, Vipavska dolina. Mimogrede: Slap premore pri nas največ vinogradov na prebivalca. In temu primerno nemalo vinogradniškega kolja.

Betonski
Nimam. Pravzaprav imam, na Štajerskem niso redki. Nimam pa nobenega posnetega kot samostojen motiv. Ali pa se ga ne spomnim.

Pocinkan
Podobno stanje kot pri betonu. Nimam samostojnega motiva. Morda kot tehničen detajl. Lahko pa ga naredim. Posnamem.

Kamnit
Kot zanimivost. Ni pogosto, se pa najde. Pa ne pri nas. Je jasno, da ni kar vsaka skala primerna.

Sem najprej misli, da so les prefarbali z nečim čudnim. Impregnirali. Vprašam s čim in zakaj in potem zabodeno gledam na pobočju na reko Douro (Quinta do Crasto, Portugalska) v kamnito kolje. Tega na sliki sem potem posnel na posestvu Casa das Torres. 105 mm, F/9, 1/320 sek.

Sem najprej misli, da so les prefarbali z nečim čudnim. Impregnirali. Vprašam s čim in zakaj in potem zabodeno gledam lani na pobočju nad reko Douro (Quinta do Crasto, Portugalska) v kamnito kolje. Tega na sliki sem si potem pribeležil na posestvu Casa das Torres. 105 mm, F/9, 1/320 sek. S fotografskega stališča seveda nič posebnega.

Brez
O tem je tudi pisal Vertovec. Ali Vrtovec: Dalmatini nič ne pervezujejo obrezanih tert pritlične reje, tudi ne njih mladja; odrašene mladike prekrešentano poležejo nekoliko, in grozdje s perjam pred soncam zakrivajo; če grozdje kake mladike preveč na tleh sloni, jo s kakim poldrugi pedanj dolzim lesam podpro, de grozdje ravno na tleh ne leži. Dobro so jo zmislili, – kje bi se pa tudi za les ke tertam previdili? Njih gojzdi so že zdavnej zginili, in njih bele gore kažejo gole rebra; taka le se tudi nam piše!

Plavac mali, Hvar. Trta brez opore. 50 mm, F/14, 10 sek, osvetljeno z umetno svetlobo.

Plavac mali, Sveta Nedelja, Hvar, Hrvaška. Trta brez opore. Počasi izginjajoč motiv. Tudi tam prehajajo na drugačne vzgoje trt. 50 mm, F/14, 10 sek, umetna svetloba


Železen

S takim ali zaradi takega kowca smo tole začeli. Enega sam takrat že pokazal. Pa vseeno, še eden. Tokrat proti njegovim temeljem, ki pa si dovolj nizko, da jih na sliki ni videt.

Oporni količek za trto. Stavbno železo. Ptičja perspektiva. 105 mm, F/9, 1/200 sek. Za manj izkušene: po globini je ostrega milimeter ali dva. Ni zelo komplicirano, ni pa tudi tako enostavno, kot morda izgleda.

Oporni količek za trto. Stavbno železo. Ptičja perspektiva. 105 mm, F/9, 1/200 sek. Iz roke. Za manj izkušene: po globini je ostrega milimeter ali dva. Ni zelo komplicirano, ni pa tudi tako enostavno, kot morda izgleda. Ali drugače povedano, bolj naravnost: sploh ni tako enostavno stoje sklonjen nad motivom neguncat se niti za milimeter in hkrati pazit na kompozicijo in biti čimbolj pravokoten na zgornjo ravnino kowca. Trik? Serija slik. In upanje, da vsaj ena uspe.

Kar se fotografije tiče, torej nimam glede odnosa do različnega kolja kaj zelo pametnega povedat.
Samo z očali pa, recimo kolesarsko po Vipavski: betona meni po vinogradih raje ne, zarjavelo železje je tanko, preide kar hitro v dobro maskirno barvo in tudi sicer se ga uporablja pri nizkih vzgojah in trtina bujnost vse to tudi še dodatno skrije, danes so pač taki časi, razmeroma sprejemljiv kompromis, pocinkan pleh mi bolj udari v glavo od inkriminiranega narebrenega rjastega stavbnega železja. Les pa seveda ja. Jasno. Klasika. Če ostanemo pri tem.

