Marijan Močivnik – Močko

 
V petek je po včeraj potem seveda še bolj pestro, utrujenost je po treh tednih brez počitka že presegla vse okvire znosnega, ne, nimam mačka, nič takega, včeraj nismo po tej plati pretiravali, le utrujen sem. Z veliko začetnico. Utrujen. Zdelan. Zjeban. Pred kolapsom.

Simčičeva hiša. In nova mašinerija.
Martina sporoči iz Vipolž, meni po mejlu, Barbi pa SMS, naj me, Barbi, mejle pošlje gledat, piše da nuuuujno še danes potrebuje slike hiše, one, ki sem jih posnel zadnjič mimogrede, ko sem briški oktet delal, ali sem jih uspel kaj pogledat, na srečo sem, a Tomi je medtem na srečo ravno danes na žalost pripeljal nov računalnik, upam, da bo tri terabajte diskovja zadostovalo za par mesecev, vedno zmanjkuje prostora, omrežni raidi so prepočasni, ni časa sproti delat dokončne selekcije in brisat viška in nepotrebnega, tudi ni več časa sproti arhivirat na DVDje, pa še toliko je vsega, da se stalno kaj od narejenega potrebuje za naprej in potem arhiviraš in naslednji dan že iščeš po arhivu in nazaj dol vlačiš, da o fotkah sploh ne govorimo. Bo pa trajalo zdaj še kak teden, da vse aktualno slikovje spravimo z omrežnih diskov na to mašino in zdaj ko to pišem, je najbolj veselo, več kot pol arhiva je tu, več kot pol pol tam, nekaj na odklopljenem disku, pa še kje je zanesljivo kaj. Najdem vseeno slike za Martino in Aleksa, pošljem v Brda, kaže, da je vse OK: Marijan super! Sem že poslala Ivotu. Vsekakor ko bo naša hiška končala mata vikend gratis … Hiška (s kletjo) je tisto, kar jim raste čez cesto ob sedanji hiši (s kletjo), maketo sem videl pri fotkanju v degustacijski sobi, vikend se pa nanaša verjetno name in na Barbi. Upam, da je degustacija všteta .

Pri Ediju Simčiču. Mimogrede. 12 mm, F/9, 0,7 sek.

Okusi Vipavske
Šibam še na sestanek na Zemono, za Okuse Vipavske, letos 10. in 11. maja. Revijo Vino in naš Studio Ajd delegiram v organizacijskem odboru, priznam, dobro se dela, niti zamenjava vodje projekta na razvojni agenciji (Tanja letos ziba) ni nič iztirila, vsak svoje obvlada in se fino dopolnjujemo, jaz recimo res ne vem, moral bi pošteno razmišljati, koliko ledu za hlajenje vina je potrebno, a Sutor, Lemut, Štokelj in Premrn hitro vržejo kile na mizo in se potem po festivalu vidi, da so čisto realni. Točni.

Okusi Vipavske 2008, gosti iz Piemonta. Utrujeni. 20 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

Mimogrede, verjetno še nisem omenil, da sem zjeban? Totalno. Pa še drugi letošnji prehlad se bliža kulminaciji. Se je spaktiral z utrujenostjo in mi zdaj vštric delata zgago. Grrrrr!

Nismo tokrat na sestanku ravno v polni postavi, par se jih je opravičilo, Matjaž je v Veroni, malo prej je pustil pri meni karton vina, ga popoldan odpeljem na Kendov dvorec, tam smo na Nepozabnem večeru, on bo zamudil. Hitro rešimo glede festivala par odprtih dilem, vljudno se odpovemo ponujenemu se promotorju, nakazal je, da bi nam recimo pripeljal kak pevski zbor in bi se šel tam za nas kulturo in podobno, a smo razčistili že lani, predlani je bilo še tisto kratko ob odprtju čisto preveč in odveč, prerasli smo  okraske, saj so lahko kje drugje čisto OK, a festival je sam za svoje namene čisto dovolj, mnogi pravijo da je najboljši pri nas, in ga zlahka nosi lastna vsebina, če pa se kaki pevci željijo razživet, jih seveda ne bomo nagnali, lahko zapojejo na vrtu, veseli jih bomo tam, ne bodo motili, lani smo imeli tam gostince in je bilo super, letos bodo tudi če bo vreme, sicer bodo spodaj v gostilni. Letos bodo drugi kot lani, tokrat iz doline in namesto predlanske jote in lanske polente bodo letos pripravili različne tukajšnje jedi, Tomi pa usklajuje, da nam ne bodo vsi z istim cedili sline.

Okusi Vipavske 2008, Tadej Gašparin, Pikol. 15 mm, F/8, 1/8 sek, fleš.

Bogdan se menda vrača s svojimi vini na festival, ni še uradno, prijave še ni poslal. Prvič je bil, potem se je umaknil, ima svoje poglede na to, pravico ima do tega, nikogar se ne sili. Prej obratno, premalo je bilo prostora za vse.

V ponedeljek, to je danes, bodo menda dokončno znani vsi podatki, niso, Mateja ravno sporoča, da se eni kot vedno pustijo prositi, ko bodo, pripravimo v studiu letošnja vabila in spletno stran in vstopnice in ostalo, letos imajo Okusi prvič lastno spletno domeno, http://www.okusi-vipavske.si/, v bistvu ne bomo navzven spreminjali nič, prvo leto smo celostno podobo očitno dovolj pametno zastavili in samo nadgrajujemo in aktualiziramo. Morda kaj več spet prihodnje leto, bomo videli, za letos pa ostaja na dosedanjih temeljih, se je pokazalo za učinkovito, uporabno, operativno.

Vinoteka
Še vedno ta isti nori petek, na spisku telefonskih klicev opazim med drugim številko iz Vipave, zvečer imajo v vinoteki vinski večer, bele in rdeče zvrsti, verjetno kličejo zaradi tega, žal ne pridem, ne bo šlo, z revijo imamo Nepozaben večer na Kendovem dvorcu, kamor sicer še ne zamujam, bom pa, če ne pohitim s čiščenjem fotoaparata.

