Ponedeljek
Letošnji začetek. Minuli ponedeljek. Vstanem prej kot ponavadi, še v pižami dol po Delo. Predzadnja stran me vrže, Konija ni več, prve pol osnovne šole sva se v Velenju igrala vsak dan, zdaj gledam osmrtnico. Zaključujem zjutraj zasilno pospravljanje pisarne, odmetujem šaro, pripravljam prostor za Tjašo, Primož potem prestavlja računalnike in preklaplja kable, Mariniču kar med vrati povem, kateri podatki mi še manjkajo za zgibanko, Sutor se mimogrede ustavi in navrže nekaj misli, Tjaša je medtem tudi že tu. Danes naj bi sicer prišla šele na informativni razgovor, pa sva to potem raje uredila že prej, poleg nas je imela v ognju še drugo železo, mi pa, nepripravljeni nanjo, tudi nismo računali na nič, nakar je sporočila, da bi raje kot z drugim železom delala z nami. Ta teden tako v grobem preverimo, do kam lahko seže, Primož gre gor na mejle čekirat stanje z materialom za časnik in mu Tjašo prepustim, da kar začneta s prelomom, z Joškom Sirkom se dogovorim za naslednji teden. V pisarni je crknil CD predvajalnik, radio še dela, od zadnjega poslušanja pred davnim časom je ostal nastavljen na Radio 1 in še vedno je od tam slišati vse enako kot pred meseci, morda so medtem dobili dva nova glasbena komada, a nisem povsem prepričan, ne pretiravajmo, ostanimo raje na eni novi skladbi, vsekakor pa se jim cel program še vedno zavrti vsakih nekaj minut. Kar po uri ali dveh postane nekoliko dolgočasno. Je pa verjetno poceni. Skočiva z Barbi do Ajdovščine, do Wajdušne po tukajšnje, morda se nama tokrat posreči, prostor, ki ga pokažejo, je videti od vseh doslej najbolj primeren za naš studio, bova zdaj spet tehtala pluse in minuse. Nazaj v Dobravlje, zaključim in razpošljem nekaj osnutkov, po kosilu pride Nina, odslej je na uredniškem mestu namesto Jožeta in začnemo letošnjo revijo Vino, nekaj idej je že od prej na mizi, premlevamo vse, zdaj gre tudi že za konkretne zadeve, tehtamo, se odločamo. Potem gre Nina na žalost za nekaj dni smučat, kar pomeni, da vsega ta teden še ne bomo dorekli. Ker pa gre Nina na srečo za nekaj dni smučat, se bomo lahko ta teden posvečali reviji nekoliko manj, kot bi se morali sicer.
Torek
Sestavim zasnovo za izgled letošnjih e-sporočil revije Vino, začenjamo nov letnik, nova urednica, sedem let je za revijo, obeležimo vse to z osveženo obliko, razmišljati moram poleg ostalega še o skorajšnji spremembi pri pokrivanju vinsko kulinaričnega dogajanja, preveč je tam vsega, ne zmoremo več dosedanjega angažmaja in je padel predlog za povsem drugačen način. Ko Primož konec tedna odda časnik v tisk, se posveti spletni realizacije predlagane rešitve. S Krškim usklajujemo materiale, ki jih od Cetisa potrebujem za delo na njihovi etiketi, Nini emajliram še nekaj parametrov za revijo, Tjašo ima zaradi časnika še vedno v rokah Primož, sicer pa punca danes končuje prej, mora prevzet novo Corso, a nismo kul firma, dva dni poskusnega dela, pa že avto kupuje 
, Sršenu sestavim iz stare fotke Prinčičeve flaše merlota in novejše opreme etikete za njegov cabernet sliko želenega vina, pošljem, za resno fotko ni časa, OK in hvala, se glasi odgovor, v Vremski dolini se dogovorim za obisk s snemalcem za prihodnjo sredo. Ko si ogledava situacijo bova lahko, Tomo in jaz, več in natančneje povedala o cenovnih okvirih za želene tiskovine in filmček, najavi se in po kosilu pride Toni, tudi on s svežimi idejami za revijo, boš kozarček?, ja, ampak vašega, jasno, našega, začnem z malvazijo, gleda etiketo, škart, samo še pokvečeno opremljene flaše so nam ostale, ostalo je šlo, pokažem mu moj, studijski, refernečni primerek Piane z lepo etiketo, poskusi vino, se oblizuje, potem gremo proti koncu flaše v rikverc na rose, ta najprej jasno ne potegne, malvazija je prehuda zanj, pa še premrzel je, kasneje pokaže svoje in je flaša na koncu prazna. Zvečer še klubski bovling, Dušan me pobere in v avtu izmenjava nekaj idej, on ima za vratom spremembe Notranjsko-kraških novic, ki jih Primož ravno mrcvari, jaz pa v reviji Vino.
Sreda
Zaradi včerajšnjega kotaljenja krogel v keglje predvidljivo s težavo razgibavam zobno ščetko, Tjaši navržem nekaj digitalnih negativov, da jo pomučimo še s poskusno obdelavo fotografij. Preračunavam nove obsege besedila zaradi dogovorjenih sprememb v reviji Vino in pripravim jutrišnje obvestilo glede rubrike Pod lupo. V fotografski studio, revija Vino 4/2009, odprem, strani 34 in 35, nastavim svetlobo, nekaj škljocov, ponudim Tjaši, da pomaga izbrati najprimernejši posnetek, strinjava se, … Doslej je izbrani poznavalec sedem najboljših vin izbiral po svojem poznavanju in izkušnjah, odslej dajemo možnost, da lahko kdorkoli pošlje svoje vino in izbranega avtorja izbora seznanimo z njim. Ker pač verjetno nihče ne vsega. Od tam dalje pač kot prej: pisca ne izdamo, na njegov izbor ne vpliva nihče, v članku ga pojasni. In se podpiše. Da se ve, na koga naj planejo morebitni nezadovoljni neizbranci. Recimo. Zvečer nepredvidoma, počasi, nedvomo zasluženo in z užitkom nad oni dve flaši.