Lahko se pa seveda tudi trte k lesenim kolom, k ta lepim, ne struženim ali kvadratno požaganim, k celim ali klanim, običajno rahlo zvitim, starim, od let olupljenjenim, zlizanim, osivelim, poveže po današnje, s plastiko. Sic!

Kar spet še ne pomeni, da fotograf tam ne pride na svoje.

Moderno. 105 mm, F/9, 1/40 sek

Moderno. 105 mm, F/9, 1/40 sek. Še en primer bližinskega posnetka z razmeroma odprto zaslonko. Lepo se vidi, kako malo je pravzaprav ostrine po globini. Milimeter, dva. Vse ostalo je v zbrisu.

Torej? Odvisno. OK?

Revija, 2009, druga številka, prvič.

Redakcijski sestanek …
… je bil včeraj za naslednjo in okvirno tudi za še bolj naslednje številke revije Vino po sili razmer delno dopisno in delno telefonsko izpeljan, ker je Jože sporočil, da boleha in da ga ne bo in smo potem na šest oči in na daljavo premlevali predloge, preverjali nekatera nova dejstva po telefonih in si dopisovali. Nekaj piscev je že dobilo pisanje v delo, fotografov še nismo razporejali, bo pa vsaj tisto, kar verjetno pade name, spet pestroooo.

Vinakoper. Bo Nepozaben večer.
Ne bom za zdaj dosti glede vsega tega razlagal, cel kup zadev je še v dogovarjanju in usklajevanju, in se beremo tukaj sproti, se je pa medtem doreklo Nepozaben vinski večer v kleti Vinakoper in smo lahko tako včeraj pripravili in razposlali najavo, če je kdo spregledal ali ne dobiva obvestil revije Vino: uživali boste lahko za nazaj v Kopru v petek, 24. aprila (intervju z Iztokom Klenarjem je bil v reviji že leta 2006, ko Nepozabnih večerov še ni bilo), za prijave pa so trenutno kratka navodila na voljo tudi na spletišču revije Vino. Večini že znan namig: običajno se je treba kar podvizat za prosta mesta. Jutri!!!

Iztok Klenar. Pri manjših kleteh zasebnih vinarjev se ve, kdo je frontman, pri večjih, ki pri nas v svetovnem smislu niti niso bog ve kako gromozanske, pa včasih to ni tako jasno. V kleti Vinakoper glede tega vsaj po vinski plati ni dvoma: Iztok Klenar. Posneto za intervju, ki smo ga v reviji Vino objavili leta 2006. Večino materiala smo posneli v kleti, nekaj bolj sproščenih slik pa ob njihovem vinogradu na Debelem rtiču. Med njimi tudi to sliko, ki je v intervjuji pokrila naslovni dve strani. 105 mm, F/7,1, 1/750 sek.

Iztok Klenar. Pri manjših kleteh zasebnih vinarjev se ve kdo je frontman, pri večjih, ki pri nas v svetovnem smislu niti niso bog ve kako gromozanske, pa včasih to ni tako jasno. V kleti Vinakoper glede tega vsaj po vinski plati seveda ni dvoma: Iztok Klenar. Posneto za intervju, ki smo ga v reviji Vino objavili leta 2006. Precej materiala smo posneli v kleti, nekaj bolj sproščenih slik pa, ko smo se že malo bolj spoznali in navadili drug na drugega, ob njihovem vinogradu na Debelem rtiču. Med njimi tudi to sliko, ki je potem v reviji pokrila naslovni dve strani intervjuja. 105 mm, F/7,1, 1/750 sek.

Jedli seveda ne bomo štajerske kisle juhe, ne ker bi o njej imeli slabo mnenje, temveč zato, ker smo na obali, se vam že svita? Čisto na koncu smo glede Nepozabnega večera včeraj dobili še Iztokovo osebno potrditev, nismo pričakovali, da se to ne bi zgodilo, pa vseeno, iz previdnosti smo čakali in zdaj lahko zapišem: v kozarce dobimo tudi kaj iz skritih kotičkov kleti, omenjeno je bilo tudi nekaj starejšega od naše države, zna biti zanimivo, ne povem natančneje … Lahko pa kot edini udeleženec vseh Nepozabnih večerov mirno namignem, da smo imeli doslej na Nepozabnih večerih z zrelimi vini kar precej sreče, vrh takih vin na naših Nepozabnih pa zaenkrat po moji presoji še vedno zaseda Čotarjevo mešano belo 1980. Pridelano v Jugoslaviji, smo mu označili na obešanki. Se mu jih je pa nekaj drugih starin na teh večerih ker tesno približalo.