 
Teden je bil peklenski, kadar revijo oddamo na četrtek ali petek, je vsaj vikend pred nami, tokrat pa ne in sem krepan, zvečer s zvrnem ob osmih v posteljo, a tik pred tem pokliče Alen da grem z njim k Sutorju, mu nese nekaj salamarije za Vinitaly, se mi zdi, ni bilo zgolj vljudnostno povabilo in mu prida Barbi z našega kupa še eno salamo, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi pomislil še na fotoaparat, in sem torej šel, bova hitra, ob pol devetih mora bit Primož tako ali tako nazaj v Vipavi. Ker bodo Zarjo okopali.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Pa je potem niso in je zdaj prikladno Zarja kriva, da smo dali najprej skozi Burjo 2008 iz soda in frišno malvazijo in chardonnay in potem malvazijo 2008 ki ni Sutorjeva, je pa po spletu okoliščin zdaj en sod v njegovi kleti, hmmm … ne kaže slabo, tudi Alenu sede, natančneje povedano teče, več zaenkrat ne povem, Primož mi na koncu natoči vzorec za Barbi. Vmes povemo marsikaj, vsak po svoje imamo podobne probleme, potem bela Burja 2007 iz steklenice, pred kratkim napolnjena, delana na zemljo pravi Primož, prvič je delal po Mariji Thun in Alen sprašuje, kako bi se to, kar čuti v ustih, opisalo. Slano je, hmmm … nikoli ni vina s slanostjo povezoval a se strinja, in kljub manj kisline kot 2006 je zaradi mineralnosti enako ali bolj sveža. Kar teče. Modri pinot 2007 je krepek, 13 voltov, še taničen, odhod rahlo greni, za par let ga je dati v kak kot in pozabiti nanj in naj se dela in pride na svoje, rdeča Burja 2006, 14 voltov,  je pa spet eno od redkih naših the rdečih. Za spit ali čakat. Večina je merlota, toliko, da bi lahko pisalo na etiketi tudi kar to, merlot, kot je že včasih, v vinogradu je še par trt refoška in je ta zraven v tem vinu.

Dokumentarno zabeleženo. Sam. Dvoročno. V eni roki flaša, v drugi fotoaparat s flešem. Avtofokus (ki ga sicer skoraj ne uporabljam).

Opazim na kartonih, ne vem zakaj šele zdaj, šele danes, šele letos, da piše Product of Slovenia, proizvod, vino je pa pridelek, je pridelano. Sploh tako, kot se z njim trudi Primož in mu to povem, zato zdaj tega ne štejem med opravljanje za hrbtom, vidim pa tudi, da je enako na etiketi. Nisem anglist, enkrat smo delali za Ameriko in smo bili od tam podučeni, da naj bo Produce. Berem v Sobotni prilogi Toma Lozarja in včasih secira ameriške angleščinske nepravilnosti, a tole glede pridelave bo verjetno držalo. Sem vam zapisal, če slučajno še komu pride kdaj prav. Produce of Slovenia.

Potem Alen. Malo radovedno, malo pa provocira. Katero je po Primoževo in katero po moje naše najboljše rdeče vino. In katero belo. Povem, da pri meni ne bo šlo z izborom enega, o petih rdečih bi se recimo morda lahko začel pogovarjati, in o dvajsetih belih, pa še takrat bi moral razmišljat, ne bo šlo skozi z enim slogom vina, enim vinarjem, eno sorto, odvisno je od priložnosti. In pri Alenu vsaj ne izpade kot da komu v rit lezem, ko širim fronto.

Grafika Soča, tiskanje revije Vino. 20 mm, F/9, 1/25 sek, fleš.

Grafika Soča, tiskanje revije Vino. 20 mm, F/7,1, 1/40 sek, fleš.

 
Potem, že v studiu, izberem in dokončno pripravim najprimernejše fotke briškega okteta, jih pogleda Stojan ko se oglasi popoldan še zaradi enega drugega projekta. Slike mu sedejo, njega za njihovo klet na njih nadomešča Tomaž, narediva še ožji izbor in tega potem pošljem Jakončiču. Trije vinarji še nimajo dokončnega izbora, odvisno od tega, kam bodo v celoti postavili težo – na feeling celote ali bolj na vsakega posameznika, Aljoše odbere od ponujenih dveh sliko zase, za preostala dva pa ne in še čakam, da potem odpošljem izbranih osem v izdelavo.

 
Prvič: Gordia
Andrej vozi gostilno nad Ankaranom. Gordia. A strast so mu vina. Refošk ga ne gane prav preveč, nagiba se k maceriranim belim in jih take prideluje tudi sam. Delali smo mu etiketo. Že takoj na začetku se je odločil, da bo naredil tako da bo štimalo, nič začasnega, dal je proste roke in leta kasneje povedal, da se mu je zdelo precej čudno, ko smo se najprej o vinih in ne o etiketah pogovarjali in sem jih, njegova, takrat samo malvazijo, torej jo, ne jih, hotel najprej probat … Na koncu je bil zadovoljen. In je Andrej enkrat pri nas, gotovo ob kakem primernem kozarcu, omenil čisto noro malvazijo iz Istre, maceracija, petnajst alkohola in da gre zdaj dol, on, v Istro, nisem imel časa in je takrat ostalo pri tem. V spominu je pa ostalo: Klaj.

Giorgio Clai. 50 mm, F/9, 1/80 sk, fleš. Giorgio je stal blizu zidu in fleš sem usmeril tako, da mi je risal vinarjevo senco v kader. Zaradi svetlih las in primerne osvetljenosti sem si lahko brez večjih pomislekov preprosto privoščil temno ozadje. Za članek v reviji Vino sem potem potreboval podolžen posnetek in ta tam tako ni prišel v poštev.

