Pol petka. Simčiči in Okusi Vipavske.

 
V petek je po včeraj potem seveda še bolj pestro, utrujenost je po treh tednih brez počitka že presegla vse okvire znosnega, ne, nimam mačka, nič takega, včeraj nismo po tej plati pretiravali, le utrujen sem. Z veliko začetnico. Utrujen. Zdelan. Zjeban. Pred kolapsom.

Simčičeva hiša. In nova mašinerija.
Martina sporoči iz Vipolž, meni po mejlu, Barbi pa SMS, naj me, Barbi, mejle pošlje gledat, piše da nuuuujno še danes potrebuje slike hiše, one, ki sem jih posnel zadnjič mimogrede, ko sem briški oktet delal, ali sem jih uspel kaj pogledat, na srečo sem, a Tomi je medtem na srečo ravno danes na žalost pripeljal nov računalnik, upam, da bo tri terabajte diskovja zadostovalo za par mesecev, vedno zmanjkuje prostora, omrežni raidi so prepočasni, ni časa sproti delat dokončne selekcije in brisat viška in nepotrebnega, tudi ni več časa sproti arhivirat na DVDje, pa še toliko je vsega, da se stalno kaj od narejenega potrebuje za naprej in potem arhiviraš in naslednji dan že iščeš po arhivu in nazaj dol vlačiš, da o fotkah sploh ne govorimo. Bo pa trajalo zdaj še kak teden, da vse aktualno slikovje spravimo z omrežnih diskov na to mašino in zdaj ko to pišem, je najbolj veselo, več kot pol arhiva je tu, več kot pol pol tam, nekaj na odklopljenem disku, pa še kje je zanesljivo kaj. Najdem vseeno slike za Martino in Aleksa, pošljem v Brda, kaže, da je vse OK: Marijan super! Sem že poslala Ivotu. Vsekakor ko bo naša hiška končala mata vikend gratis … Hiška (s kletjo) je tisto, kar jim raste čez cesto ob sedanji hiši (s kletjo), maketo sem videl pri fotkanju v degustacijski sobi, vikend se pa nanaša verjetno name in na Barbi. Upam, da je degustacija všteta :-).

Pri Ediju Simčiču. 12 mm, F/9, 0,7 sek.

Pri Ediju Simčiču. Mimogrede. 12 mm, F/9, 0,7 sek.

Okusi Vipavske
Šibam še na sestanek na Zemono, za Okuse Vipavske, letos 10. in 11. maja. Revijo Vino in naš Studio Ajd delegiram v organizacijskem odboru, priznam, dobro se dela, niti zamenjava vodje projekta na razvojni agenciji (Tanja letos ziba) ni nič iztirila, vsak svoje obvlada in se fino dopolnjujemo, jaz recimo res ne vem, moral bi pošteno razmišljati, koliko ledu za hlajenje vina je potrebno, a Sutor, Lemut, Štokelj in Premrn hitro vržejo kile na mizo in se potem po festivalu vidi, da so čisto realni. Točni.

Okusi Vipavske 2008. 20 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

Okusi Vipavske 2008, gosti iz Piemonta. Utrujeni. 20 mm, F/7,1, 1/3 sek, fleš.

Mimogrede, verjetno še nisem omenil, da sem zjeban? Totalno. Pa še drugi letošnji prehlad se bliža kulminaciji. Se je spaktiral z utrujenostjo in mi zdaj vštric delata zgago. Grrrrr!

Nismo tokrat na sestanku ravno v polni postavi, par se jih je opravičilo, Matjaž je v Veroni, malo prej je pustil pri meni karton vina, ga popoldan odpeljem na Kendov dvorec, tam smo na Nepozabnem večeru, on bo zamudil. Hitro rešimo glede festivala par odprtih dilem, vljudno se odpovemo ponujenemu se promotorju, nakazal je, da bi nam recimo pripeljal kak pevski zbor in bi se šel tam za nas kulturo in podobno, a smo razčistili že lani, predlani je bilo še tisto kratko ob odprtju čisto preveč in odveč, prerasli smo  okraske, saj so lahko kje drugje čisto OK, a festival je sam za svoje namene čisto dovolj, mnogi pravijo da je najboljši pri nas, in ga zlahka nosi lastna vsebina, če pa se kaki pevci željijo razživet, jih seveda ne bomo nagnali, lahko zapojejo na vrtu, veseli jih bomo tam, ne bodo motili, lani smo imeli tam gostince in je bilo super, letos bodo tudi če bo vreme, sicer bodo spodaj v gostilni. Letos bodo drugi kot lani, tokrat iz doline in namesto predlanske jote in lanske polente bodo letos pripravili različne tukajšnje jedi, Tomi pa usklajuje, da nam ne bodo vsi z istim cedili sline.

