Ščurek

 
Predvčerajšnjim za revijo počim Ščurka. Moralo bi se s Stojanom vse to, intervju in fotkanje zanj in potem po objavi Nepozaben večer za bralce, zgoditi že prej. Najkasneje lani. Zaradi ene kolobocije smo ga iz zadnje poskusili prestaviti v jesensko številko. Neuspešno. Pokazalo se je, da je povsem utopično v času trgatve uspešno skrižati njegov urnik z našim.

Stara brajda
Tako torej Ščurek v četrtek. Se bo videlo v nastajajoči številki revije. Tokrat je moj lučkar Andreja. Že sicer je bolj zmrzljive sorte, po nedavni operaciji pa si sploh ne sme privoščit prehlada in mi po kleti asistira v debelo podloženih zimskih škorenjcih. V snežkah, po domače. Nekaj materiala imam posnetega že od prej in smo lahko hitri. Tudi zato, ker ni potrebno izgubljati časa za uvodnosti. Akcija. Razen steklenice bele Stare brajde 2007, ki jo Stojan odpre na začetku. Hkrati aperitiv in vse ostalo. To je eno od tistih redkih vin, ki mu je Robert Gorjak v Vinskem vodiču prisodil vseh pet zvezdic. In tisto, ki mu je Robert Gorjak po pomoti vtipkal štiri zvezdice in nam to oddal v oblikovanje in takih napak mi seveda potem ne iščemo, tudi ni verjetno, da bi jih med stotinami vin in ocen in drugih podatkov in opisov našli, naše delo je drugje in se je napaka potem imuznila tudi vsem avtorjevim in založnikovim kontrolam in se je to ugotovilo šele na podelitvi priznanj najboljšim vinom v Ljubljanskem Maximu. Včeraj se Stojan glede tega zareži in zamahne z roko. Na priznanju, ki zdaj visi v kleti, pa smo lepo v vrsto pošlihtali vseh zasluženih pet zvezdic. O vinu si sicer pridržujem pravico imeti svoje mnenje, a glede te Brajde se z Robertom strinjam. Ne bom pa zdaj plonkal od njega.
 

Stara brajda 2007. 20 mm, F/8, 1/8 sek. Fleš.

 
Spoznavanje

Prvi posnetki so običajno slabi. Kasneje jih pogosto zavržem. So uvajanje, tipanje, usklajevanje, spoznavanje. A Stojana že poznam. Se mi zdi. Se mi zdi, da ta se mi zdi večkrat uporabim. Eh, nazaj k Stojanu. Leeeeeta. Ljubljana, sejem Vino. Zgodovina. Zgodnja devetdeseta, tudi že kako leto prej. Se začenjamo mi, naši, takrat še študentarija in kako leto potem, vina učit. Paraziti, jasno. Marsikdaj pomilujoče nezmotljivo pametnejši od samih sebe. Kdaj od tega tudi prešerno nakresani. A takratno investiranje vinarjev v nas na dolgi rok zdaj ni videti čisto zavoženo.

Na Stojanovi stojnici vsakič obvezno rebula. Če nisi vprašal zanjo, jo je ponudil. Tudi ostala vina, ampak rebula je pa bila tisto. Zakon. The rebula. Potem kako leto kasneje prvič pri njem v kleti. En tak tokaj, za katerega bi vsi dali roko v ogenj, da je sauvignon – mi, ki smo bili prepričani, da vemo da je sovinjon in oni ki so uradno morali vedet, da je sovinjon. Pa je bil tokaj. V tistih letih seveda tudi nepozabno nezgrešljivi bariki. Barrique. Fancy, cool. Najhujši so šli v polliterce. Vina, kot bi parket lizal. Bolj kot je dišalo po sveže struženem, bolj smo uživali. Še pomnite, tovariši? Ko smo jih mi in prvi vinarji kmalu prerasli, sta se do njih opredelili stroka in država jih vpisali v pravilnike. Hecno. Nabralo se nam je take zgodovine. Vse do zadnjih let, ko se v Ščurkovih vinih začne prepoznavati Tomaža v kleti.

Enkrat v vsem tem času se Stojan oglasi v našem studiu. Mislim, da smo zanj začeli z voščilnico ali zgibanko, bil je zadovoljen in je šlo naprej.
 