 
Tretjič: Giorgio osebno
Pred mesecem. Približno. S fotoaparatom. Za revijo Vino. Zajeten kup strani o Istri. Eden od šestih tam izpostavljnih vinarjev. Prideva z Barbi in je štala, ker sta se z ženo po telefonu očitno narobe razumeli, Barbi po svoje, po naše, Claieva po hrvaško ali italijansko, kaj vem, vsakakor so naju čakali včeraj, zdaj ima Giorgio goste in potem ga čakajo še nekje. Se v zadregi gledamo, ni pomembno kdo koga ni razumel in rečemo, da bomo vseeno, ko sva že tu, probali naredit en Giorgiov portret, deset minut si bo za to nekje vzel, gremo v klet in po dobri uri se tam še vedno pogovarjamo, mljaskamo, poskušamo. Najprej pove tisto klasično, uvod, da on ne dela vin kot drugi, v pipeti je sauvignon, a Giorgio to pove manj klasično, ker govori hrvaško ravno toliko, da ga razumem, ga pa slabše razumejo Hrvati sami, Marino Markežić v smehu pravi, da je Claieva hrvaščina nekaj blizu kitajščine, kdaj pa kdaj tudi pomeša spole, pravi Istrani pa tako ali tako bolj ali manj med sabo vsi tolčejo tisto svojo verzijo italijanščine. Ko je jasno, da nama zadeva v kozarcih ni prav tuja in da se sploh ne zmrdujeva, saj se ve, tipične izrazite aromatike sovinjona ni, ravnotežje je drugje, barva naju tudi ne vrže, pač maceracija, prezrelost grozdja … vidi da sva si domača s tem in se sprosti in potem je to on, kot mi je o njem že Sutor pravil. Od tega, da mu je všeč, ker sem ga slikal parkrat tudi rahlo od spodaj ker bo tako videti večji, koliko? vsaj 15 centimetrov, mu navržem in se režimo, potem od soda do soda in vprašanje ali nama da zdaj iz soda malvazijo ali VELIKO malvazijo in ker imamo samo deset minut, od katerih jih je dobrih 45 že mimo, rečeva z Barbi da potem pač ta veliko, naredi jo poredkoma, mora biti res letnik s piko in tudi vino je tako, Barbi bi kako flašo, vsaj eno flašo za Andrejo, kmalu ima rojstni dan a ne gre, flaše so razprodane, tole v sodu pa že tudi.

Med rdečimi potem belo gledam v kozarec merlota, ker ima več svežine in kisline kot refošk, temu se v Istri reče teran in nima dosti zveze s kraškim teranom, še glede istovetnosti sorte so menda sumničenja, raziskujejo, Claiev refošk pa sploh raste na beli zemlji, fliš, in Giorgio na tisto svežino skomigne z rameni, ni še merlot naredil razkisa, kaj se ve, morda ga bo spomladi, morda nikoli, to je prepuščeno višjim silam, naravi. Tako nekako in še malo potem v degustacijski sobi z ženo, tudi o naših maceratorjih, ne pozna jih še dobro, nekatere že, naštejeva mu jih še nekaj in si piše telefonske številke, oba z ženo sta videti zadovoljna, ne le ta trenutek, na splošno in ko Giorgio zamujajoč odide s kartonom ali dvema, nama vlije žena še žganjico v kozarce, uganeva naj, kaj je. Spominja me na brinjevec, pa ni, uganil pa tako ali tako ne bi, asociacije, izkušnje in moje znanje so daleč od resnice, listje oljk so namakali in rusi so nori na to zadevo. In da morava še prit, podnevi in ko je okoli vse zeleno in lahko zunaj sedimo, na grebenu so, fantastičen razgled in da še vinograde vidiva. Z veseljem.

Četrič: Dario
Predvčerajšnjim, morda je bila ura tudi že včeraj, na Kendovem dvorcu, mi Dario Princic z Oslavja, rečemo Prinčič, navrže, da po njegovem Giorgio tako ali tako edini na Hrvaškem dela prava vina. Da se ve, kam pes taco moli.

 
Etiketa preprosta, nič izvirnega, sem že videl take, rokopis, a lepo skladno z vsebino napove vino. Odpremo en večer s Primožem, ko je napeto in končujemo dan si privoščimo kaj takega, včasih vemo da se bomo z odprtim razvajali, včasih ne vemo nič in se pustimo presenetiti, povoham čep, uf, kriza, faca do tal, potem pa v vinu kot po čudežu na srečo niti sledu o tem, kamen od srca na tla, nadaljujemo s to flašo naslednji popoldan s Ščurkom, vem da pozna, nič ne komentiramo, samo pijemo, pravzaprav ni res, komentiramo, zato je Stojan prišel, a razpravljamo nekaj drugega. Zaključiva s steklenico dan potem zvečer z Alenom ko prideva od Sutorja.

Barva lepa, globoka, vleče na slamnato, vonji eterični, mediteranski, malvazija za jest. Blockbuster. Če kdo reče, da se njenih petnajst voltov ne čuti, je verjetno bolj vajen šnopčkov kot vina, da bi pa gorivo pretirano štrlelo, bi tudi težko rekel. Toplo, levo in desno na jeziku mineralno, slano. Namig? Sicer dvomim, da se kdo takih vin loteva z levo roko, pa vseeno: ne prehladnega in ne v premajhen kozarec! Pa brez predsodkov!
 

Posneto studijsko za potrebe članka v reviji Vino.

 
Pavza
Še ena pavza. Dolgujem za nazaj še par zapisov, bolj sebi kot drugim, jaz vem za svoje dogajanje, ostali manj. Medtem je Krapež danes pogledal in potrdil želene in dodatno predlagane posege v etiketo, nič velikega, a vseeno, in se odločil, da mu do Verone, to je do prihodjega tedna na Ptuju tako ali tako ne bi natisnili etiket, pa tudi ne izplača se mu tiskat butične serije in bo dal tistih par nujnih izvodov sprintat, tiskali bomo pa potem, ko dobi še podatke in mu pripravimo še zadnje etikete. In medtem se je našel tudi ključ, Deborina prostorska anomalija se ga je naveličala imet, zagledal sem ga na voznikovem sedežu, od sobote smo vozili sedeč na njem in nihče ga ni opazil, pa naj še kdo reče, da nismo utrujeni.

Cabernet
Sem hotel napisat še o tem, da smo z užitkom spili Degrassijev cabernet in še vedno lahko napišem in to že počnem, ne bo pa slike, ker je Barbi flašo že zabrisala v smeti in tako ne vem natančno niti letnika, se mi pa zdi, da je bil 2007. In okoli 13 % alkohola. Morda 12,5. Ga je pa jako hitro skoraj zmanjkalo, Primož ta teden dela časnik in se mu delo vleče do večera, eden več je zato s kozarcem pri mizi, poiščemo tako v kleti kaj zanimivega in če vina hitro zmanjka pomeni, da nam je všeč in to ni ravno pogosto, razvajeni smo, priznam, a če ne gre pač ne gre in se ne silimo. V zadnjem trenutku je Barbi iz mojih rok rešila za kozarec izginjajočega Degrassija, da ga poskusi še Klemen, ki je prišel iz Južne Afrike in se ta večer oglasi in se tudi je tik zatem, tudi njemu je všeč, nič pretencioznega, a lep, mehak, sočen, saden, sorten, topel ne pretežak. Piten. Zelo. Z rahlo noto konjskega švica, kar mu sicer nekoliko zamerimo in tu omenimo, kar je pošteno je pošteno, a če bi bilo konjev v flaši preveč, zdaj tega ne bi pisal. Ker flaše ne bi izpraznili. Pa, to sem menda tudi že omenjal, cabernet sauvignon pri nas ni prav moja priljubljena sorta. Prevečkrat me razočara. Ta me ni.
 