Okusi Vipavske 2008, Tadej Gašparin, Pikol. 15 mm, F/8, 1/8 sek, fleš.

Okusi Vipavske 2008, Tadej Gašparin, Pikol. 15 mm, F/8, 1/8 sek, fleš.

Bogdan se menda vrača s svojimi vini na festival, ni še uradno, prijave še ni poslal. Prvič je bil, potem se je umaknil, ima svoje poglede na to, pravico ima do tega, nikogar se ne sili. Prej obratno, premalo je bilo prostora za vse.

V ponedeljek, to je danes, bodo menda dokončno znani vsi podatki, niso, Mateja ravno sporoča, da se eni kot vedno pustijo prositi, ko bodo, pripravimo v studiu letošnja vabila in spletno stran in vstopnice in ostalo, letos imajo Okusi prvič lastno spletno domeno, http://www.okusi-vipavske.si/, v bistvu ne bomo navzven spreminjali nič, prvo leto smo celostno podobo očitno dovolj pametno zastavili in samo nadgrajujemo in aktualiziramo. Morda kaj več spet prihodnje leto, bomo videli, za letos pa ostaja na dosedanjih temeljih, se je pokazalo za učinkovito, uporabno, operativno.

Vinoteka
Še vedno ta isti nori petek, na spisku telefonskih klicev opazim med drugim številko iz Vipave, zvečer imajo v vinoteki vinski večer, bele in rdeče zvrsti, verjetno kličejo zaradi tega, žal ne pridem, ne bo šlo, z revijo imamo Nepozaben večer na Kendovem dvorcu, kamor sicer še ne zamujam, bom pa, če ne pohitim s čiščenjem fotoaparata.

Konec četrtka. Produce of Sutor.

 
Teden je bil peklenski, kadar revijo oddamo na četrtek ali petek, je vsaj vikend pred nami, tokrat pa ne in sem krepan, zvečer s zvrnem ob osmih v posteljo, a tik pred tem pokliče Alen da grem z njim k Sutorju, mu nese nekaj salamarije za Vinitaly, se mi zdi, ni bilo zgolj vljudnostno povabilo in mu prida Barbi z našega kupa še eno salamo, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi pomislil še na fotoaparat, in sem torej šel, bova hitra, ob pol devetih mora bit Primož tako ali tako nazaj v Vipavi. Ker bodo Zarjo okopali.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Pa je potem niso in je zdaj prikladno Zarja kriva, da smo dali najprej skozi Burjo 2008 iz soda in frišno malvazijo in chardonnay in potem malvazijo 2008 ki ni Sutorjeva, je pa po spletu okoliščin zdaj en sod v njegovi kleti, hmmm … ne kaže slabo, tudi Alenu sede, natančneje povedano teče, več zaenkrat ne povem, Primož mi na koncu natoči vzorec za Barbi. Vmes povemo marsikaj, vsak po svoje imamo podobne probleme, potem bela Burja 2007 iz steklenice, pred kratkim napolnjena, delana na zemljo pravi Primož, prvič je delal po Mariji Thun in Alen sprašuje, kako bi se to, kar čuti v ustih, opisalo. Slano je, hmmm … nikoli ni vina s slanostjo povezoval a se strinja, in kljub manj kisline kot 2006 je zaradi mineralnosti enako ali bolj sveža. Kar teče. Modri pinot 2007 je krepek, 13 voltov, še taničen, odhod rahlo greni, za par let ga je dati v kak kot in pozabiti nanj in naj se dela in pride na svoje, rdeča Burja 2006, 14 voltov,  je pa spet eno od redkih naših the rdečih. Za spit ali čakat. Večina je merlota, toliko, da bi lahko pisalo na etiketi tudi kar to, merlot, kot je že včasih, v vinogradu je še par trt refoška in je ta zraven v tem vinu.

Dokumentarno. Sem pa našel način, da tole za silo spodobno brez pretiranega razmišljanja in izgubljanja časa naredim sam. Svojeročno.

Dokumentarno zabeleženo. Sam. Dvoročno. V eni roki flaša, v drugi fotoaparat s flešem. Avtofokus (ki ga sicer skoraj ne uporabljam).

Opazim na kartonih, ne vem zakaj šele zdaj, šele danes, šele letos, da piše Product of Slovenia, proizvod, vino je pa pridelek, je pridelano. Sploh tako, kot se z njim trudi Primož in mu to povem, zato zdaj tega ne štejem med opravljanje za hrbtom, vidim pa tudi, da je enako na etiketi. Nisem anglist, enkrat smo delali za Ameriko in smo bili od tam podučeni, da naj bo Produce. Berem v Sobotni prilogi Toma Lozarja in včasih secira ameriške angleščinske nepravilnosti, a tole glede pridelave bo verjetno držalo. Sem vam zapisal, če slučajno še komu pride kdaj prav. Produce of Slovenia.

