Prazna flaša: Štoka, Carsus 2011

Pijuckava tole z Barbi prvi večer, pa potem jutri še pri naslednji večerji, vino s švoh 13 % alkohola je takrat še boljše, verjetno najboljše, vmesne ure kisika v pol prazni (ali pol polni) a začepljeni steklenici so očitno opravile dobro delo, po tretjem, brezalkoholnem, večeru zaključim z zadnjim kozarcem flašo četrti večer po odprtju, ko vinu še vedno ne manjka nič bistvenega. Kar ni slab pokazatelj.

En razlog za vse skupaj je verjetno letnik. Eden boljših za taka vina v zadnjem času. Potem je tu Kras. Kar pomeni in pove tudi ime vina – Carsus. V tej rdečini s cabernet sauvignonom in merlotom prijateljuje teran. Prispeva opazen, nezgrešljiv, a ravno pravšen zalogaj identitete, svežine in sočnosti. Pa zagotovo tudi barve, ki po šestih letih ne kaže znakov staranja. In tu sta Primož in Tadej. Ne vem čigav prispevek je bil večji v vinogradi in čigav v kleti, a slednje menda niti ni najbolj pomembno.

Povzetek: uživaško, zrelo vino, ki po moje zmore tudi še nekaj nadaljnjih let. Konec koncev: številka odločbe je iz lanskega leta in je verjetno podobno kot jaz menita tudi Primož in Tadej. Ena flaša pa je za vsak slučaj tudi še v kleti.

Spizdjeno

Zgoraj ni moje reklamiranje napovedanega dogajanja, daleč od tega. Je ilustracija, od nekod ukradena, po domače rečeno spizdjena (izraz je dovolj asociativen in ne potrebuje dodatne razlage), očitno je bila nekomu všeč, amatersko je izrezana s podlage, šalabajzersko potlačena po višini in z nič več znanja amatersko umeščena na novo podlago ter na koncu fejsbuknjena v javnost. Meni nič, tebi nič. Tako se danes pač menda to počne. Fejsbuk je free, fejsbuk je vse, vse je free … Ne zelo neobičajno razmišljanje v teh časih in prostorih. Zakaj bi se izgubljalo čas z iskanjem ilustratorja (ali fotografa), z risanjem (ali fotografiranjem), poleg tega je to strošek.

Dokler nekdo nekomu ne stopi za vrat. Potem včasih opravičevanje, pogosto tudi sprenevedanje in podobne kozlarije, menda pa kljub vsemu na koncu vedno bolj pogosto tudi javkanje in cviljenje.

Spodaj moj original izpred enajstih let, ilustracija je bila takrat narisana za Razvojno agencijo ROD iz Ajdovščine, ki ima pravico njene eksploatacije in od koder so me danes tudi opozorili na ta primer in me povprašali za mnenje glede te rabote.

Če je komu res dvomljivo, kaj se sme v takem primeru uporabiti, zgolj grobo, zelo poenostavljeno, a učinkovito pravilo: nič, česar nisi plačal ali sam ustvaril. Pika.

 

Sedemnajst

Ptujska klet. Zlata trta 1917. Najstarejše slovensko vino. Sto let. Maks, ki mi je odprl klet, je na glas razmišljal, da bo morda moteče, če bom na sliki pokazal barve. Ker so steklenice različne. Česar sicer res nisem pričakoval. A take pač so. Meni je tako še bolj zanimivo, celo intrigantno. Nekdo se je pred davnimi časi odločil, da je vredno to vino napolniti v flaše. Verjetno v take, kakršne je pač dobil. Morda tudi v toliko, kolikor jih je pač dobil. Ali imel. Ne vemo niti zakaj. Niti kdo je to vino poimenoval Zlata trta. A sklepam, da je bilo vino dobro. Morda izjemno dobro. V župnijski kroniki bližnjih Juršincev piše: „Letina je bila suha, vendar rodovitna. Zlasti je bila odlična vinska kapljica, čeprav je je bolj malo.”