Moreno Degrassi, Bašanija, Istra. 50 mm, F/7,1, 1/3 sek, trije fleši. Levega sem postavil na stojalo in mu določil več moči, enega od ostalih dveh sem držal sam, drugega pa Barbi.

 
V kleti
Degrassijeve kleti, če smo že pri njem, se ne da zgrešit, svetilnik mu v Bašaniji pri Savudriji poganja iz nje, je bilo več časa treba za iskanje vhoda, potem sem bil napoten čisto dol in okoli vogala in do konca in tam je. Začeli smo takoj s penino, puro varianta, nedegoržirana, ni je v prodaji, bolj interno, zase. Na bazi muškata, suha. Dvigne razpoloženje, pa da ne bo pomote, že prej ni bilo slabo, z Barbi sva ta dan že imela za sabo Matoševića in Coronico, nekaj sem že omenil, nekoč bom še kaj. Ob prigrizku pijemo rdeče in med fotkanjem pod pravimi starimi amforami razgovor, študiral je vinarstvo v Vidmu, Udine, Italija in zanimivo, polnitve, etikete so po legah, glede na prst, redča ali bela, terra rossa ali fliš, crvenica ali bijelica, morda je po hrvaško pravilno belica, ne vem, upam, da me ne bo kdo za ušesa, dejansko pa tako ali tako skoraj povsod, kjer sva tokrat bila, prevladuje neke vrste italijanščina. Fotkanje v kleti, tokrat delamo ekspresno, ta dan naju čakajo še Zigante in Clai in na koncu San Rocco. V kleti smo se šli bolj klasiko, sodi, tako sem ocenil Morena, čeprav sem v revijo potem dal sliko izza mize, stran lepše izgleda. Obe sosednji strani skupaj. Preden greva, pa za šankom še hitra serija belih, malvazija ali dve in chardonnay. Še bi lahko, a sem že napisal, morala bi že biti v Livadah.

 
Pišem v pavzi. Za intermezzo. Med osnutki, ravno poslanimi Nataši v Pivko in med osnutki, ki jih moram pripravit za debato z Martinom Krapežem. Pride po kosilu. Etiketo se prilagaja za novo polnitev, zvrst, in želi enkrat v prihodnosti še eno manjšo dodatno spremembo, povezano z registracijo imena, oboje skupaj potegne za sabo nekaj potreb po nujnih dodatnih prilagoditvah in da ga ne obremenjujem ravno z vsako malenkostjo, mu pripravim zgolj bistveno, da še on pove svoje, sfinaliziramo in spravimo v tisk. In medtem, ko čakam, da Debora pošlje naslednjo fazo v razvoju etikete za Rejo.

Torej pavza. V nedeljo pred kosilom odlaufam par kilometrov, potrebujem zrak, začasno praznjenje možganov in tudi ta teden že preveč sedim. H kosilu prinesem Jakončičevo penino, po takem razmigavanju mi paše, Jaka se javi za someljeja in odpre vino, namesto pssst mu sicer naredi rahel pk a je vseeno ok, marsikdo ne zna penine odpret  niti približno tako.

Carolina je brut nature čeprav na flaši tega ne piše. Pomeni, da niso dodali nobenega odpremnega likerja. Upoštevajoč letnik in sklepajoč, da je šla na drugo vrenje takoj naslednje leto, ob odločbi datirani na lani, pokaže izračun petletno zorenje na drožeh. Približno. Se čuti. Mehurčki se sproščajo lepo počasi, v ustih je ne razganja. Večji kozarci ji bolj pristojijo kot klasični ozki šampanjski, ki so po moje pravzaprav narejeni bolj za gledat mehurčke in manj za pit.
 

Penina Carolina, Jakončič, Brda. Fotka nastala zgolj z namenom dokumentiranja. Fleš na aparatu, šus u flašo, rešeno.

 
Naslednji dan se rahlo depresiven prikaže Sutor, ima razloge za tako stanje, po Churchillovo (ob zmagah si šampanjec zaslužimo, ob porazih ga potrebujemo) spije ponujeni kozarec včerajšnje Caroline, ki sicer ni šampanjec, ker je iz Brd in ne iz Šampanje, in z Barbi se spustita v kratko debato, ali ni bilo grozdje morda za odtenek preveč zrelo, vsekakor pa vino lepo teče, steklenica je hitro prazna in ker potrka na vrata še Stegovčev Peter prinese Barbi iz hladilnika drugo penino. Tokrat Medot.

 
Po disku ki prejšnji teden ni crknil, smo včeraj ostali brez interneta, urgiramo, zjutraj ni še nič, ne dela, pokliče Barbi še enkrat, gospa, ali mi lahko poveste, katere lučke na modemu delajo, … Marijan, katere lučke … ne me spet jebat s tem, pri nas dela vse, mi smo resna firma, in grem vseeno dol po štengah pogledat, mogoče bodo pol lažje popravli napako, če jim lučke preverim, Primož ta teden dela časnik in vse dobiva in pošilja po drotih, ne bo šlo brez, preverim lučke na modemu in o piiiiiizda, nobeeeeeeena ne gori, ko smo včeraj resetirali sem z nohtom zadel stikalo, električni aparati bolje delujejo, če so priključeni, vključim nazaj in deeela! Sorry, že milijardokrat je bil za brezinternetno stanje kriv Telekom ali SiOL, zadnjič so nam dvignili hitrost preden so nam zamenjali opremo in je šlo vse u maloro … Enkrat sem pač moral zajebat še jaz. Deeeela! Zato sem, mimogrede, tudi lahko tale dva zadnja zapisa objavil.