Potem Alen. Malo radovedno, malo pa provocira. Katero je po Primoževo in katero po moje naše najboljše rdeče vino. In katero belo. Povem, da pri meni ne bo šlo z izborom enega, o petih rdečih bi se recimo morda lahko začel pogovarjati, in o dvajsetih belih, pa še takrat bi moral razmišljat, ne bo šlo skozi z enim slogom vina, enim vinarjem, eno sorto, odvisno je od priložnosti. In pri Alenu vsaj ne izpade kot da komu v rit lezem, ko širim fronto.

Pol četrtka. Grafika Soča, tiskanje revije.

 
To se zdaj dogaja že prejšnji teden, zgodovina, preveč je vsega za sproti. V glavnem sicer gledamo in se ravnamo po proofih, a brez zdrave pameti in občutka tudi ne gre, malo spusti po pogovoru tiskar intenzivnost rumene barve, prva pola je v Rolandu, prva ker so na njej prve, začetne strani za revijo in ker je to prva pola, ki jo tiskamo. Ovitka ne štejem, je že v plastifikaciji. Gledamo na slikah Zdravka Mastnaka, fax intervju, in nekaj Ščurka, in se odločamo. Podpišem potem da je OK in da naj tiskajo. Gas! Je šlo hitro, zdaj se ne lovimo več kot včasih in kot se moramo še kje. Kar vidim v studiu na ekranu in kar vrže ven naš printer z njihovim ICC opisom je in mora biti zelo to, kar nam potem v Grafiki Soča natisnejo. Drugod nam še vedno pogosto rečejo, naj delamo proof po ISO standardu in se bodo potem oni približali kolikor se bo dalo in potem se ali pa ne, ker je to, kolikor se bo dalo, pač zelo raztegljiv pojem. In ni merljiv. Če se jim ne da se pač ne da. Recimo.
 
grafika_soca_tisk-revije_7298_2

Grafika Soča, tiskanje revije Vino. 20 mm, F/9, 1/25 sek, fleš.

 
Posebej za tale zapis, da bo bolj slikovito in nazorno, četudi je morda to brez potrebe, sem vzel s sabo še fotoaparat, Robert nima nič proti, če malo polučkam tiskarja, ona dva tudi ne. In ker je bila ravno prilika, ostanem do konca prve pole in mi potem v mašino za primerjavo, za lažjo odločitev glede prihodnje knjige in še za kaj, vstavijo še par listov sijajnega papirja. Revijo sicer tiskamo na mat, bolj mi sede in lažje se bere, je pa v tiskarni z njim težje. Za disperzijsko lakiranje je pa papir v reviji tako ali tako pretanek.
 
xxx

Grafika Soča, tiskanje revije Vino. 20 mm, F/7,1, 1/40 sek, fleš.

 
Potem, že v studiu, izberem in dokončno pripravim najprimernejše fotke briškega okteta, jih pogleda Stojan ko se oglasi popoldan še zaradi enega drugega projekta. Slike mu sedejo, njega za njihovo klet na njih nadomešča Tomaž, narediva še ožji izbor in tega potem pošljem Jakončiču. Trije vinarji še nimajo dokončnega izbora, odvisno od tega, kam bodo v celoti postavili težo – na feeling celote ali bolj na vsakega posameznika, Aljoše odbere od ponujenih dveh sliko zase, za preostala dva pa ne in še čakam, da potem odpošljem izbranih osem v izdelavo.

Clai

 
Prvič: Gordia

Andrej vozi gostilno nad Ankaranom. Gordia. A strast so mu vina. Refošk ga ne gane prav preveč, nagiba se k maceriranim belim in jih take prideluje tudi sam. Delali smo mu etiketo. Že takoj na začetku se je odločil, da bo naredil tako da bo štimalo, nič začasnega, dal je proste roke in leta kasneje povedal, da se mu je zdelo precej čudno, ko smo se najprej o vinih in ne o etiketah pogovarjali in sem jih, njegova, takrat samo malvazijo, torej jo, ne jih, hotel najprej probat … Na koncu je bil zadovoljen. In je Andrej enkrat pri nas, gotovo ob kakem primernem kozarcu, omenil čisto noro malvazijo iz Istre, maceracija, petnajst alkohola in da gre zdaj dol, on, v Istro, nisem imel časa in je takrat ostalo pri tem. V spominu je pa ostalo: Klaj.