Četrtek
Primož in Alenka sta na korekturah časnika, po skajpu sporočita od zgoraj, da bi jima prav prišel polh, tematika je zasvojenost, pomigam z možgani, skiciram, Alenka potrdi, dokončam.
Ilustracija za Notranjsko-kraške novice. Zasvojenost z računalniki. Polh je akter, ker je njihova maskota.
Ilustracijo potem umestita v en drug članek. Ker je datoteka z lanskimi in predlanskimi polhi ravno odprta, pokažem Tjaši še nekaj drugih ilustracij. Kot ta teden ob priliki tudi še kaj drugega, da se mimogrede, med testnim mučenjem, tudi seznanja z našim delom. Prvi odzivi na e-obvestilo – napovedi chardonnayjev, ki nam bodo dostavljeni za izbor najboljših sedem – pridejo skoraj takoj potem, ko Andreja pritisne tipko za odpošiljanje. Tudi velika imena. Zadeva dobiva težo. Če bo vse po sreči, uvajamo tudi še drugega poznavalca. Po eni strani naj bi se videlo, da je vsak izbor lahko subjektiven, po drugi strani pa bo morebitno pokrivanje obeh izborov še bolj izpostavilo res dobra vina. Recimo. Upam. V enem skrajnem primeru bomo torej imeli po sedem vin vsakega od obeh ocenjevalcev, dve povsem različni mnenji, v drugem pa dva enaka izbora in s tem trdno zagotovilo glede kakovosti izbranih vin. Seveda pričakujemo rezultate nekje vmes. A pustimo se presenetiti.
Tjašo obremenimo še s fotošopom, poskusno nekaj osnovne in nekaj zahtevnejše retuše, za Otmarja Šturma sprintamo osnutke dveh etiket, naflikam na flaše, na hitro poslikam in pošljem. Potrebuje za distributerjevo potrditev. Anitina Metliška črnina je lani vžgala, linijo etiket razvijamo dalje.
Petek
Barbi na Štajersko, Tjaši obesim za vrat našo standardno vajo iz razumevanja vektorske grafike, potem še pripravo materialov za našo spletno stran. Ki naj bi nekoč bila. Ki pravzaprav skoraj je, a manjka še vsebina. Primož na spletni strani revije preizkuša vključitev novega načina pri pokrivanju vinsko-kulinaričnega dogajanja. Namesto našega pisanja nameravamo vsako napoved dogodka odpreti vsem, ki bi želeli o dogodku povedati kaj več. Ali sploh kaj. Organizatorji morda vnaprej ali obiskovalci post festum. Da je bil Francov vinček res krasnen ali da je Polde preveč nakladal, ko je predstavljal svoj merlot. Ali da je bila glavna jed čisto OK, sladica pa žal ne. Da so se tokrat someljeji dobro odrezali. Ali pač, da se žal niso. Recimo. Etiketo za Čoka imam na slepem tiru, obeta, a za drugačna vina. Razmišljam. Damjanu odgovorim, da naj se oglasi glede svojih etiket, želene roke je zastavil realno, saj se vidiva prihodnji petek na Zemonu ko začnemo z letošnjimi Okusi Vipavske, a nujnega resnega pogovora o najini temi tam pač ne bo. Nedavno me je njegov distributer povprašal, če slučajno vem ali Damjan kaj namerava z etiketami. Ker da jih je treba nujno poštimat. Radikalno poštimat. Sem mu rekel, da naj mu to pač sam pove. Morda mu je. Ne vem. Proti večeru se ustavi Tomi, pove svoje načrte za letošnji milanski Identita Golosa, pričakuje moj predlog za popestritev platna nad odrom, o vsem skupaj konkretno poslušam prvič, pomislim, glede na njegovo predavanje mu pokažem par slik, se strinja, naredimo iz tega projekcijo. Nekaj minut dolžine in lahko po potrebi večkrat zavrti. Omeni še, da pride prihodnji teden med ostalimi k njemu na večerjo Heston Blumenthal (Fat Duck, tri zvezdice Michelina) in da me hoče videti tam zraven. Tomi, ne Heston. Si zabeležim.
Sobota in nedelja
Letos ne bo več kot je bilo lani, vzamemo si čas tudi zase, lani do decembra ni bilo dneva dopusta. Peklensko. Vikendi torej odslej drugačni. In še marsikaj. Sploh. V tem duhu pride tako v soboto in nedeljo delat Anita, ki je čez teden še v prestolnici. Piliti in izpiliti je treba detajle na napisu in maskoti. Jaz uspem medtem v prostem času, ki ga ni, razmišljanje o Čokovih etiketah spravit v obetavne tire, Anita pogleda in se strinja, Barbi kasneje tudi, v ponedeljek se z Matjažem dogovorim za sestanek in potem vidimo, ali se z nastajajočim strinja tudi on.
Jutri začnemo nov delovni teden. Drugi letos.