Žare mi v zvezi s slikami, ki mu jih oddam v izbor za nastajajočo monografijo Slovenija – vinska dežela (mimogrede: izide novembra!) napiše, da je tale fotka definitivno bomba. Za jesensko številko revije Vino pa je tudi v igri za objavo. Eh, kaj v igri, boljše slike tega tekočega kulturnega spomenika itak nimam. Prvič sicer ovekovečenje ni uspelo, stojalo je odpovedalo pokorščino, iz roke tole ne gre. Vsaj ne takole, brez fleša. Drugič, naslednji teden, je bilo bolje. Očitno. Naslednji dan v Kopru na telefonu pokažem sliko Jaki. Jaka dobro ve, česa pri takem motivu ne smeš, česa verjetno ne moreš, kaj pa morda lahko. In vpraša le dvoje. Koliko ekspozicij? Dve. Osvetlitveni čas? Okoli minuto. Ostalo mu je jasno. Takoj za mano se je istega motiva lotil Japonec, free-lancer, menda za National Geographic. Zanima me, kaj je uspelo njemu.

Rudi

Prejšnji petek. Rudi Kos. Klet Krško. Frankinja. Eden od posnetkov za jesensko številko revije Vino. Če bo izbran za objavo. Ali pa se morda nekoč pojavi nekje drugje. Ali oboje. Recimo. 20 mm, F/6,3, 1/8 sekunde iz roke (tako ali tako so s kratkimi bliski skoraj vso svetlobo prispevali trije majhni prenosni fleši), ISO 800.

Aleš

Aleš Kristančič, Movia. Ponedeljek. Brda. Zjutraj sem imel v mislih drugačen portret. Popoldan še tudi. Proti večeru pa je po nevihti s točo v električnem mrku nastalo tole. 105 mm, F/4, 1/30 sekunde, ISO 1000.

 

Potrditev

Tokrat ne gre za mojo morebitno obsedenost z Gruzijo. Čeprav me ta dežela v marsikaterem pogledu privlači. Spodnje objavljam zaradi današnjega sporočila, prejetega po e-pošti. Od naše lektorice Kristine. Poslala sicer sredi noči.

– – – – – – – – – –
Zdravo!
Pošiljam tole https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1818/gruzinsko-vino-iz-kvevrija.
🙂 To pomeni, da se na nas sklicuje nacionalni inštitut za jezik in potrjuje naše razmišljanje.
Sem vam morala posredovati, kar sem naključno odkrila pravkar. In fino se mi zdi.

Pa še to: pri tej naši zadevi se mi zdi fino, ker je to odličen primer dobre prakse, kjer je vsak naredil točno tisto, kar je moral. Pisec ni našel slovenske besede, tuje pa po svojem ozaveščenem jezikovnem občutku ni mogel kar neposredno prenesti. Odločil se je poiskati slovensko ustreznico, zato se je najprej pozanimal o najosnovnejših dejstvih izvirne besede (spol, posebnosti ipd.), ki so potrebna, da je potem svoje opravil slovenist praktik oziroma lektor z izobraženim jezikovnim občutkom. Pri tem ni zanemarljivo niti to, da se je pisec na slovenista praktika sploh obrnil, ga iskal, imel, našel. Proti koncu te verige je dosedanji proces rabe zaznal Inštitut za slovenski jezik, na katerega se je obrnilo še nekaj uporabnikov jezika. Inštitut s svojimi mehanizmi spremlja rabo in jo ugotavlja, pojasni, jezikoslovno potrjuje ali usmerja. Ko to zapiše v svojo jezikovno svetovalnico, je slovenščina bogatejša, vitalnejša in suverena na več področjih – prevečkrat svojemu jeziku za kaj takega sploh ne damo priložnosti.

Hvala za sodelovanje in prisrčen pozdrav s štajerskega konca.
Kristina
– – – – – – – – – –

Kopipejstam zdaj jaz z RZRC SAZU v celoti:

Gruzinsko vino iz »kvevrija«
Vprašanje (za jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, op. M. M.):
Imamo vino iz/v kvevrija (glinena posoda iz Gruzije). Kako se pravilno sklanja? Našla sem oblike:
– vino iz kvevri
– vino iz kvevra
– vino iz kvevrija
Odgovor:
Samostalnik kvévri (kvevri je glinena posoda za pridelovanje vina v Gruziji) je v slovenščini moškega spola. Neimenovalniške oblike se v sodobni slovenščini pojavljajo v dveh oblikah: (a) s podaljšavo z j (kvevri kvevrija, množina kvevriji) in (b) tudi brez nje (množina kvevri).
Nepodaljšana oblika (b) nam povzroča težave predvsem zaradi vzpostavljene imenovalniške oblike kvever, ki je v rabi ne zasledimo, zavrača pa jo tudi stroka, saj se preveč oddaljuje od mednarodno že uveljavljenega poimenovanja kvevri, ki ga je zaščitil tudi Unesco (žal z neustreznim izrazom qvevri) (vir: Wikipedija).
Pri reviji Vino (Marijan Močivnik in Kristina M. Pučnik) so se zato odločili, da bodo uporabljali sklanjanje po tipu (a), torej s podaljšavo osnove z j, tj. kvevri kvevrija, čemur se pridružujemo tudi v svetovalnici.
Če se odločimo za obliko kvevri kvevrija, ohranimo gruzinsko obliko kvevri, tako kot pri imenih mest Tbilisi, Kutaisi, Telavi, Batumi, Džvari (Rusi so pred revolucijo ta mesta imenovali Tiflis, Kutais, Batum ipd., pozneje so prevzeli gruzinske oblike) ali pri jedeh, kot so hačapuri, hinkali, pri poimenovanjih vin, kot so cinandali, saperavi, mukuzani, rkaciteli, kindzmarauli itd.
Peter Weiss, Silvo Torkar, Helena Dobrovoljc (januar 2017)

 

Tudi meni se, enako kot Kristini, zdi fino. Ne zato, ker sem poimensko omenjen, moj prispevek je namreč bolj v tem, da sem se pred leti odločil za besedo kvevri namesto dotedanje amfore, ker pač amfora ni kvevri in ker sem pač naletel na dilemo glede uporabe besede kvevri in iskal ustrezno rešitev. Kar sem že pojasnil. In kar je zgoraj povzela Kristina. Fino se mi zdi, ker se pač trudimo. Ker se nam zdi pomeben tudi odnos do takih zadev in ker to ni spregledano.

Kvevrije, ne kvevre, ima v svoji kleti v Brdih tudi tudi Andrej Erzetič. Na sliki je odprl kvevri. Ni odprl kvevra. In tudi ni odprl amfore. 20 mm, f/7,1, 1/25 sekunde, ISO 800, fleš

 

Sklanjanje kvevrija zdaj spodaj še dokončno in v celoti. Potrjeno. Pa ne pozabimo, da je amfora nekaj drugega! Tako kot skuter ni kombi. Z obema se lahko pelješ, ni pa to isto.

KVEVRI

Ednina Dvojina Množina
kvevri kvevrija kvevriji
kvevrija kvevrijev kvevrijev
kvevriju kvevrijema kvevrijem
kvevri kvevrija kvevrije
pri kvevriju pri kvevrijih pri kvevrijih
s kvevrijem s kvevrijema s kvevriji

Wine Stars

Verona. Sejem Vinitaly. Eden od največjih in najbolj pomembnih svetovnih vinskih sejmov. Prejšnji ponedeljek slovenska vina drugič doslej, drugič zapored, uspešno predstavljena na vodeni degustaciji v okviru najbolj prestižnega sejemskega degustacijskega programa Tasting Ex…Press. Obakrat je bila s strani sejma Vinitaly in njihovega predstavnika gospoda Matjaža Žigona k organizaciji povabljena Revija Vino.

 

Slovenia Wine Stars and Hidden Treasures – naslovna ilustracija kataloga predstavljenih vin in spremljevalne projekcije, izpeljana iz lanske. Zaradi navezave. Deloma je bilo iz istega razloga letos izbranih nekaj istih vinarjev kot lani. Z drugimi vini. In eno vino smo ponovili, le da z aktualnim letnikom. Enega od pomembnih učinkov je v svoji izjavi (spodaj) prepoznal in opredelil gospod Duthie – dobil je POTRDITEV.

 

Dvanajst vin skrbno izbranih v prepričljivo konceptualno celoto. Dejstvo: več bi jih bilo preveč.

Eden od udeležencev, angleški vinski svetovalec Jim Duthie, je potem Mojci Dumančič za RTV Slovenija povedal:Na (vašem – op. M. M.) tastingu sem bil že lani. Takrat sploh nisem poznal slovenskih vin – in ste me navdušili. Prepričati sem se hotel, da niste le ‘muha enodnevnica’, zato sem na degustacijo prišel še enkrat, torej še letos. In dobil sem izjemno potrditev.” Tudi od drugih udeležencev so prihajala podobna, zelo pozitivna mnenja.