Polh

Rišem jim polha. Včasih. Notranjsko-kraškim novicam. Njihova maskota. Kadar ga, običajno ilustriram kako sočno iz črne kronike. Recimo danes. Dobim kroniko, cel spisek, izberem tri, sporočim to pred kosilom Primožu, mi poskajpa OK, a bo šele zvečer vedel, ali bo sploh prostor (kar ne pomeni, da bom smel, temveč da bom moral risat, razen če ne bom mogel) in zvečer iz zgornjega nadstropja sporoči, da JE prostor, še enkrat pogledam one tri in izberem eno od njih, in začnem risat, mi zažmrka skajp, ne bo prostora, bo oglas, gnar je gnar, in mi ni treba risat, jebenti, sem že skoraj končal, … vseeno zaključim, bom pa vam na blog dal, požmrka spet skajp, bo plac, je treba narisat, vržem Alenki narisano v Logatec in sporoči, da je OK, a namesto KRATEK komentar? naj piše VAŠ komentar?. Vam zdaj spodaj moj original, v cajteng gre pa VAŠ komentar?. Da ne bo popolnoma isto. In resnici na ljubo: v vseh letih mojega virtualnega polhanja zanje je bila ta današnja EDINA Alenkina pripomba na moje komentiranje tamkajšnjega črnega dogajanja. Sic!

 

nkn_polh

Prazna flaša: Pierpaolo Pecorari, Refosco dal peduncolo rosso 2005

Tale Pecorari je bil zadnja flaša iz kartona Italijanov, ki so se pred meseci napol po naključju znašli pri nas. Vnaprej o teh vinih nismo vedeli nič, odpirali smo jih počasi, tedne, brez vrstnega reda, brez pričakovanj, brez predsodkov. Večina vin iz te zbirke se je gibala v razponu od zmernega nenavdušenja do zbirke napak, dve sta nam bili pa v užitkarjenje. Do dna. Ena piemontska barbera, morda še kje najdem prazno flašo, ne, ne najdem, je že v smeteh, ko smo jo izpraznili, še nisem tega pisaril. In Pecorarijev refošk. Včeraj.

Pecorari. Zgolj dokumentirano.

Pecorari. Zgolj dokumentirano.

Silikonski čep me ne moti, etiketa mi je bolj ali manj likovni in oblikovalski nič, klet sem šel danes zjutraj iskat in pogledat na spletno stran in je stanje tam podobno in še slabo pregledno in samo v laškem jeziku in se ne delam da razumem več kot nekaj malega, posestvo je čez mejo tu blizu nas, par kilometrov od Gorice, morda si naredimo priliko in jih enkrat skočimo pogledat in temeljiteje preprobat. Vino, refošk z rdečim pecljem (Refosco dal peduncolo Rosso) 2005, IGT, 12,5 % je namreč potegnilo. In vleklo. Sem potem danes našel, da je pridelano organsko in biodinamično, karkoli že to v konkretnem primeru pomeni. Vsekakor smo z užitkom spili pili. Zrelo, umirjeno, mehko, sadno, gladko, nič zateženo, pitno. Tri druga včeraj odprta vina so nam ob njem recimo zastajala v kozarcih. Ali pa je zgolj bil tak večer.

Dan D

 

Ko smo našega starejšega mladiča, ko je bil še manjši od mene, linearno gledano, po višini, približno pol mene, vprašali rolerje ali kolo?, je izbral kolo. Ker na rolerjih stojiš, na kolesu pa sediš. Jasno? Jaz sem sicer razmišljal drugače, pravzaprav sem bil še bolj oportunističen in sploh nisem razmišljal. Kolo, pač. Čeprav se mi nekje prašijo tudi rolerji.