 
Smo jo. Revijo Vino. Prvo letošnjo številko. Oddali. Poslali, aploudali na ftp. Je v tisku. Odkar se tiska v Gorici smo malo bolj na komot, Robert se vrača iz tiskarne mimo nas in nam dostavi ozalide v studio in mimogrede še proofe pobere. Kontrolnim printom še vedno rečejo ozalidi, čeprav to že dolgo niso več tisti smrdeči kupi papirja, blueprinti, na katerih smo prej skrbno pregledovali besedilo, preden je šla zadeva v tiskarski stroj. Pregledam torej lepo za mizo tisti ozalid ki je zdaj print in pocahnam tri napake, pozabili so vstavit naknadno korigirane strani, na eni sliki recimo piše Moreno Coronica namesto Motovun kar evidentno ni isto, s tremi klicaji podkrepim, da naj zdaj pred tiskom to pa res in brezpogojno zamenjajo. Saj vse pregledujemo že prej, ko je vse še pri nas, ko delamo, skrbno, Jože je za vse strani na koncu poslal mejle da so OK, OK, OK, OK … in tudi Degrassija je videl a tega sem popravil že sam. Uide pa včasih vseeno kaj. Posebej na koncu, ko otopelo, z rdečimi očmi neprespano buljiš v ekran in je edini fizični dokaz nedavne prisotnosti avtomobilskega ključa odprt prtljažnik, ključa pa ni, Debora mi je v tolažbo poskajpala, da to zganjajo škrati ali pa časovno prostorska anomalija, ki zadeve prestavlja in povzroča, da se ponovno pojavijo na najbolj odpuljenih mestih …
 

Kendov dvorec, članek objavljen v reviji Vino. 20 mm, F/5,6, 1/60 sek, dva fleša. Slika je iz nabora primernih za opremo članka v zadnji fazi oblikovalske kombinatorike prišla v končni izbor. Pogosto najboljše fotke izpadejo, ker se ne vklopijo v kontekst, ker se barvno stepejo z drugimi, ker so podolžne, potrebujem pa pokončne, ker ..., ker ..., ker ... Ta je šla v revijo. Stran 39, desno zgoraj.

 
Oktet
Naj bi jih bilo sicer devet, pa se je Janko Štekar pridružil skupini Vini Veri in jih je tako, Bricev z rebulo, za letošnji Vinitaly ostalo osem. Ščurek, Pulec, Dobuje, Sirk, Čarga, Jakončič, Četrtič, Prinčič. Včeraj vsi pri Jakončiču v Kozani, tako smo bili dogovorjeni, vsi hkrati, vsi skupaj, ker sicer nikakor ne bi nastrgali dovolj časa, da naredimo posnetek vsakega od njih za opremo stojnice. Na koncu sem sicer Pulca šel počit na Plešivo, pa še to le zato, ker naj bi bi ga na sliki prevažala rumena vespa in ta je bila pač doma, ne pa  v Kozani. In zato, ker sem tudi obljubil Martini, Aleksovi ženi, da ob prvi priliki mimogrede naredim v Vipolžah še sliko njihove hiše za zgibanko in sva na hitro počila še degustacijsko sobo, in je bilo to zaradi Pulčeve vespe potem res mimogrede, na koncu pa ne, ker sem pri Simčiču na mizi namesto flaše Kozane pozabil fotoaparat in je bilo pač treba nazaj, in mimogrede seveda naenkrat ni bil več to.
 

Tomaž Prinčič. 50 mm, F/8, 1/80 sek.

 
Penina
Začeli smo z Jakončičevo penino, Carolina 2002, pofotkano odprta s sabljo, odločili smo se za sproščene, deloma ležerne motive. Saj so pozirali, a sem jih znotraj tega lovil v akciji, movingu, nepripravljene, včasih nepozorne, kjer je šlo, v glavnem brez fleša raje višje občutljivosti, več šuma, zrna. Zdelo se mi je vino neobičajno, no, niti ne, raje drugačno kot sem ga bil vajen, a nismo med fotkanjem nič debatirali, na koncu je pa Aljoša, ko sva nekaj steklenic zložila v karton le povedal, da je ta zdaj brez odpremnega likerja torej, suha kot se le da. Take mi sedejo. Pri nas jih ni na pretek, komaj katera, recimo Istenič in Puro, v Španiji pa že skoraj ni več peničarja, ki ne bi imel med svojimi cavami tudi take. A časi se spreminjajo in Aljoša pove, da gre njegova za med.
 

Aljoša Jakončič. 50 mm, F/6,3, 1/20 sek, fleš z odbojem od stropa. Ja, vem, ni idealna, Aljoša bi moral držati prst višje, v višini oči, pa še kaj bi se našlo. A slika je nastala slučajno. Kot sem namreč pojasnil, smo tokrat delali pokončne slike. Ta ni za tisto serijo.

 
Pokončne
Prej sem vedel le, da jih bo vinarjev osem, da bo treba počit vsakega posebej, da naj bodo fotke črnobele in pokončne. Slednje mi, povem po pravici, ne leži pretirano. Pri Nepozabnih večerih si moram vsakokrat posebej zabičat, da potrebujem vsaj eno pokončno fotko za prvo fotko v objavi članka na internetu, pa še mi pogosto uide iz spomina, noče bit ta potreba po pokončni fotki tam v moji glavi. In me potem včasih reši sreča, slučaj. Hrvoje mi pa recimo za faks intervjuje v oblikovanje pogosto pošilja serije pokončnih fotk, očitno glede drugače. Mene eni motivi sicer tudi očitno silijo v to, večinoma pa gledam in delam bolj filmsko, podolžno. Morda zato, ker imam oči eno zraven druge, počez, ne eno nad drugo. Ali pa ker sem preveč len, ne vem, morda, in še rama me boli, že leta, če aparat pokonci držim, enkrat sem padel ko sem klavže slikal, ujel sem se z eno roko za vejo drevesa in obvisel in me je z vso opremo na hrbtu navilo. Saj ima spodaj aparat še en sprožilec za take slike, a vseeno mi je neudobno. Pa še od vrha do dna slike je pri pokončnih več kot pri podolžnih in je perspektiva potem še bolj poudarjena če nagneš. Navzgor ali navzdol. Če delaš s širokokotnikom, je pa sploh lahko štala. In jaz delam z njim. Pogosto.
 

Tomaž Ščurek. 20 mm, F/8, 1/60 sek. Na koncu je bila izbrana druga slika. Tudi izrezi so bili potem ekstremnejši, razmerje med širino in višino je bilo 1:2.

 
Glede na vse smo improvizirali. Na koncu se pokaže, kaj bi lahko še naredili, pa nismo. Prihodnjič. Mislim, da vseeno ni slabo. Upam. Niso še videli. Se je tudi mudilo, nekaterim od njih in meni, od treh do petih naj bi z Jožetom šla skozi korekture za revijo, v ponedeljek smo končno v tiskarni, pa Jože ni poklical, očitno bova jutri, je pa to pomenilo, da sem lahko na hitro pregledal posneto, zato sem lahko zdaj napisal ono prej, da mislim, da ni bilo slabo. Slike namreč.