Potem seveda trepljanje po naših ramenih na domači vinski sceni. Resno? Komaj od koga. Prej užaljenost. V nekaterih primerih zelo jasno izražena.

Na izbor enajstih od dvanajstih vin sicer od teh kritikov iz vinarskih vrst ni konkretnih pripomb. Problematično je eno samo vino. Katero koli od dvanajsterice. Poljubno. Ker NI MOJE. Torej njihovo. Ne glede na to, da je predstavitev sicer uspela. In ne glede na to, da se bo predvsem zato Slovenija verjetno smela predstaviti tudi naslednje leto.

Jim Duthie ni v svoji izjavi omenil nobenega posameznega vina ali vinarja. Prišel je, in ne edini, po to, kar smo ponujali. Lani Slovenia Wine Stars – An Outside View. Letos Slovenia Wine Stars and Hidden Treasures. In to je dobil. Slovenijo. Prepričljivo predstavo v dvanajstih kozarcih.

Prišleki

Prihajajoča – spomladanska – številka revije Vino. Štirje faks intervjuji. Čeprav nam že dolgo, dolgo, dolgo, … že leta na vprašalnik nihče ni odgovoril po faksu, med nami interno za rubriko Kdo ste, še vedno ostaja delovno ime faks intervjuji in tako je še vedno vsakokrat poimenovana mapa na datotečnem strežniku: faks intervjuji. Tudi tokrat tematsko. Prišleki. Tujci. Avstrijec, Rus, Francoz in Novozelandec. V poljubnem vrstnem redu. Svojo vinsko zgodbo ali njen del vsak zase trenutno furajo v Sloveniji. Zame so to, poleg njihovih vin, štirje portretiranci. Michaela sem sicer imel v arhivu od prej. In povsem možno je, da bom za revijo izbral nek tretji, novejši portret nekega drugega fotografa.

 

Dr. Guillaume Antalick. Francoz v Beli krajini. Vina slišijo na ime Šuklje. Poklicno tudi docentstvo na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici. A odločimo se za škljoc pred njegovim in Katjinim skorajšnjim vinskim barom ali vinoteko v Ljubljani ob Ljubljanici, na Bregu. Kjer se kmalu obeta zanimiva ponudba tujih vin. Tudi na kozarec. Držimo pesti! In se vidimo tam! Objektiv 50 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 640. Za posnetek sem iz avta v ne prav bližnji parkirni hiši pritovoril precej opreme, da bi bil pripravljen na vse – na nepoznano notranjost lokala, na temo, na neobvladljive odseve. Potem smo se odločili in v škljocnili v nekaj verzijah pravzaprav samo tole.

 

Nicholas Gee. Novozelandec na Ritoznoju. Njegov prihod tja ni imel nobene zveze s hudomušnimi zgodbicami o nastanku imena Ritoznoj. Verjetno ni vedel niti za najbolj verjetno pojasnilo, po katerem naj bi imel nekoč v teh krajih svoje vinograde grof Ritter von Snoj iz česar se je sčasoma izcimil Ritoznoj. In morda Nick tega ne ve niti še danes. V angleščini beseda Ritoznoj pač ne spominja na nič takega, kot pri nas. 28 mm, f/9, 1/2 sekunde, ISO 640. Za tako postavitev in osvetlitev sem se odločil praktično takoj. V trenutku. Edina svetloba skozi vrata in to je to. Poskusil sem potem sicer za vsak slučaj tudi z vključenimi lučmi na stropu kleti, pa ni bilo to. S fleši pa sploh ne. Torej posnetek v kleti z dnevno svetlobo.

 

Georg Mikhaylin. Rus na Vipavskem. Njegova žena Natalija nam včasih nariše katero od ilustracij za revijo Vino. Tudi za naslednjo številko jo je. Donald. Morda je tudi zato Georg pristal na naš predlog, izpolnil vprašalnik in se mi dovolil fotografirati v svojem vinogradu modrega pinota. 105 mm, f/2,8 (široko odprta zaslonka, komaj kaj globinske ostrine, da sem ga ločil od ozadja), 1/1000 sekunde, ISO 200.