Drugič: Sutor
Tudi glede prvega požirka Claia imam eno luknjo v spominu, ne vem natančno kdaj in ob kaki priliki, a zagotovo z Barbi v Sutorjevi kleti, najprej nekaj od Ferluge, potem Clai. Malvazija, da žlica stoji, ampak se pije. Prva omemba dobi s tem nekaj konkretnejših oprimkov. Ne nazadnje to, da na kapici flaše piše Clai, ne Klaj.
 
giorgio_clai_2906

Giorgio Clai. 50 mm, F/9, 1/80 sk, fleš. Giorgio je stal blizu zidu in fleš sem usmeril tako, da mi je risal vinarjevo senco v kader. Zaradi svetlih las in primerne osvetljenosti sem si lahko brez večjih pomislekov preprosto privoščil temno ozadje. Za članek v reviji Vino sem potem potreboval podolžen posnetek in ta tam tako ni prišel v poštev.

 
Tretjič: Giorgio osebno

Pred mesecem. Približno. S fotoaparatom. Za revijo Vino. Zajeten kup strani o Istri. Eden od šestih tam izpostavljnih vinarjev. Prideva z Barbi in je štala, ker sta se z ženo po telefonu očitno narobe razumeli, Barbi po svoje, po naše, Claieva po hrvaško ali italijansko, kaj vem, vsakakor so naju čakali včeraj, zdaj ima Giorgio goste in potem ga čakajo še nekje. Se v zadregi gledamo, ni pomembno kdo koga ni razumel in rečemo, da bomo vseeno, ko sva že tu, probali naredit en Giorgiov portret, deset minut si bo za to nekje vzel, gremo v klet in po dobri uri se tam še vedno pogovarjamo, mljaskamo, poskušamo. Najprej pove tisto klasično, uvod, da on ne dela vin kot drugi, v pipeti je sauvignon, a Giorgio to pove manj klasično, ker govori hrvaško ravno toliko, da ga razumem, ga pa slabše razumejo Hrvati sami, Marino Markežić v smehu pravi, da je Claieva hrvaščina nekaj blizu kitajščine, kdaj pa kdaj tudi pomeša spole, pravi Istrani pa tako ali tako bolj ali manj med sabo vsi tolčejo tisto svojo verzijo italijanščine. Ko je jasno, da nama zadeva v kozarcih ni prav tuja in da se sploh ne zmrdujeva, saj se ve, tipične izrazite aromatike sovinjona ni, ravnotežje je drugje, barva naju tudi ne vrže, pač maceracija, prezrelost grozdja … vidi da sva si domača s tem in se sprosti in potem je to on, kot mi je o njem že Sutor pravil. Od tega, da mu je všeč, ker sem ga slikal parkrat tudi rahlo od spodaj ker bo tako videti večji, koliko? vsaj 15 centimetrov, mu navržem in se režimo, potem od soda do soda in vprašanje ali nama da zdaj iz soda malvazijo ali VELIKO malvazijo in ker imamo samo deset minut, od katerih jih je dobrih 45 že mimo, rečeva z Barbi da potem pač ta veliko, naredi jo poredkoma, mora biti res letnik s piko in tudi vino je tako, Barbi bi kako flašo, vsaj eno flašo za Andrejo, kmalu ima rojstni dan a ne gre, flaše so razprodane, tole v sodu pa že tudi.

Med rdečimi potem belo gledam v kozarec merlota, ker ima več svežine in kisline kot refošk, temu se v Istri reče teran in nima dosti zveze s kraškim teranom, še glede istovetnosti sorte so menda sumničenja, raziskujejo, Claiev refošk pa sploh raste na beli zemlji, fliš, in Giorgio na tisto svežino skomigne z rameni, ni še merlot naredil razkisa, kaj se ve, morda ga bo spomladi, morda nikoli, to je prepuščeno višjim silam, naravi. Tako nekako in še malo potem v degustacijski sobi z ženo, tudi o naših maceratorjih, ne pozna jih še dobro, nekatere že, naštejeva mu jih še nekaj in si piše telefonske številke, oba z ženo sta videti zadovoljna, ne le ta trenutek, na splošno in ko Giorgio zamujajoč odide s kartonom ali dvema, nama vlije žena še žganjico v kozarce, uganeva naj, kaj je. Spominja me na brinjevec, pa ni, uganil pa tako ali tako ne bi, asociacije, izkušnje in moje znanje so daleč od resnice, listje oljk so namakali in rusi so nori na to zadevo. In da morava še prit, podnevi in ko je okoli vse zeleno in lahko zunaj sedimo, na grebenu so, fantastičen razgled in da še vinograde vidiva. Z veseljem.

Četrič: Dario
Predvčerajšnjim, morda je bila ura tudi že včeraj, na Kendovem dvorcu, mi Dario Princic z Oslavja, rečemo Prinčič, navrže, da po njegovem Giorgio tako ali tako edini na Hrvaškem dela prava vina. Da se ve, kam pes taco moli.