Dan D
Dan D mi nastopi vsako leto enkrat po našem in po pravoslavnem novem letu, ko se mi par res toplih dni ujame s primernim razpoloženjem in z dovolj prostega časa za pripravo nujne opreme in za izvedbo prvega kolesarjenja. Dan ni pretirano odvisen od koledarja, ne nastopi neko točno določeno okroglo ali praštevilo dni po pustu ali pepelnici. Preprosto se zgodi in ga ne praznujem, je pa fajn, ko si v grobem preženem zimo, napumpam obe zračnici, namažem verigo, oplaknem bidon, oplaknem bidon, oplaknem bidon, še vedno smrdi, oplaknem bidon, resetiram števec (za to porabim več časa kot za vse ostalo, users fendly res ni, nujno potreben pa mi tudi ni se včasih zalotim ob misli, da bi ga nežno pobožal z manjšo skalo) in grem preverit, koliko je nekajmesečno posedanje pred računalnikom utrdilo moje ritne mišice. Običajno ugotovim, da jih ni prav pretirano, zimsko obdobje prisile v tekaštvo jih pa tudi ne. Za razliko od pršutov, ki sta v razmeroma dobrem stanju. Potem v slabih letih cel teden, v dobrih pa le delovni teden, čutim posledice tega preverjanja. Je pa, sem že nakazal, sproščujoče. Je bilo to tako letos danes. Priznam, povem, uvodnih petnajst kilometrov, pol po blatu, pol po asfaltu, enkrat sneta ketna sredi potoka, mokre noge itd … ni za v anale in ob največji opaženi hitrosti, 45 km/h, se je tudi še najbolj trudil asfalt, ki se plasti na niti ne omembe vrednem spustu med Selom in Vrtovinom.

Breskve. Vipavska. Dan D. 300 mm, F/8, 1/350 sek. Naj manj izkušenim omenim, da teh 300 mm na mojem tokratnem digitalcu pomeni enako kot 450 mm na starih analognih, s filmom nafutranih leica fotoaparatih in da sem s sabo neimel stojalo in da sem se moral pre šklocom kar lepo umirit, da je bil zapisani kratek osvetlitveni čas res dovolj kratek za ostro sliko. Toliko v opravičilo morebitnim tehničnim kritikam objavljene slike.

Breskve. Vipavska. Dan D. 300 mm, F/8, 1/350 sek. Naj manj izkušenim omenim, da teh 300 mm na mojem tokratnem nahrbtnem digitalcu pomeni enako kot 450 mm na starih analognih, s filmom nafutranih leica fotoaparatih, in da sem s sabo seveda tudi neimel stojalo, in da sem se moral zato pred tem škljocom kar lepo umirit, da je bil zapisani kratek osvetlitveni čas res dovolj kratek za dovolj ostro sliko. Toliko v opravičilo morebitnim tehničnim kritikam objavljene slike.


Sedeti ali ne sedeti?
Tole vam beležim, ker sem že čisto na začetku omenil, da bo to tudi o fotografiji, in razlika med tekanjem in kolesarjenjem zame ni samo v sedenju ali nesedenju, je tudi v tem, da na kolo vzamem pogosto s sabo tudi fotoaparat s par objektivi. Pravim pogosto, ne vedno, odvisno od marsičesa, je pa kup slik, ki se zdaj skušajo prerinit v knjigo, nastalo med mojimi posedanji na kolesu. Laufam pa brez aparata. Že tako ali tako bi recimo čevljarja Milana Gačanoviča in še koga fršlok zadel, če bi me, utilitarista, videl v pošvedranih pohodnih čevljih in podloženih kolesarskih pajkicah pod smrkajočimi oblaki po blatu laufat, če bi mi pa še rukzak s fotoaparatom na hrbtu poskakoval, bi bilo pa čisto preveč še zame. Estetski vidik bi že prenesel, ogledal na mojih kolovozih Vipavske doline ne mrgoli, dodatne kile na hrbtu, prištete moji lastni masi mi pa res ne bi ničesar olajšale.

Brez filozofske podstati, zgolj iz banalnih izkušenj trdim, da je se svet fotografirajočemu nudi čisto drugače, če se ta preveža naokoli z v avtomobilom, letalo pustimo kot manj pogosto obliko lokalnega transporta ob strani, torej z avtomobilom in še tu je različno ali kot voznik ali kot voženi, drugače kot voznik kolesa in drugače kot pešak. Hitrejše oblike pešca, torej SLR ali DSLR fotografa tekača s tremi dodatnimi objektivi, mini trinožnikom in morda še flešem zato tu ne omenjam kot pogosto realnost. Liberalno pa dopuščam tudi to možnost.