20 mm, F/5,6, 1/25 sek, fleš

 
Vsakega po svoje

A gremo nazaj na predvčerajšnjim. Ne da se Stojana fotografirat kot Marjana Simčiča. In njega ne kot Aleksa Klinca. In tega ne, kot Iztoka Klenarja. Pravzaprav se da. Recimo za državo, za potni list se mora tako. A zato nima treba fotografa k sodom pripuščat. Vsi enako, vsi po JUSu. Pravzaprav vsa čast. Tudi tisto se da slabo ali dobro. Jaz ne znam. Se mi ne da. Stojana torej drugače. Med drugim smo tako včeraj preverili in dokazali, da ga sodi v kleti  zdržijo. V vseh pogledih. Da lahko gre mimo viseče zoreče pancete in jo pusti nepoškodovano. In da ne uspe vreči v zrak dveh pesti zamaškov in jih skoraj popolni v temi vseh poloviti, preden padejo na tla.  Niti v tretjem poskusu. In da je potrpežljiv in kul, kar sem vedel pa že prej. Legenda. Kaj bo pa od slik šlo pa v revijo, se bo pa še videlo.

Namig, interna informacija: Nepozaben večer pri Ščurku bo verjetno sredi maja. Se vidimo?
 

Klet. 20 mm, F/8, 1,3 sek, 3 fleši

 

Ponavljanje

 
Prvič se znajdem tam slučajno. Ležerno sprehajanje fotoaparata, jaz še nekoliko zdelan od prehlada. Sicer bi bil brez fotoaparata in odtekel svoje po kakem kolovozu, zanesljivo pa ne bi ravno tam skakljal s kamna na kamen da bi prišel na drugi breg potoka.

Posnetek je sprejemljiv. Malce sem zgrešil osvetlitev – kontrasti so visoki, delček osvetljenega stebra je prežgalo – in ja, morda me je sonce prehitelo za pol minute. Ok, naj bo za minuto, da ne bomo malenkostni.

Naslednji dan grem še enkrat obdelat isti motiv. Tako se reče. Tako jaz rečem. Dejansko grem še enkrat naredit isto sliko, a po možnosti bolje. Zakaj? Prvič – ker me prehlad še vedno zdeluje in sem vsaj glede tega na istem kot včeraj (sprehod mi dobro dene, česa več si pa raje še ne privoščim). Drugič – ker mi je mazohistično do tega, da bi naredil boljšo fotografijo kadar pač vem, da jo lahko. Tretjič – ker takole med drugim nabiram motive za monografijo o Vipavski. Po poti obdelam še en motiv – smo že rekli, da se tako reče. Ne bi ga smel. Prisopiham in tokrat me sonce prehiti za dva ali tri minute. Bravo!

Tretji dan. Oblačno. Nima smisla. Sem si namreč izvolil imeti nizko ostro svetlobo.

Četri dan. Cilj Primosici, Nepozaben večer. Sem že pisal o tem. Sonce ne kaže nobene volje, da bi zašlo uro ali dve pred voznim redom in bi jaz pred Oslavjem še lahko naredil svoje. Torej nič.

Peti dan. Istra. Ko sem doma je že tema. Nič.

Šesti dan. Oblaki se naberejo uro pred mojo uro. Nič.

Sedmi dan. Danes. Slika svoje pokaže šele, ko je dovolj velika, sploh v črnobeli varianti, a vseeno. Evo:

Potoče. 105 mm, F/2,8, 1/500 sek.

 

Primosic

 

Primožiči so se izkazali. Z vini in z vsem, kar je sledilo oziroma spadalo zraven. Naj mi bo oproščeno, da sem jih poslovenil, a sami pravijo, da slišijo tudi na č-je, š-je in ž-je. Konec koncev se jih je tako verjetno pisalo preden je primorski konec z juga ene države postal sever druge. Ko naenkrat večina pridelanega ni bilo več tako zanimiva. Nova država je pač imela svoj, še bolj južni jug.

Gostitelji najprej niso bili pretirano navdušeni nad tem, da jim na Nepozaben vinski večer revije Vino pripeljemo naše nepozabnike v klet. Ker se ta navzven še ne sklada z njihovo podobo. To sicer skrbno gradijo in se sklada z vini. Klet pa ni katedrala, ni za gledat, je za delat. A po drugi strani nimajo kaj skrivat. In še noben vinar se takemu našemu obisku ni izognil. Pravzaprav smo doslej še vse Nepozabne večere dogajali in situ. Zato smo vztrajali in na koncu se je dobro izteklo za vse. Tudi ali še posebej za dva para ki sicer to nista. Poskusiti sta se namreč imela v veščini stekleničenja vina lepo po starem, z natego (močnejša polovica para) in ročnim vstavljanjem zamaška (lepša polovica para). Vključno z odpitjem morebitnega viška iz zvrhano napolnjene steklenice (bolj žejna polovica para). Da se naredi prostor za čep. Kakor je to počel Silvan v šestdestih letih in kasneje. Da zadeva niti ni tako strašno daljna zgodovina lahko iz lastnih izkušenj v tastovi kleti potrdim tudi sam. Kot član ekipe revije Vino pa nisem imel možnosti in pravice pokazati svojih spretnosti. Pa še fotoaparat sem imel v rokah. Leon mi je ta čas služil za enega lučkarja, Barbi pa za drugega. Pomočnik s flešem v roki pride pri takih akcijah zelo prav. Marsikaj je namreč odvisno ravno od tega, ali mu je vsaj približno jasno, kakšno gimnastično pozicijo naj zavzame v naslednji desetinski sekunde s flešem ali dvema v roki, da se bo rezultat njegovega truda skladal s fotografovo neizrečeno potrebo, željo ali kaprico. Zelo dobro je, če zna brati misli. Lani mi je Alex iz Wine Spectatorja to postavko lepo servirala. Pomočnik je bil eden od pavšalno priznanih stroškov. Lepo. Potem se pač da delat. In naredit.
 