Prazna flaša: Clai, Sveti Jakov, Malvazija 2007

 
Etiketa preprosta, nič izvirnega, sem že videl take, rokopis, a lepo skladno z vsebino napove vino. Odpremo en večer s Primožem, ko je napeto in končujemo dan si privoščimo kaj takega, včasih vemo da se bomo z odprtim razvajali, včasih ne vemo nič in se pustimo presenetiti, povoham čep, uf, kriza, faca do tal, potem pa v vinu kot po čudežu na srečo niti sledu o tem, kamen od srca na tla, nadaljujemo s to flašo naslednji popoldan s Ščurkom, vem da pozna, nič ne komentiramo, samo pijemo, pravzaprav ni res, komentiramo, zato je Stojan prišel, a razpravljamo nekaj drugega. Zaključiva s steklenico dan potem zvečer z Alenom ko prideva od Sutorja.

Barva lepa, globoka, vleče na slamnato, vonji eterični, mediteranski, malvazija za jest. Blockbuster. Če kdo reče, da se njenih petnajst voltov ne čuti, je verjetno bolj vajen šnopčkov kot vina, da bi pa gorivo pretirano štrlelo, bi tudi težko rekel. Toplo, levo in desno na jeziku mineralno, slano. Namig? Sicer dvomim, da se kdo takih vin loteva z levo roko, pa vseeno: ne prehladnega in ne v premajhen kozarec! Pa brez predsodkov!
 

Posneto studijsko za potrebe članka v reviji vino.

Posneto studijsko za potrebe članka v reviji Vino.

Prazna flaša: Degrassi, Cabernet sauvignon

 
Pavza

Še ena pavza. Dolgujem za nazaj še par zapisov, bolj sebi kot drugim, jaz vem za svoje dogajanje, ostali manj. Medtem je Krapež danes pogledal in potrdil želene in dodatno predlagane posege v etiketo, nič velikega, a vseeno, in se odločil, da mu do Verone, to je do prihodjega tedna na Ptuju tako ali tako ne bi natisnili etiket, pa tudi ne izplača se mu tiskat butične serije in bo dal tistih par nujnih izvodov sprintat, tiskali bomo pa potem, ko dobi še podatke in mu pripravimo še zadnje etikete. In medtem se je našel tudi ključ, Deborina prostorska anomalija se ga je naveličala imet, zagledal sem ga na voznikovem sedežu, od sobote smo vozili sedeč na njem in nihče ga ni opazil, pa naj še kdo reče, da nismo utrujeni.

Cabernet
Sem hotel napisat še o tem, da smo z užitkom spili Degrassijev cabernet in še vedno lahko napišem in to že počnem, ne bo pa slike, ker je Barbi flašo že zabrisala v smeti in tako ne vem natančno niti letnika, se mi pa zdi, da je bil 2007. In okoli 13 % alkohola. Morda 12,5. Ga je pa jako hitro skoraj zmanjkalo, Primož ta teden dela časnik in se mu delo vleče do večera, eden več je zato s kozarcem pri mizi, poiščemo tako v kleti kaj zanimivega in če vina hitro zmanjka pomeni, da nam je všeč in to ni ravno pogosto, razvajeni smo, priznam, a če ne gre pač ne gre in se ne silimo. V zadnjem trenutku je Barbi iz mojih rok rešila za kozarec izginjajočega Degrassija, da ga poskusi še Klemen, ki je prišel iz Južne Afrike in se ta večer oglasi in se tudi je tik zatem, tudi njemu je všeč, nič pretencioznega, a lep, mehak, sočen, saden, sorten, topel ne pretežak. Piten. Zelo. Z rahlo noto konjskega švica, kar mu sicer nekoliko zamerimo in tu omenimo, kar je pošteno je pošteno, a če bi bilo konjev v flaši preveč, zdaj tega ne bi pisal. Ker flaše ne bi izpraznili. Pa, to sem menda tudi že omenjal, cabernet sauvignon pri nas ni prav moja priljubljena sorta. Prevečkrat me razočara. Ta me ni.
 

Moreno Degrassi, Bašanija, Istra. 50 mm, F/7,1, 1/3 sek, trije fleši. Levega sem postavil na stojalo in mu določil več moči, enga od ostalih dveh sem držal sam, drugega pa Barbi.

Moreno Degrassi, Bašanija, Istra. 50 mm, F/7,1, 1/3 sek, trije fleši. Levega sem postavil na stojalo in mu določil več moči, enega od ostalih dveh sem držal sam, drugega pa Barbi.