Kolo mi je glede tega ena vmesna kategorija. Ne ustavim se ravno ob vsakem zanimivem motivu, vsakega resnici na ljubo povedano tudi ne opazim, celo ne smem ga, CPP, a vseeno sestopim večkrat in lažje kot kot avtomobilist, pa težje in redkeje kot pešec. Aparata nimam kar okoli vratu, dobro, vi morda, jaz pač ne, imam s tem nekaj izkušenj, med drugim sem se lani boril z neomajno trdno stoječim drevesom pod Gabrjami in slabo jo je v borbi odnesla čelada, aparat v rukzaku je preživel, jaz pa imam tako ali tako trpežno lobanjo in je pač čelada podlegla nasprotnemu si pritisku dveh trdnejših in obilnejših mas. Jasno sem slišal tisti krrrrc, ko je stiroporno polnilo opravilo svoje delo. Aparat, če bi mi takrat bingljal okoli vratu, bi verjetno utrpel in tudi mehkejšim delom mojega telesca prizadejal opazne posledice. Fotografiranje na kolesarjenju torej ni kar nekaj čisto za mimogrede, sem pa hitrejši in obvladujem večje ozemlje, kot bi ga peš. Danes sicer ne prav pretirano, sem pojasnil, vseeno se je pa uživalo v razganjanju doline od prvega resnega cvetenja. Glavno pa šele pride. Ko cveti akacija, ki sicer ni akacija, a o tem kdaj drugič, namreč dolina tudi zadiši. Tisto pa je noro. Res.

300 mm, F/7,1, 1/750 mm

300 mm, F/7,1, 1/750 mm

K prologu

Glede tistega količka iz mojega prologa: imel sem prav. So tam res nasadili trte. Slučajno videl. Tekel nekega blatnega dne, kot sicer že večkrat tam mimo, ko so v tla rinili količke. Romantika? Kovinske palice. Stavbno železo. Potem sem šel pred dnevi tja par slik posnet. Naj vam bo: za vas. Da se slišim altruistično. V resnici pa bolj zame. Za tole pisarjenje. In za sicer. Morda dam v knjigo. Me pa vse početje okoli bloga sili v razmišljanje, kar si jemljem kot dobro. Me sili imeti bolj odprte oči. Kar tudi jemljem za dobro. Koristno. Razen, kadar se trudim zaspat. In je malo tudi fino, če potem ugotoviš, da kdo pogleda, morda celo kaj prebere. Ker bi sicer lahko, če bi šlo pri vsem tem res samo zame, tudi kar na toaletni papir kracal. Pred izpolnitvijo njegovega namena. Ni primeren, a recimo.

Količek. Opora. 105 mm, F/6,3, 1/180 sek

Vinograd. Količek. Kowc po tukajšnje. 105 mm, F/6,3, 1/180 sek. Povečava mi je ob relativno odprti zaslonki dala selektivno globinsko ostrino. Nekateri ji rečejo ostrinska globina. Ne bom diskutiral. Po želji.

Kendov dvorec. Nepozaben večer. Po fotografovo.

 

Tja na Nepozaben večer sem seveda šel s fotoaparatom, ta je z mano tam bistvo moje prisotnosti. Nekaj nastalih fotk je Primož že počil v Jožetovo videnje večera, nekaj jih bo, vsaj običajno je tako, v naslednji reviji.

Predvečerje
Vsekakor pridem tja od vsega prej skrajno zoprno utrujen in prehlajen in po razpakiranju prtljage še veselo ugotovim, da so kapljice za nos raztreseno ostale doma na mizi in izkoristim prijaznost, ter si po ponujenem testnem kozarčku aperitivne macerirane rebule, te bodo rdeča nit vinskega dogajanja večera, pomagam s še z vročim čajem. S tem bomo začeli, a bo vredu? zanima Ivi, mišljeno je vino, ne čaj, tega dobim malce kasneje. Pozoren bralec bo opazil, da me gospa Ivi vljudno vika, staram se :-). Potrdim. Vino. Po moje bo v redu.
kendov_dvorec_nepozaben_vecer_7458
Franc Pivk in Klavdij Pirih v živo zaključujeta in strežeta dve juhi. 20 mm, F/8, 1/3 sek. Fleš usmerjen v strop. Kompromis glede na razmere. Širokokotni objektiv mi je omogočal, da sem prišel lahko dovolj blizu in mi gostje večera niso prihajali v kader, bi imel pa iz odboja še lepšo svetlobo, če bi lahko bil od motiva bolj umaknjen.

