Marijan Močivnik – Močko

 
Etiketa preprosta, nič izvirnega, sem že videl take, rokopis, a lepo skladno z vsebino napove vino. Odpremo en večer s Primožem, ko je napeto in končujemo dan si privoščimo kaj takega, včasih vemo da se bomo z odprtim razvajali, včasih ne vemo nič in se pustimo presenetiti, povoham čep, uf, kriza, faca do tal, potem pa v vinu kot po čudežu na srečo niti sledu o tem, kamen od srca na tla, nadaljujemo s to flašo naslednji popoldan s Ščurkom, vem da pozna, nič ne komentiramo, samo pijemo, pravzaprav ni res, komentiramo, zato je Stojan prišel, a razpravljamo nekaj drugega. Zaključiva s steklenico dan potem zvečer z Alenom ko prideva od Sutorja.

Barva lepa, globoka, vleče na slamnato, vonji eterični, mediteranski, malvazija za jest. Blockbuster. Če kdo reče, da se njenih petnajst voltov ne čuti, je verjetno bolj vajen šnopčkov kot vina, da bi pa gorivo pretirano štrlelo, bi tudi težko rekel. Toplo, levo in desno na jeziku mineralno, slano. Namig? Sicer dvomim, da se kdo takih vin loteva z levo roko, pa vseeno: ne prehladnega in ne v premajhen kozarec! Pa brez predsodkov!
 

Posneto studijsko za potrebe članka v reviji Vino.