Lepo počasi po starem. 20 mm, F/7,1, 1/13 sek, 2 fleša.

 
Izkazal se je tudi Cristian. Na Nepozabnem večeru je kuhal v odpirajoči se restavraciji v stari Gorici. V atriju hotela Entourage. Avenanti. Ker se fant tako piše. Da se ima namen potruditi, je nakazal že pred tednom ali dvema, ko sva šla z Andrejo pogledat, kje bomo dogajali drugi del tega Nepozabnega večera in ko so Primožiči doma zastrigli z ušesi, ker so bile na predlogu jedilnika napisane za vino nevarne besede, kot curry, artičoke, čebula. Pa se je potem pokazalo, da fant ni po župi priplaval. Prej je med drugim kuhal v restavraciji z dvema zvezdicami Michelina. Kar seveda ni kar tako. Kombinacije z vini so štimale in Primožičeva Paola je dala zeleno luč. Midva z Andrejo tudi. Na Nepozabnem večeru je potem Cristian uporabil malo več čebule in Primožičev Silvan pripombe na ta račun ni zadržal zase, na koncu pa je Cristiana vseeno iskreno pohvalil. Trije krožniki so bili pa sploh izjemni. In seveda niso pretepali vin.

Da se Cristian gre pikolovstvo, mi je med drugim pokazal tudi s tem, da pri enem krožniku ni ravno skakljal od veselja, ko me je zagledal ob štedilniku. Kljub njegovemu dovoljenju, da načeloma smem s fotoaparatom v kuhinjo (sicer bo nervozen, a če ne gre drugače, ok, naj mi bo …). Menda nastajajoča stvaritev v kritičnem trenutku ni izgledala čisto tako, kot si je zamislil. Trud po njegovo ni vreden ovekovečenja. Noža sicer ni vihtel proti meni, a sem se vseeno raje prišel spet motovilit po kuhinji ob naslednji jedi. Ob eni od onih treh izjemno okusnih.
 

Cristian v akciji. 20 mm, F/5,6, 1/8 sek, dva fleša.

 
S hrano je v takih situacijah lahko križ. Kar se slik tiče. Izgledalo naj bi okusno. Apetitlih. Ali pa vsaj ne odvratno. Se mi zdi. Ko gledam naše časopisje sem sicer pogosto v dvomih, da naj bi bilo temu res tako. Če pa imam kljub številnim drugačnim vzorom vsaj malo prav, pogosto takoj nastopijo precej resne težave. Nekako ne gre, mi pravi moj drugi jaz, da bi se ob takih prilikah delal frajerja in s studijskimi fleši in svetlobnimi okni strašil nič hudega sluteče goste, ki so seveda v ta namen takrat tam čisto odveč. Včasih tudi ne gre, da bi goste nagnal od svoje mize le zato, ker pač potrebujem levo in desno in po globini nekaj več prostora. In gospa, ali se lahko s svojim stolom umaknete bolj levo, kaj res ne vidite, da ste v napoto? Še malo gospa, še malo. No tako, se bom pač malo stisnil, če ne gre več, hvala, saj ni bilo tako težko? A kabel čez ramo da vas moti? … Tudi nekako ne gre, še pravi moj drugi jaz, da bi že tako nervoznega kuharja, od katerega se kadi kot iz ponve, prosil, naj krožnik za ovekovečenje naredi malo bolj po moje. In naj ga potem morda še ponovi, ker objektivu ni všeč, kako je obrnjen škamp. V najboljšem primeru se običajno lahko računa na izbiro med obrokom, serviranim meni in onemu, serviranem Barbi. Kadar je ta pač poleg in dovolj dobre volje, da mi ga odstopi v ogled in morda potem še privoli v zamenjavo krožnikov. Štos fotografiranja hrane je po moje pač malce tudi v njenem aranžiranju. Ostalo je bolj ali manj obrt. Res spodoben zmazek bi skoraj zanesljivo namučil celo Janeza Pukšiča, sicer živo legendo tovrstnega početja. Zaradi vsega zgoraj v lastno opravičilo zapisanega pač potem improviziram in podobice serviranega kljub pobožnim željam niso čisto primerljive z onimi v razkošnih kuharskih knjigah.
 