Čakamo
Ivi nestrpno čaka revijo, jaz tudi, a jo, Ivi namreč, zaenkrat še razočaram, prvih petdeset, posebej za ta večer na mojo prošnjo vnaprej na hitro zvezanih in na žalost zaradi naglice za meni takoj opaznega in opaženega pol centimetra preozko porezanih revij je v tiskarno mimogrede šel iskat Primož in je s Petro še nekje za mano na poti sem.

Čakamo pa tudi še vinarje z Oslavja. Stanko (Radikon) bi moral biti že tu, prideta tudi Niko (Bensa, vina Castellada) in Dario Princic, Ivi zanima, ali ga poznam, Stanko in Niko sta taka sproščena in prijetna človeka, Prinčiča pa ne pozna in povem, da je tudi on tak in potem ko pridejo z ženami in v družbi se pokaže, da je res tako. Matjaž Lemut (Tilia) je pa še v Veroni in bo zamudil, zato sem karton njegovih vin dostavil kar jaz.

Ambient. 20 mm, F/7,1, 2,5 sek, dva fleša. Posneto s stojalom, Primož je pa s flešema dosvetlil in s tem gibanju dodal nekaj ostrine in barvne pestroti.

Ambient. Bilo je prijetno. Glede na besedilo spada slika nekoliko nižje, a tam jih je po moje že dovolj ... 20 mm, F/7,1, 2,5 sek, dva fleša. Posneto s stojalom, Primož je pa s flešema dosvetlil in s tem gibanju dodal nekaj ostrine in barvne pestrosti. Tako je slika dobila tri prepletene plasti. Na eni so premikajoči se gostje, na drugi tisto, kar se v času osvetljevanja ni premikalo in na tretjem nekaj gibanja, ki mi ga je Primož pomagal zamrzniti s flešema.

Premiera v reviji
Je Ivi potem z videnim v reviji videti vesela in zadovoljna. Dotlej ji je bila na vpogled samo slika tu na tem blogu (je rekla, da je tudi prebrala in celo je rekla, da sem ji z zapisanim dal mislit). Včasih sem fotografiranemu prej pokazal kako sliko, fajn se mi je pred leti bebcu zdelo če mi je kaj res ratalo in me bo lahko še kdo pohvalil, fotografiranemu se pa seveda lahko tudi ni tako zdelo in sem se po par izkušnjah odločil, da si eni si na mojih slikah pač niso všeč, jaz delam in gledam sliko, celoto, oni pa sebe na njej in to ni isto in od takrat naprej vnaprej ne kažem več.

Fotkamo. Pod svetlim stropom.
Ne začnem strašit s fotoaparatom kar takoj, po kake pol ure pa le, gostje še prihajajo, nastavita se Nina in Jana (saj je Jana?), eno tako spominsko, OK, s kozarci, jasno, Andreja je še v bolniški, Barbi se doma ukvarja z našim jutrišnjim maturantskim plesom in tako je tokrat Primož naša hostesa in lučkar. V Jakobovi sobani je strop svetel in dovolj nizek. Za prve fotke – juhe, aperitivi – določim in nastavim en fleš v strop. Bounce. Za dodaten fleš in Primoža se v tej sobani odločim kasneje, ko šest prostovoljno določenih gostov za nagrade izdeluje žlikrofe, ker ocenim, da bom imel samo od stropa preveč navpično svetlobo, še bolj kot na prvi sliki v tem zapisu.
Nežne ročice tekmujejo v izdelavi žlikrofov. V modri srajci Stanko Radikon. 20 mm, F/8, 1/10 sek, 2 fleša. Prvi usmerjen v strop, drugega ima na vesti lučkar Primož. Za fotografiranje tekmovanja sem si ne glede na vse izboril prostor tik ob mizi in se selil od para do para, tako da sem navijače in ostale motil pri vsakem teklmovalcu le nekaj časa.

Tekmovanje v izdelavi žlikrofov. V modri srajci tekmujejo nežne ročice Stanka Radikona. 20 mm, F/8, 1/10 sek, 2 fleša. Prvi usmerjen v strop, drugega ima na vesti lučkar Primož. Za fotografiranje tekmovanja sem si ne glede na vse izboril prostor tik ob mizi in se selil od para do para, tako da sem navijače in ostale motil pri vsakem tekmovalcu le nekaj časa in me nihče ni zbrcal.