Recital
Potem še v Manče, na poti tja pokliče Marko, stoji pred hišo s salamami, povabimo ga z nami, šibamo na klavirski recital našega mlajšega mladiča, njegov prvi nastop, bolj neformalno in v ožjem krogu, a vseeno sta s Kristino zadevo zelo skrbno naštudirala in zvadila, je bilo nekaj treme, a to se je videlo šele, ko je dodatni komad odigral še preden smo uspeli zeloooo ploskat in ga izsilit. Marko nima časa in se tako odpove brezplačni pici ki pripada vsem udeležencem recitala. Potem pa na kratko spat. Končno. V zadnjih treh tednih še bilo časa za pošten počitek in vsaj še en teden ga ne bo.

Ga ni apaurina čez en glaž vina, pravi Mlakar. Po diagnozi in določitvi začasne rešitve za uporabo mojega diskovja preventivno kurativno antidepresivno in pomirjevalno proti večeru s Tomijem odrešenikom odpremo zgoraj navedeno vino. Na suho. Vino je hrana. Vsaj to in v tem našem primeru. Domnevam, da božični pridevnik sporoča, kdaj je bilo grozdje trgano. Črna etiketa. Nič posebnega, a ker večina ostalih etiket skuša biti več, preprosto deluje. Vino pa štejem med tistih nekaj naših rencev, ki v katerih uživam. In med nekaj redkih tistih naših sladkih vin, za katere velja isto. Prapotnik zna.
 

Apaurin. Izpraznjeno, dokumentirano.

 
Z zanikanjem tuzemske večnosti je določeno, da disk v računalniku crkne. Enkrat pač. Kdaj, je pa element presenečenja. Nas je naš tokrat presenetil dvakrat. Prvič, ko je izrekel svoj ritmični tk tk tktk tk tk tktk in se poslovil. Drugič, ko se je na koncu izkazalo, da se ni poslovil. S Tomijem po telefonu nisva uredila nič, zamenjava mrežnih kablov ni pomagala, prišel je razkopat ohišje in kablovje in po izločitvi vseh bolj in najbolj verjetnih možnosti dognal, da se nam je tokrat namesto diska spuntal napajalnik. Kar se na začetku ni zdelo zelo verjetno. Šel je mi je v maloro zaradi te malenkosti vsaj en dan, lahko bi seveda šlo tudi oboje, disk in dan, tako da smo jo še poceni odnesli, butast kmet ima debel krompir, čeprav ne vem, kaj bi imel crknjen napajalnik opraviti z mojo pametjo ali neumnostjo, tam je ležal in se delal da dela. Iz ušes se je kljub sreči vseeno kadilo, tako ali tako v začetku nisem vedel, da je disk preživel. Kdo bo namreč zdaj verjel, da zamujamo zaradi diska, to si lahko izmisli vsak, da bi mi vsaj padel meteorit v ekran, bilo bi manj verjetno in preveč butasto za si izmislit in bi se dalo luknjo pokazat, morda bi celo drugi poročali o tem, Slovenske novice in popteve bi zanesljivo. In tudi če mi dotični čakajoči verjamejo, ni nikjer blizu mene časa, kamor bi lahko zdaj stlačil tiste zapravljene ure, spet bomo to mašili v zjeban in že od prej natrpan vikend. Zasilno zdaj pretikam kabel iz preostalega, torej necrknjenega napajalnika iz ohišja v ohišje, v tisto pač, kjer domnevam, da imam na diskih spravljene potrebne slike.

 
Je sprejeto kot normalno in tudi meni se zdi normalno. Da lektor pregleda in uredi besedila preden gredo v objavo. Me včasih namreč skoraj požene, ko dobim od kod v roke surovo pisanje. Saj nisem kak biser in skoraj vsi tudi delamo napake, jaz jih, se vidi v teh mojih pisanjih, niso pregledana. In se tudi da na napakah učit, a eni bi res radi znali preveč na enkrat.
 

12 mm, F/16, 1/90 sek

 
Je tudi drugo sprejeto kot normalno, a meni se to ne zdi tako. Da gre lektor potem, ko jaz z urejenim napisanim opravim, oblikujem, postavim, še enkrat popravljat. Za sabo. Svoje. Lektorirano lektorirat. Je med ponedeljkom in sredo Toporišič določil nova pravopisna pravila? Ali pač naš mojster prvič naredi približno, levoročno, z enim očesom, za silo, kaj bi se matral, saj dobi čez par dni še enkrat na mizo in bo že takrat poštimal do konca?

Kakorkoli, to potem jemlje čas. Meni. Ali pač Primožu, če pade nanj popravljanje napak, ki jih ni, ker je besedilo že lektorirano. Kao. To včasih tudi sesuva že narejeno. Moram popravljat za sabo, ker je nekdo drug popravljal za sabo in popravljam za njim. Kar spet jemlje čas. In vsako tako brkljanje je še lepa prilika za nove napake. Kar potem tudi spet jemlje čas. Enkrat sem v zadnjem trenutku moral v knjigi, ki se je že tiskala, popravit en stavek v kolofonu, so ravno zamenjali urednika in je bilo blaaaaaazno nujno to v knjigi popravit, nisem prebral za sabo, gaaaas, in sem v štirih besedah stipkal tri napake. Nihče ni mel časa pogledat. Gaaaas! To je to. Pol se je pa flikalo tavžentpetsto dodatno sprintanih mejčkenih nalepk čez Franca Peota, ki je urediil knigo. Na roke. Eno po eno. Gaaaas!

Ja bentim. V tej fazi smo zdaj namreč z revijo. Ne, ne flikamo nalepk. A vseeno delamo nepotrebno. Eh, gospa, ne se sekirat, da vas zbada po operaciji, je normalno, bo dohtar drugič, ob priliki, pobral škarje in cvirn iz vas. Če bo cajt. Ko vas je operiral, ga ni blo.

20 mm, F/8, 1/30 sek, fleš

 
Oni dan, recimo, Malvazija Tour v Torkli, obala, Slovenska Istra, najprej zagledam Ščurkovo flašo. Brda. Bravo. Ščurku, ne Torkli. Kapo dol pred Stojanom in njegovimi vini, precej jih popijem, všeč so mi, res, pa saj Stojan to ve, predvčerejšnjim v Celovcu (sejem Gast) res nisem vsega šel skozi, od njegovih samo tokaj (sem že povedal, da sem še vedno na tokaju) … (njamsi) in belo Staro brajdo (sem tudi že pisal).  A v Kortah bi pa vseeno pričakoval, da bo na piedestalu ena od tamkajšnjih malvazij. Ali refošk. Četudi nisem njegov (refoškov) brezpogojno navdušen zagovornik. Na koncu sem imel občutek, da se je tudi Konrad strinjal s tem, da imajo tokrat gostinci maslo na glavi. Zbudi se, Štajerska!