 

Mihael Gross. Avstrijec, ki je s haloškim šiponom Gorca pokasiral Decanterjevega regionalnega šampiona in pokazal, kaj zmorejo tamkajšnji vinogradi. In potem z dokazovanjem nadaljuje. Očeta Aloisa pa tako ali tako mnogi štejejo v sam vrh avstrijskega vinarstva. Na Michaela sem sicer prvič naletel na njegovi praksi v Brdih pri Ščurku in prvič poskusil njegov, takrat še predvem očetov weissburgunder. Beli pinot. Zgoraj škljoc iz poletja 2011.105 mm, F/9, 1/160 sekunde, ISO 400.

 

 

 

Vinopivsko

Torek. Nabrežina, tik ob legendarni pivnici Bunker. Odprtje vinskega bara. Bunker Wine. Dva lokala eden tik ob drugem, dva Bunkerja, dva povsem različna vsebinska koncepta. Edina skupna fizična točka so kadilci zunaj pred lokaloma, mi s kozarcem v roki razlaga oljkar Roberto Starec, tokrat vlogi arhitekta. Kar naj bi bil hkrati odgovor na vprašanje, kako uspešni pivnici uspešno dodati vino. Seveda ta odgovor ni konkreten v posameznostih in se ne spušča v pravilnost celotne in vsake posamezne odločitve. To bo tako ali tako pokazal čas. A vseeno. Mi pa seveda lahko uživamo in držimo pesti.

Na odprtju fotografsko seveda najprej nekaj klasike – Danijel (lastnik in gonilna sila obeh Bunkerjev) za šankom, pa Danijel in staff in drugi podobni motivi – te tako ali tako vedno posnamejo bolj ali manj vsi fotografi. Nakar bolj zase na hitro zimproviziram še zgornji motiv. Če bi bilo več časa, bi Danijela pred uokvirjenim dogajanjem prestavil še pol metra bolj v levo in poskusil še kaj. Pa nisem. 28 mm, F/6,3, 1/25 sekunde, fleš usmerjen nekam nad Danijela, ISO 2500. V glavi se mi pa za kdaj pozneje s to scenonografijo zdaj mota še marsikaj. Morda. Nekoč …

Mija

Naslov tega zapisa bi lahko bil Ob dnevu žena.
Ali nekaj v tem smislu. Recimo zaradi današnjega praznika in penine na sliki. A bi bilo verjetno banalno. Čeprav penina Mija ni banalna. Ni sicer pretenciozna in nihče ne trdi, da je več kot je, ne želi se predstavljati kot veliko vino, je pa povsem simpatična in kadar jo imam, si jo upam odpreti marsikomu.

 

Naslov bi lahko bil Obletnica.
Čeprav bi tudi to lahko bilo banalno. In je tudi razmeroma nepomembno. Morda celo ni povsem do dneva točno. A vseeno – lani te dni je Primož v javnost spustil našo prenovljeno spletno stran (www.studio-ajd.si) in od takrat jo, počasi kot pač utegnemo, polnimo z vsebinami. Statistika pokaže, da približno s po eno referenčno vsebino na teden. Precej jih tako še čaka na pripravo ter objavo, in včeraj kot eno od naših referenc, slučajno približno na obletnico, objavim tole penino.

 

 

Naslov tega zapisa bi lahko bil tudi Absurd.
Oblikoval sem lani, konec poletja. Etiketo sem na Janino željo zasnoval nekonvencionalno. Drugačno. Prepoznavno. In smo šli potem po tej poti do konca, pilili detajle, preverjali videz na steklenici, berljivost, prepoznavnost, tehnično izvedljivost … Debatirali. Tudi o tem, kako in kje bo Jana Mijo prodajala. Jasno je namreč, da tole ni kar za na prodajno polico Mercatorja. A ker ne gre za 100.000 steklenic, niti za 10.000, niti za 5.000, smo smo iz tiskarne, za razliko od tega, kar tiskarna kot taka sicer običajno počne, dobili povsem nepotiskane sprednje etikete. Zgolj izsekane, sicer povsem prazne. Kot smo želeli. In kar je tisti prej omenjeni absurd.
Zadnja etiketa je sicer povsem klasično opremljena s podatki. Gruntar, Vipavska dolina, 0,75 litra in vse ostalo.

Naslov zapisa je Mija. Tudi zato, ker je naročnik imel jajca in dovolj zaupanja vame, da smo lahko udejanili tako rešitev.
Opomba: Mija = Miloš + Jana. Miloš je Janin oče. Jana je Miloševa hči.