 
V kleti

Degrassijeve kleti, če smo že pri njem, se ne da zgrešit, svetilnik mu v Bašaniji pri Savudriji poganja iz nje, je bilo več časa treba za iskanje vhoda, potem sem bil napoten čisto dol in okoli vogala in do konca in tam je. Začeli smo takoj s penino, puro varianta, nedegoržirana, ni je v prodaji, bolj interno, zase. Na bazi muškata, suha. Dvigne razpoloženje, pa da ne bo pomote, že prej ni bilo slabo, z Barbi sva ta dan že imela za sabo Matoševića in Coronico, nekaj sem že omenil, nekoč bom še kaj. Ob prigrizku pijemo rdeče in med fotkanjem pod pravimi starimi amforami razgovor, študiral je vinarstvo v Vidmu, Udine, Italija in zanimivo, polnitve, etikete so po legah, glede na prst, redča ali bela, terra rossa ali fliš, crvenica ali bijelica, morda je po hrvaško pravilno belica, ne vem, upam, da me ne bo kdo za ušesa, dejansko pa tako ali tako skoraj povsod, kjer sva tokrat bila, prevladuje neke vrste italijanščina. Fotkanje v kleti, tokrat delamo ekspresno, ta dan naju čakajo še Zigante in Clai in na koncu San Rocco. V kleti smo se šli bolj klasiko, sodi, tako sem ocenil Morena, čeprav sem v revijo potem dal sliko izza mize, stran lepše izgleda. Obe sosednji strani skupaj. Preden greva, pa za šankom še hitra serija belih, malvazija ali dve in chardonnay. Še bi lahko, a sem že napisal, morala bi že biti v Livadah.

Prazna flaša: Jakončič, Carolina Penina 2002

 
Pišem v pavzi. Za intermezzo. Med osnutki, ravno poslanimi Nataši v Pivko in med osnutki, ki jih moram pripravit za debato z Martinom Krapežem. Pride po kosilu. Etiketo se prilagaja za novo polnitev, zvrst, in želi enkrat v prihodnosti še eno manjšo dodatno spremembo, povezano z registracijo imena, oboje skupaj potegne za sabo nekaj potreb po nujnih dodatnih prilagoditvah in da ga ne obremenjujem ravno z vsako malenkostjo, mu pripravim zgolj bistveno, da še on pove svoje, sfinaliziramo in spravimo v tisk. In medtem, ko čakam, da Debora pošlje naslednjo fazo v razvoju etikete za Rejo.

Torej pavza. V nedeljo pred kosilom odlaufam par kilometrov, potrebujem zrak, začasno praznjenje možganov in tudi ta teden že preveč sedim. H kosilu prinesem Jakončičevo penino, po takem razmigavanju mi paše, Jaka se javi za someljeja in odpre vino, namesto pssst mu sicer naredi rahel pk a je vseeno ok, marsikdo ne zna penine odpret  niti približno tako.

Carolina je brut nature čeprav na flaši tega ne piše. Pomeni, da niso dodali nobenega odpremnega likerja. Upoštevajoč letnik in sklepajoč, da je šla na drugo vrenje takoj naslednje leto, ob odločbi datirani na lani, pokaže izračun petletno zorenje na drožeh. Približno. Se čuti. Mehurčki se sproščajo lepo počasi, v ustih je ne razganja. Večji kozarci ji bolj pristojijo kot klasični ozki šampanjski, ki so po moje pravzaprav narejeni bolj za gledat mehurčke in manj za pit.
 

Penina Carolina, Jakončič, Brda. Fotka nastala zgolj z namenom dokumentiranja. Fleš na aparatu, šus u flašo, rešeno.

Penina Carolina, Jakončič, Brda. Fotka nastala zgolj z namenom dokumentiranja. Fleš na aparatu, šus u flašo, rešeno.

 
Naslednji dan se rahlo depresiven prikaže Sutor, ima razloge za tako stanje, po Churchillovo (ob zmagah si šampanjec zaslužimo, ob porazih ga potrebujemo) spije ponujeni kozarec včerajšnje Caroline, ki sicer ni šampanjec, ker je iz Brd in ne iz Šampanje, in z Barbi se spustita v kratko debato, ali ni bilo grozdje morda za odtenek preveč zrelo, vsekakor pa vino lepo teče, steklenica je hitro prazna in ker potrka na vrata še Stegovčev Peter prinese Barbi iz hladilnika drugo penino. Tokrat Medot.