 
Konrad. Janžekovič. Vina Turčan. Haloze. Fotkamo. Jasno. A spet bom skušal fotkanje nekoga, tokrat gospoda Konrada, izkoristit, da pravzaprav povem nekaj drugega. Potem, ko ga sprehodim po strmem starem vinogradu s škarjami v rokah parkrat gor in dol in razmišljam, ali bi raje pokazal njega ali strmino ali morda oboje in kako eno, drugo ali oboje, sonce imam desno če gledam navzgor, če grem bočno, bo svetilo v objektiv ali pa mi bo ravno za hrbtom, Konrad bo silhueta ali pa vse ostalo prežgano, ne eno in ne drugo za moj namen ni idealno, in Konrad kasneje pove, da včasih kakega silno pametnega uradnika, proračunskega porabnika, po možnosti pisca ali slepega izvajalca bedastega predpisa tudi on pošlje dol do konca in nazaj gor, ni treba s škropilnico, lahko brez. Da se je potem s takim bikom lažje pogovarjat. Mu ni treba več razlagat, kaj so Haloze. Tega predzadnjega ni rekel, sem sam zapisal.
 

V breg. 10 mm, F/9, 1/125 sek.

 
Barbi skuša na vrhu strmine izvrtat iz Konrada, zakaj grozdja iz teh grč ne vinificira posebej, nekaj vinarjev v našem koncu, vedno več jih je, je že spoznalo kaj dajo od sebe desetletja stare trte, umirjene so, vina so drugačna, lepša, elegantenjša, in če starih trt nimaš, jih lahko samo iščeš ali nasadiš in čakaš da se postarajo s tabo. Aleš, Movia, je enkrat videl vinograd našega soseda, v najhujši suši je bil lepo zelen, okoli pa vse rjavo in je rekel, da si res želi enkrat vino naredit iz takih trt.

Prvič v Bordoju, polnoletje bo od takrat, sva se z Barbi pri prvokategornikih naposlušala, kako morajo biti trte stare vsaj deset let, da gre iz njih pridelek v prvo vino. Vsaj deset let. Pogosto vidim kje zunaj na steklenicah najboljših vin pribeleženo, da so s starih trt. Alte reben. Ali kaj podobnega. Old vines.

Sem tokrat v soboto ravno fotkal malo stran in nisem slišal Konrada, Barbi pa potem tudi še nisem vprašal, a se mi zdi, da ne bo zaenkrat še nič z ločeno vinifikacijo s tega njegovega zaklada.

 
Kosilo sem v petek pred napovedanim odhodom v Haloze izpustil, Barbi je pa jedla nek bakala in je rekla, da je bil dober, a je nekje okoli Trojan spremenila mnenje. Meni se je pa dremalo. Morda malce zaradi manj rdečih krvničk, kot sem jih sicer navajen. In malo zaradi postnega para klobas, ki sem ga v Šempetru pospravil v zameno za nekaj več kot pol buteljke krvi.
 

Robert in Bojan, Rotary klub Ajdovščina. 20 mm, F/8, 1/60 sek.

 
V Halozah, pri Pungračiču, smo nadaljevali postno kot sledi (prepisujem): meso iz tünke, zaseka, mleti ocvirki, slanina, domača salama, suha klobasa z divjačino in rdečo papriko, skuta s smetano, redkvica z bučnim oljem (njam! op. M. M.), svinjska pečenka iz razsola, sveža svinjska pečenka, pečena kokoš, domači mlinci, pražen kompir, zeljeva solata, fižolova solata, haloška gibanica iz krušne peči in jabolčni zavitek. Okusno. Res. Vse pridelano doma, pri njh. Vina seveda tudi zraven. Haloška. In niso pretepli dam, ki niso zmazale vsega, Nina je celo odnesla gibanico in zavitek domov. Bil je petek, trinajstega. Post.
 

Haloška gibanica. Iz krušne peči. Še topla. Vroča. 20mm, F/8, 1/20 sek, 2 fleša.

 
Stregli so someljeji, tu omenimo, da so ti pri nas zeleni in črni, odvisno kje so jih šolali, zeleni so štajerski, črni pa goriški, in imajo včasih vsak svoje poglede, stregli so nam zeleni in če kdo od njih tole bere: res me daje radovednost, to je ena od tistih razlik med njimi in črnimi, zanima me zakaj pri natakanju vina steklenico v prtiček zavijete in gost ne vidi etikete. Saj izgleda elegantno, ne rečem, a vseeno bi raje videl, kaj pijem. Lažje si zapomnim, če vidim. Prosim torej za pojasnilo. Kratko. Bi šlo? Prosim.
 

Pri Pungračiču. Zeleni someljeji v akciji. 20 mm, F/9, 4 sek.

 
Gostje so se ob programu in krožnikih očitno lepo zabavali, zanesljivo se kdo od njih še vrne za mizo v Drenovec, rekli smo že: kuhajo okusno, pristno. Naše omizje je poleg ostalega vleklo na ušesa, ker smo bili tam eni še iz drugih namenov in smo se malo tudi nivelirali. Kalibrirali. Umerjali. Umirjali. In malo iz navade, malo pa zaradi umerjanja ni šlo brez seciranja. Čisto dobronamerno, javno, ker tudi drugod grešijo na enak način, za prihodnja taka dogajanja predlagamo, naj vinarji, ker so že tam, sami predstavljajo svoja vina. Tokrat in še kdaj in kje drugje jih niso. Bolj pristno je, če jih, bolj domače, pa še spoznajo jih jedci in lahko z njimi kako rečejo.

Ponovila se je vsaj trikrat ta večer še ena ugotovitev glede vin, a tisto gre omenit nekje posebej, ker se sploh ne ne tiče samo Haložanov in ker na koncu tiste palice ni korenčka, temveč drugi konec iste palice. Tudi dobronamerno. In potem ko sva se naslednji dan glede tega z nekaterimi vinarji že pogovarjala.

In kako je Okus Haloz videl Jože?