Fotkamo. Pretežno pod črnim stropom.
V kuhinji sproščeno, zabavajo se, je vrooooče, fotkal sem Franca in Klavdija že zadnjič za intervju, Ivi jima je pa danes pokazala revijo in sta s takrat narejenim zadovoljna in nam gre tudi zdaj fotkanje lepo od rok, Hanina sobana, kjer sedimo pri večerji, ima pa črn strop in je treba drugače, krožnik počim klasično, svojega, pred sabo, na mizi, ne kompliciram, nekaj dogajanja mi osvetljuje in dosvetljuje Primož, za sliko ali dve porabim v ta namen kar Brunota, ki je pri mizi moj desni sosed, za ambient sem privlekel še stojalo a tudi z njim ne motim dogajanja predolgo, vmes mi povedo, tako sem se naročil v kuhinji, da bodo iz krušne peči zdaj vzeli jagenjčka in skočiva s Primožem še tja, to bo verjetno lahko ena tista pokončna slika, ki se jo potrebuje za začetek zapisa o Nepozabnem večeru na spletni strani revije. Sem že pisal, da mi bolj ležijo podolžne slike in da se moram za pokončne večinoma posebej prisilit.

kendov_dvorec_nepozaben_vecer_7926

Jagenčka na krožnike. In žlikrofe. Kasneje marsikdo še repete. 20 mm, F/8, 1/10 sek, 2 fleša. Strop je temen, zato s fleši delamo direktno, osvetlitveni čas določim tako, da mi poleg flešev ostane v toplih barvah še nekaj ozadja. Lučkar mora biti z mislimi kar precej pri stvari, ljudje se mu premikajo, kuharji so belo oblečeni, večina ostalih temno, precej kontrastna situacija.

Tudi nad polnjenjem krožnikov z jagenjčkom se v sosednji sobi pne temen strop, nima smisla z odboji delat, pa še za fotografiranje je kar temno in če hočem poleg flešev kaj ozadja, bodo časi razmeroma dolgi, lahko tudi predolgi, seveda bi lahko zadevo tudi na smrt zakompliciral in da me pri fotografiranju in dosvetljevanju ozadja ne bi motili, bi recimo poslali goste ven ampak to verjetno ni to, naslednjič ali pa že kar zdaj bi mene poslali ven in ker zunaj dežuje s Primožem improvizirava, on skače s flešem ali dvema sem in tja, narediva več kot potrebujem, raje tako kot premalo in bom izbiral potem doma.

Večer. Poskus. Brez kakih resnih ambicij. 50 mm, F/6,3, 1/5 sek, visoka občutljivost, posneto iz roke, brez fleša.

Večer. Poskus. Brez kakih resnih ambicij. 50 mm, F/6,3, 1/5 sek, visoka občutljivost, posneto iz roke, brez fleša.

Fotkamo. Pod spet pod svetlim stropom.
Suhi iz Svijeta u čaši preko Matjaža prosi, če mu lahko za objavo pošljem sliko vseh vinarjev, pri mizi sedi z mano Bogdan in potrebuje za Primorske novice isto, Nini pa tudi pride prav isti motiv in jih tako vinarje zbiramo in zberemo z obema gostiteljema, to sta gospa Ivi in gospod Edi, jih vse posadimo, prej umaknem vazo z mizice pred njimi, da ne bi kaka vrbova mačica komu na sliki v nos silila, Primož en fleš vanje in jaz enega v strop, nekajkrat pritisnem, oni pa potem s kozarci odsedijo tam še lep čas in jim ni videti hudega.

kendov_dvorec_nepozaben_vecer_8253

Klavdij. Še en trik za lahko noč, pa spat! 20 mm, f/8, 1/10 sek, fleš.

Namesto zaključka
O vinih, o hrani tokrat nič, berite Jožeta, vinarji so dobro držali štimungo, na protokolarne podrobnosti je bila pozorna Nina, tako mi je povedala v torek na Salamiadi našega Rotary kluba, jaz sem okoli dveh padel v posteljo in da ne bi zjutraj nevljudno prišel na zajtrk ko bi drugi že skoraj pojedli, sem se glavni gospodinji Simoni v jedilnici raje pokazal tako zgodaj, da so vsi ostali že prej odšli.