Elektro

 
Po disku ki prejšnji teden ni crknil, smo včeraj ostali brez interneta, urgiramo, zjutraj ni še nič, ne dela, pokliče Barbi še enkrat, gospa, ali mi lahko poveste, katere lučke na modemu delajo, … Marijan, katere lučke … ne me spet jebat s tem, pri nas dela vse, mi smo resna firma, in grem vseeno dol po štengah pogledat, mogoče bodo pol lažje popravli napako, če jim lučke preverim, Primož ta teden dela časnik in vse dobiva in pošilja po drotih, ne bo šlo brez, preverim lučke na modemu in o piiiiiizda, nobeeeeeeena ne gori, ko smo včeraj resetirali sem z nohtom zadel stikalo, električni aparati bolje delujejo, če so priključeni, vključim nazaj in deeela! Sorry, že milijardokrat je bil za brezinternetno stanje kriv Telekom ali SiOL, zadnjič so nam dvignili hitrost preden so nam zamenjali opremo in je šlo vse u maloro … Enkrat sem pač moral zajebat še jaz. Deeeela! Zato sem, mimogrede, tudi lahko tale dva zadnja zapisa objavil.

V tiskarni

 
Smo jo. Revijo Vino. Prvo letošnjo številko. Oddali. Poslali, aploudali na ftp. Je v tisku. Odkar se tiska v Gorici smo malo bolj na komot, Robert se vrača iz tiskarne mimo nas in nam dostavi ozalide v studio in mimogrede še proofe pobere. Kontrolnim printom še vedno rečejo ozalidi, čeprav to že dolgo niso več tisti smrdeči kupi papirja, blueprinti, na katerih smo prej skrbno pregledovali besedilo, preden je šla zadeva v tiskarski stroj. Pregledam torej lepo za mizo tisti ozalid ki je zdaj print in pocahnam tri napake, pozabili so vstavit naknadno korigirane strani, na eni sliki recimo piše Moreno Coronica namesto Motovun kar evidentno ni isto, s tremi klicaji podkrepim, da naj zdaj pred tiskom to pa res in brezpogojno zamenjajo. Saj vse pregledujemo že prej, ko je vse še pri nas, ko delamo, skrbno, Jože je za vse strani na koncu poslal mejle da so OK, OK, OK, OK … in tudi Degrassija je videl a tega sem popravil že sam. Uide pa včasih vseeno kaj. Posebej na koncu, ko otopelo, z rdečimi očmi neprespano buljiš v ekran in je edini fizični dokaz nedavne prisotnosti avtomobilskega ključa odprt prtljažnik, ključa pa ni, Debora mi je v tolažbo poskajpala, da to zganjajo škrati ali pa časovno prostorska anomalija, ki zadeve prestavlja in povzroča, da se ponovno pojavijo na najbolj odpuljenih mestih …
 

Kendov dvorec, objavljeno v reviji. 20 mm, F/5,6, 1/60 sek, dva fleša. Slika je iz nabora primernih za opremo članka v zadnji fazi kombinatoreike prešla v končni izbor. Pogosto najboljše fotke izpadejo, ker se ne vklopijo v kontekst, ker se barvno stepejo z drugimi, ker so podolžne, potrebujem pa pokončne ... Ta je šla v revijo.

Kendov dvorec, članek objavljen v reviji Vino. 20 mm, F/5,6, 1/60 sek, dva fleša. Slika je iz nabora primernih za opremo članka v zadnji fazi oblikovalske kombinatorike prišla v končni izbor. Pogosto najboljše fotke izpadejo, ker se ne vklopijo v kontekst, ker se barvno stepejo z drugimi, ker so podolžne, potrebujem pa pokončne, ker ..., ker ..., ker ... Ta je šla v revijo. Stran 39, desno zgoraj.

Oktet briških vinarjev. In klavirski recital.

 
Oktet
Naj bi jih bilo sicer devet, pa se je Janko Štekar pridružil skupini Vini Veri in jih je tako, Bricev z rebulo, za letošnji Vinitaly ostalo osem. Ščurek, Pulec, Dobuje, Sirk, Čarga, Jakončič, Četrtič, Prinčič. Včeraj vsi pri Jakončiču v Kozani, tako smo bili dogovorjeni, vsi hkrati, vsi skupaj, ker sicer nikakor ne bi nastrgali dovolj časa, da naredimo posnetek vsakega od njih za opremo stojnice. Na koncu sem sicer Pulca šel počit na Plešivo, pa še to le zato, ker naj bi bi ga na sliki prevažala rumena vespa in ta je bila pač doma, ne pa  v Kozani. In zato, ker sem tudi obljubil Martini, Aleksovi ženi, da ob prvi priliki mimogrede naredim v Vipolžah še sliko njihove hiše za zgibanko in sva na hitro počila še degustacijsko sobo, in je bilo to zaradi Pulčeve vespe potem res mimogrede, na koncu pa ne, ker sem pri Simčiču na mizi namesto flaše Kozane pozabil fotoaparat in je bilo pač treba nazaj, in mimogrede seveda naenkrat ni bil več to.
 