 
Danes sem pričakoval, da jih bom od gospoda Žorža slišal, ker se nam priprava zložljivega plakata vleče in vleče. Pa sem najprej dobil zahvalo. Ker sem ga predlagal med tistih enajst, ki se bodo lahko dodatno pridružili dosedanjim vinarjem na Okusih Vipavske. (Zemono, nedelja, ponedeljek, 10. in 11. maj. Ne pozabit!). Doslej je namreč veljalo, da se dvorca ne da povečat in se je dalo prit zraven na novo le, če je kdo od prejšnjih odstopil. Kar pa ni bilo pogosto. Lani trije, za letos menda nihče. In še od lanskih treh bi rad eden nazaj. Se je hitro pokazalo, da je ta festival zakon. Smo iskali in na zadnjem sestanku našli rešitev in bomo lahko letos zrasli. Ne da bi povečali dvorec. Tako nekako, kot so Butalci cerkev razširili.

Ko smo predlani delali etiketo za vina Rouna, je kazalo in se je tako tudi nameravalo, da bodo buteljke bolj za zraven, kot so že bile tudi prej, potem je pa očitno steklo. Zadnjič je povedal, da zadeva stoji, zgodba na etiketi da je prava in se da z njo vina predstavljat (rajnka Marija Terezija s srebrnika, ker je uvedla kataster, v katerega je bilo posestvo na Rovni vpisano leta 1765). No, še vedno so buteljke bolj za zraven, večina vina se še vedno proda odprtega, a tele buteljčna druščina raste in letos se ji pridružuje sauvignon. V bistvu je gospod Žorž prišel zaradi tega. Prinesel podatke. Večina mi v ta namen dostavi kar uradno odločbo, kjer tako ali tako piše vse, kar potrebujem. Tako tudi tokrat.
 

Rouna, bela vina - zelen. Studijska fotografija za plakat. Trije studijski fleši.

 
Pa sva pogledala še tisti plakat in mu je bil všeč, se reče, da ga je potrdil in lahko pošljem v izdelavo, fotka steklenice za plakat mi je kar dobro uspela, služi namenu, sem zadovoljen, uporabili jo bomo še še kje, slogan smo pa že tudi dorekli: Kozarec vipavske svežine. O okvirni vsebini spletne strani bo pa še razmislil. Za vsebinski vzorec sva pogledala kar Martinčičevo (http://www.martincic.si/), ki smo ji pred kratkim dodali angleško verzijo.

 
Jutri zvečer. Okus Haloz.

Haloze. Mimogrede. 105 mm, F/13, 1/250 sek

 
Ne poznam prav dobro, nekaj malega pred kratkim na hitro. Dovolj za pozornost, premalo za več. Zdi pa se, da se prebujajo. Če bodo ostali začeli dohitevat Pungračiča (leeep suh sovinjon) in če se jim on ne bo dovolil dohiteti in bo šel še naprej, bo še pestro. In lepo. Če ga pa ga kdo ob tem še preskoči, bo pa sploh veselo. Haloz se namreč še vedno drži Kerblerjev duh. Tiste fantastične fotke. Melanholična preteklost. A kot rečeno, jutri se gre Haloze spoznavat. Poskušat. Se pogovarjat. Bomo modrovali potem. Se vidimo?

 
Še vedno smo pri reviji. Predvsem. V teh dneh zelo intenzivno. Naslovnico se je običajno delalo na koncu. Tako pač mi. Sploh, kadar se je fotografiralo. Letos drugače. Vse štiri so nared. Smo jih risali. Anita jih je. Preden nam je spokala za par mesecev študijsko v Romunijo. To je bil pogoj. Za naslovnice, ne za Romunijo. Vse naenkrat, ne za vsako številko posebej. Najprej nekaj poskusnih, to smo skupaj premleli, potem serija dokončnih predlogov, vsi smo dali glas ZA in potem sem določil štiri izmed njih. Staša mi je sicer poskajpala, da bi ona raje še naprej fotke, a videla ni nič in njen glas torej zaenkrat pač ne šteje. Proof smo danes tudi sprintali, spet brez glasu proti, čakam še Deborino mnenje. Če nima pripomb je zadeva potrjena in prvo letošnjo naslovnico res imamo.

Debora zdaj požegnala. Z manjšo pripombo, ki je logistično in tehnično ne moremo upoštevat. Po skajpu: … kul. zelo v redu. likovno močno …

Staša, zdaj še ti – bo OK?

Ilustracija za prvo letošnjo naslovnico revije vino. Risala Anita Lozar.

 
Smo rekli, da že zlagamo revijo. Intenzivno. Tudi v tej številki ne brez fax intervjujev. Tako mi med sabo rečemo rubriki Kdo ste. Ker morajo vprašani odgovoriti pisno in potem nam eni pošljejo odgovore po faksu. Tehnično likovno vsebinski razlogi. V vsaki številki pošteno en gostinec in po en vinar iz vsake dežele. Odgovore potem poskeniramo in jih objavimo. Z vsemi prečrtanji, emotikoni … Pristno. In k intervjuvancu pošljemo fotografa. V tej številki je fotografsko na moji vesti Ivo Bric. Frlanova kmetija, Vogrsko, Vipavska dolina. Ne zgolj zato, ker je to tu blizu nas. Bolj zato, ker ga že imam pofotkanega. In je tako lažje. In že vemo, kaj imamo. Je namreč tudi eden od vinarjev iz nastajajoče knjige o Vipavski.
 

Ivo Bric. Z Andrejo, ki je bila za lučkarja, sva šla tole sliko naredit zjutraj, ker takrat sonce sveti v priprta vrata kleti. Ivo je pa dosvetljen s flešem.

 
Vina za rubriko pofotkamo v studiu. Smo jih že. Z Ivotovo flašo imamo vedno težave. Ve. Sva o tem že govorila. Po tistem, ko je poslušal moje predavanje o etiketah in sem se med drugim dotaknil tudi tega, me je na fotkanju za knjigo med trgatvijo vprašal posebej o njegovi etiketi in sem naredil izjemo, tega običajno namreč ne počnem, in mu povedal. Sva takrat premlela nekaj vidikov, par jih je problematičnih, a tega se da tehnično opredelit: njegove flaše ne moreš kataloško poslikat, da bi se hkrati na etiketi lepo videlo vse, kar naj bi se pač videlo. Ker je etiketa preširoka. Ko imaš v roki, že zavrtiš, pogledaš. Na natisnjeni sliki pač ne moreš. Se bo videlo v reviji. Delamo.