Preverjeno okusno. Zelo. 50 mm, F/3,5, 1/50 sek, dva fleša.

 
Že v zgodnjih sobotnih urah je najbolj voljne vidno zadovoljen Cristian povabil v vinoteko. Še naprej na Primožiče. Tudi rdeče, za katere sicer Marko odkrito pravi, da v Brdih ne zmorejo tako visoko, kot lahko sežejo beli. Ali pa silno redko, če že. Dotlej se je ta večer pilo zgolj belo. Frišna, mehka rebulca, napolnjena le dan pred našim obiskom. Sauvignon Gmajne iz istoimenskega starega vinograda. Poln, sadnih, prijetnih, ne nasilnih arom. Potem krepkejše sestra prej omenjene mlade rebulce. Rebula. resna, iz prezrelega in nekaj dni maceriranega grozdja. In potem še krepak, mehak, še mlad a že zaokrožen Klin 2006. Kljub vsemu svojemu šarmu in trudu Silvanu ni uspel prepričati naše nagrajenke, ki je pravilno uganila, da smo na koncu uradnega dela pili nikoli degoržirano in le v njegovo lastno veselje pridelano penečo rebulo 1993, da odpre njegov, takrat že njen, nagradni in mnogokrat nagrajeni magnum Klin 2004.
 

Afterparty. Don Silvano. 20 mm, F/6,3, 1/30 sek.

 
Potem se z Barbi počasi spokava. Zjutraj me namreč za reportažo v prihodnji številki revije Vino že čaka Istra. Vmes je treba spet nafutrat baterije za fleše. In na varno spokat  posnetke. Že tako ali tako je to pomenilo, da sem legel okoli tretje zjutraj. Na baterijo za fotoaparat tokrat pozabim. Tako si mimogrede pridelam še pester začetek sobotnega jutra.

Divje

 

V našem grafičnem studiu je te dni divje. Sicer nam vedno malce leze čez rob, vsak dan in vsako uro, a so obdobja, ko je res divje. Recimo zdaj. Sredi februarja. Če norišnico konec leta še nekako razumem in jo pričakujem, mi je tale v teh dneh popolna neznanka, čeprav se nam dogaja že leta. Kriza? Štala!

Zima.180 mm, F/2,8, 1/200 sek. Mrak. Brez stojala. Zaradi teleobjektiva potreben dovolj kratek čas osvetlitve. Povsem odprta zaslonka. Občutljivost nastavljena na največjo možno. Od tod zrnatost.

Interni načrt, da bomo imeli februarja končno postavljeno spletno stran je bil seveda utopičen. Primož in Damjan sta sicer svoje na programiranju bolj ali manj končala, nekaj malenkosti – nič bistvenega – smo glede na želeno zasnovo za lažjo izvedbo prilagodili, Debora je bila povprašana za second opinion in tudi dala zeleno luč, ostalo je samo še enih 30 ur dela s pripravo vsebinskih materialov. Ne reče se enih, a v takih trenutkih mi je ustreznejši približno rahlo odveč. Čeprav mi gre sicer strašno na živce kadar se recimo namesto krat uporablja iks ker to pač ni isto. Tako kot kot črka o ni cifra nič. In tako kot strešica nad c, nad s ali nad z ni mala črka v nad c, s ali z in potem to je ali pa ni č, š ali ž. Vam bom ob priliki poiskal, kako je pred leti na enem plakatu izgledal napis Vrtovčan z malim v nad c. A zdaj je bistveno, da je tistih enih 30 ur zaradi tradicionalne a popolnoma nepojasnljive februarske štale nekam izginilo in jih nikakor in nikjer ne nadem in februarja bo naša spletna stran še vedno taka kot je zdaj in kot je bila lani in predlani. No, vsaj aktualna je. Kislo je to grozdje :-). A vizitke bomo po nekaj letih vseeno dali tiskat.

Prolog

 

Nekako je treba začeti. Naj bo to torej to. Gremo.

Ne bo vse o vinu. Niti o Vinu. Ne bo vse o fotografiji za Vino. Ali o fotografiji kar tako. In ne bo vse o oblikovanju. Bo pa dišalo tudi po vsem tem. Kot ta količek spodaj ni in je povezan z vinom. Se mi zdi. Omejuje nedavno razrito parcelo med dvema vinogradoma. Spomladi se znajo tja naseliti trte. Ali pa ne. Za vino. Ali pa ne. Pustimo se presenetiti.
 

105 mm, F/11, 1/125 sek. Osvetljeno z razmeroma nizko postavljenim in na vrh količka usmerjenim flešem. Zato da je ozadje temno. To tudi zaradi dovolj kratkega časa osvetlitve, kjer prevladuje svetloba fleša. In da malenkostne razlike v debelini barve na količku odstopijo od ozadja.