Tomaž Prinčič. 50 mm, F/8, 1/80 sek.

Tomaž Prinčič. 50 mm, F/8, 1/80 sek.

 
Penina

Začeli smo z Jakončičevo penino, Carolina 2002, pofotkano odprta s sabljo, odločili smo se za sproščene, deloma ležerne motive. Saj so pozirali, a sem jih znotraj tega lovil v akciji, movingu, nepripravljene, včasih nepozorne, kjer je šlo, v glavnem brez fleša raje višje občutljivosti, več šuma, zrna. Zdelo se mi je vino neobičajno, no, niti ne, raje drugačno kot sem ga bil vajen, a nismo med fotkanjem nič debatirali, na koncu je pa Aljoša, ko sva nekaj steklenic zložila v karton le povedal, da je ta zdaj brez odpremnega likerja torej, suha kot se le da. Take mi sedejo. Pri nas jih ni na pretek, komaj katera, recimo Istenič in Puro, v Španiji pa že skoraj ni več peničarja, ki ne bi imel med svojimi cavami tudi take. A časi se spreminjajo in Aljoša pove, da gre njegova za med.
 

Aljoša Jakončič. 50 mm, F/6,3, 1/20 sek, fleš z odbojem od stropa

Aljoša Jakončič. 50 mm, F/6,3, 1/20 sek, fleš z odbojem od stropa. Ja, vem, ni idealna, Aljoša bi moral držati prst višje, v višini oči, pa še kaj bi se našlo. A slika je nastala slučajno. Kot sem namreč pojasnil, smo tokrat delali pokončne slike. Ta ni za tisto serijo.

 
Pokončne

Prej sem vedel le, da jih bo vinarjev osem, da bo treba počit vsakega posebej, da naj bodo fotke črnobele in pokončne. Slednje mi, povem po pravici, ne leži pretirano. Pri Nepozabnih večerih si moram vsakokrat posebej zabičat, da potrebujem vsaj eno pokončno fotko za prvo fotko v objavi članka na internetu, pa še mi pogosto uide iz spomina, noče bit ta potreba po pokončni fotki tam v moji glavi. In me potem včasih reši sreča, slučaj. Hrvoje mi pa recimo za faks intervjuje v oblikovanje pogosto pošilja serije pokončnih fotk, očitno glede drugače. Mene eni motivi sicer tudi očitno silijo v to, večinoma pa gledam in delam bolj filmsko, podolžno. Morda zato, ker imam oči eno zraven druge, počez, ne eno nad drugo. Ali pa ker sem preveč len, ne vem, morda, in še rama me boli, že leta, če aparat pokonci držim, enkrat sem padel ko sem klavže slikal, ujel sem se z eno roko za vejo drevesa in obvisel in me je z vso opremo na hrbtu navilo. Saj ima spodaj aparat še en sprožilec za take slike, a vseeno mi je neudobno. Pa še od vrha do dna slike je pri pokončnih več kot pri podolžnih in je perspektiva potem še bolj poudarjena če nagneš. Navzgor ali navzdol. Če delaš s širokokotnikom, je pa sploh lahko štala. In jaz delam z njim. Pogosto.
 

Tomaž Ščurek. 20 mm, F/8, 1/60 sek.

Tomaž Ščurek. 20 mm, F/8, 1/60 sek. Na koncu je bila izbrana druga slika. Tudi izrezi so bili potem ekstremnejši, razmerje med širino in višino je bilo 1:2.

 
Glede na vse smo improvizirali. Na koncu se pokaže, kaj bi lahko še naredili, pa nismo. Prihodnjič. Mislim, da vseeno ni slabo. Upam. Niso še videli. Se je tudi mudilo, nekaterim od njih in meni, od treh do petih naj bi z Jožetom šla skozi korekture za revijo, v ponedeljek smo končno v tiskarni, pa Jože ni poklical, očitno bova jutri, je pa to pomenilo, da sem lahko na hitro pregledal posneto, zato sem lahko zdaj napisal ono prej, da mislim, da ni bilo slabo. Slike namreč.

Recital
Potem še v Manče, na poti tja pokliče Marko, stoji pred hišo s salamami, povabimo ga z nami, šibamo na klavirski recital našega mlajšega mladiča, njegov prvi nastop, bolj neformalno in v ožjem krogu, a vseeno sta s Kristino zadevo zelo skrbno naštudirala in zvadila, je bilo nekaj treme, a to se je videlo šele, ko je dodatni komad odigral še preden smo uspeli zeloooo ploskat in ga izsilit. Marko nima časa in se tako odpove brezplačni pici ki pripada vsem udeležencem recitala. Potem pa na kratko spat. Končno. V zadnjih treh tednih še bilo časa za pošten počitek in vsaj še en teden ga ne bo.